VSL sodba II Cp 1978/2000

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da se izreče za nedopustno izvršba s prodajo parc. št. 1001/7 k.o. P., ki je bila dovoljena na predlog zahtevajoče stranke B. R., Š. 53, Novo mesto, proti zavezani stranki R. S., K. 48, N. s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr.št. I 31/89 in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 132.097,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2000 dalje, v 15 dneh". Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 155.680,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2001 dalje, v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se izreče za nedopustno izvršba s prodajo parc. št. 1001/7 k.o. P., ki je bila dovoljena na predlog zahtevajoče stranke B. R. proti zavezani stranki R. S., s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr.št. I 31/89, ker je menilo, da ni mogoče upoštevati toženčevega sklicevanja na 5. čl. Zakona o zemljiški knjigi. Proti sodbi je vložil toženec pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je bistveno vprašanje, ali je pritožnik sploh lahko vedel, da naj bi sporna nepremičnina ne bila v lasti zastavitelja R. S. Tožnika sama priznavata, da vse do leta 1998 nista niti preverjala kakšno je stanje v zemljiški knjigi, R. S. pa je jasno izpovedal, da niti tožencu niti na sodišču pri sklepanju sporazuma po 251. čl. ZIP ni povedal, da naj bi nepremičnine prodal tožnikoma. Tožencu ni mogoče očitati, da ni bil v dobri veri glede lastništva spornih nepremičnin. Sicer pa je zemljiška knjiga javna knjiga. Podatki, ki so vpisani v njej pa se štejejo za točne in sicer na podlagi načela javnosti in zaupanja. Pritožnik zato predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in jo tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrne. Pritožba je utemeljena. V tej zadevi gre za izločitveno tožbo tožnikov proti upniku njunega sopogodbenika,prodajalca nepremičnine parc. št. 1001/7 vpisane v vl.št. 1798 k.o. P., R. S., ki vodi izvršilni postopek zoper slednjega za izterjavo terjatve s prodajo nepremičnine, na kateri ima vknjiženo zastavno pravico na podlagi sporazuma, sklenjenega med upnikom in dolžnikom. Nesporno med pravdnima strankama je, da je kot lastnik navedene nepremičnine v zemljiški knjigi vpisan R. S., čeprav sta tožnika že v letu 1994 (natančneje 26.1.1994) sklenila z R. S. kupoprodajno pogodbo za navedeno nepremičnino in imata navedeno nepremičnino tudi že od sklenitve kupoprodajne pogodbe naprej v posesti in jo uživata. Gre torej za navzkrižje interesa tožnikov preprečiti izvršbo nepremičnine, za katero sta tožnika že v letu 1994 s prodajalcem R. S. sklenila kupoprodajno pogodbo, zanjo plačala kupnino in jo odtlej tudi užival in toženčevega interesa, da doseže v izvršbi poplačilo za svoje terjatve, ker se je ob sklepanju sporazuma in ob njegovem zastavnopravnem zavarovanju zanesel na zemljiško knjigo. V zvezi s slednjo namreč velja načelo zaupanja vanjo kot enem izmed vidikov publicitetnega načela. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je uzakonjeno v 4. odst. 5. čl. Zakona o zemljiški knjigi, ki se glasi: Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Pozitivni vidik tega načela se kaže v tem, da se šteje vse tisto, kar je vpisano v zemljiški knjigi, kot resnično in pravno veljavno, negativni vidik pa je v tem, da se šteje, da vse tisto, kar ni vpisano v njej, tudi ne obstaja. Zlasti ta je pomemben v tej zadevi. Ob tehtanju omenjenih navzkrižnih interesov strank je treba dati prednost toženčevemu. Subjektivno gledano sta bila tožnika tista, ki nista ravnala pravilno in skrbno, ker nista poskrbela, da bi bilo dejansko stanje, torej njuna pravica na nepremičnini vpisana v zemljiško knjigo. Gre za publicitetni učinek vpisa - vpisani podatki so javno objavljeni in vsakomur znani (1. odst. 1. čl. ZZK). S tem, ko tožnika nista poskrbela, da bi bila njuna pravica vpisana v javno knjigo, sta se pač izpostavila nevarnosti, da bo kdo, ki se bo zanesel na podatke v zemljiški knjigi, pridobil kakšno pravico na tej nepremičnini. Po drugi strani pa tožencu ni mogoče ničesar očitati. Ni bil dolžan preverjati resničnosti vpisa v zemljiško knjigo oziroma lahko se je zanesel nanjo. Bistveno je torej le to, da ni ravnal nepošteno, se pravi, da ob sklepanju sporazuma ni vedel, da je Rok Sokač nepremičnino prodal tožnikoma. Objektivno gledano varnost pravnega prometa z nepremičninami terja, da ni prizadet nihče, ki se je zanesel na zemljiško knjigo, saj bi bilo v nasprotnem primeru izničeno eno izmed njenih poslanstev - publicitetni učinek. Pravilna materialnopravna presoja je torej v tem, da tisti, ki ni poskrbel, da se njegova pravica, ki je vpisana v zemljiško knjigo na drugega, vpiše nanj, ne more uspešno izločati nepremičnine, ki je predmet izvršbe, če je upnik ravnal pošteno. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in je po pooblastilu iz 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kakor je zapisano v izreku te odločbe, ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, le materialno pravo je uporabilo zmotno. Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev (2. odst. 165. čl. ZPP). Ker sta tožnika v pravdi propadla, morata povrniti tožencu njegove pravdne stroške na prvi in drugi stopnji (1. odst. 154. čl. ZPP), ki so odmerjeni po odvetniški tarifi (1. odst. 155. čl. ZPP) in po Zakonu o sodnih taksah. Odmera je razvidna iz stroškovnika.