VSRS Sklep II Ips 180/2017

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predloga tožene stranke za obnovo postopka in za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1332/2003 z dne 6. 11. 2003. Posledično je (kot prepozno) zavrglo pritožbo, ki jo je tožena stranka zoper citirano sodbo vložila dne 30. 12. 2013 in toženi stranki naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške.

2Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

3Tožena stranka z revizijo izpodbija pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi predloga za obnovo postopka (torej sklep o zavrnitvi pritožbe tožene stranke zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje). V pravočasni in dovoljeni reviziji uveljavlja absolutne in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem obsegu vrne v nov postopek.

V postopku na prvi in drugi stopnji je tožena stranka navajala, da ji vabilo na prvi narok za glavno obravnavo v postopku P 1332/2003 ni bilo (nikoli) vročeno. Prav tako ji ni bila vročena citirana sodba. Z njo naj bi se seznanila šele 10 let po nastanku formalne pravnomočnosti, ko je prejela predlog za izvršbo. Razlog za to naj bi bil, da vročevalec ni ravnal skladno z določbo 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ob prvem vročanju ni opravil potrebnih poizvedb pri toženčevih članih gospodinjstva ali njegovih sosedih, ob drugem vročanju (ali kdaj kasneje) pa tem osebam tudi ni poskušal vročiti spornih pisanj. V reviziji pri takšnih navedbah vztraja, višjemu sodišču pa očita, da njegov sklep ni dovolj obrazložen, da med stranki ni pravilno porazdelilo dokaznega bremena o ravnanju vročevalca, da se ni opredelilo do številnih nasprotij, ki naj bi izhajala iz obrazložitve sodišča prve stopnje in jih je pritožba izrecno izpostavila (s čimer naj bi kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter da je toženi stranki kršilo pravice do izjave, do enakega varstva pravic, do pravnega sredstva (22. in 23. člen Ustave RS) in do poštenega sojenja (6. člen EKČP).

4Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6V skladu z 2. točko 394. člena ZPP se postopek, ki je že pravnomočno končan, lahko obnovi, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka zatrjuje, da ji v postopku P 1332/2003 takšna možnost ni bila dana, zaradi nepravilnosti pri vročanju vabila na prvi narok za glavno obravnavo, razpisan dne 6. 11. 2003.

7ZPP, ki je veljal v času spornih vročanj (v letu 2003), je vročitev fizičnim osebam urejal v 140. do 142. členu. Konkretno pisanje se je vročalo po pravilih za osebno vročitev, določenih v 142. členu. Skladno z njim je moral vročevalec, če naslovnika ni našel v stanovanju, pri odraslem članu gospodinjstva (ki ga je bil dolžan sprejeti), sosedu ali hišniku (če je v to privolil), pustiti sporočilo, naj bo naslovnik določen dan ob določeni uri v stanovanju, da sprejme pisanje. V kolikor sporočila ni mogel pustiti pri nobeni od naštetih oseb, ga je pustil v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Če vročitev na prej opisan način ni bila mogoča niti ob ponovnem vročanju, je vročevalec pisanje vrnil sodišču, ki je vročitev odredilo (ali pošti, če je šlo za vročitev po pošti), v hišnem ali izpostavljenem predalčniku pa je pustil obvestilo o tem, kje se pisanje nahaja in o 15 dnevnem roku, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. Če tega ni storil, se je štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v hišnem predalčniku puščeno obvestilo.

8Iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da so bili ob vročanju opravljeni vsi opisani koraki:

- vabilo na narok se je toženi stranki najprej poskušalo vročiti preko pošte (in sicer dvakrat - prvič 7. 10. 2003 in drugič 8. 10. 2003),

- ker to ni bilo mogoče, je bilo odrejeno vročanje s sodnim kurirjem,

- ta je toženi stranki ob prvem vročanju (9. 10. 2003), po tem ko je opravil poizvedbe o tem, kdaj bi naslovnika lahko našel v stanovanju, v poštnem predalčniku pustil obvestilo o tem, kdaj bo vročitev poskušena naslednjič (torej 16. 10. 2003, med 10. in 11. uro),

- ko ob drugem vročanju (16. 10. 2003) vročitev spet ni bila mogoča, je v poštnem predalčniku pustil obvestilo o tem, kje se pisanje nahaja ter da ga mora naslovnik prevzeti v roku 15 dni, z opozorilom, da se bo sicer štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno obvestilo.

9Očitek, da ni jasno, zakaj naj bi bilo breme dokazovanja, da vročitev ni bila pravilno opravljena na toženi stranki, ni utemeljen. Najprej velja poudariti, da sodišče v obravnavanem primeru ni bilo v dokazni krizi in torej ni odločalo po pravilih o trditvenem in dokaznem bremenu (214. člen ZPP). Na splošno v pravdnih postopkih velja, da mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, in zanje predlagati dokaze (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Sodišče nato odloči katere dokaze bo izvedlo in katera dejstva bo, na njihovi podlagi, štelo za dokazana (8. člen ZPP). V konkretnem primeru je ocenilo, da so dokazi, ki govorijo v prid dejstvu, da je bila vročitev opravljena pravilno (da je torej vročevalec opravil vse potrebne poizvedbe in poskušal pustiti pisanje tako družinskim članom, ki jih ni našel, kot sosedom, ki ga niso dolžni sprejeti), bolj prepričljivi od nasprotnih dokazov. Z drugimi besedami to pomeni, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila vročitev opravljena pravilno, toženec pa tega s svojimi nasprotnimi dokazi ni uspel omajati.

10Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je višje sodišče storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do (v pritožbi izpostavljenih) nasprotij, ki naj bi izhajala iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. Zmotno je namreč tako revizijsko stališče, da se višje sodišče do zatrjevanih nasprotij oziroma dejstev, ki naj bi nasprotja pomenila, ni opredelilo, kot tudi stališče, da se očitana nasprotja nanašajo na za rešitev spora odločilna dejstva.

11Z očitkom, da izpovedbe prič, da je bil v spornem obdobju vedno kdo doma, niso skladne z zaključkom, da je vročevalec sporna obvestila pustil v tožnikovem predalčniku šele po tem, ko ga ni uspel vročiti članom njegovega gospodinjstva, se višje sodišče je ukvarjalo. Zapisalo je, da je po njegovi presoji kljub izpovedbi toženčevih prič, da je bila v tistem času vedno doma toženčeva žena z enim od staršev, upravičeno dana večja teža okoliščini, da je bilo v konkretnem primeru vročanje po sodnem vročevalcu odrejeno zaradi ne-dvigovanja pošte s strani toženca (konkretno, v obravnavanem primeru je bila vročitev najprej 2x poskušena preko pošte in nato še 2x preko sodnega kurirja. Na enak način so se vročala tudi druga pisanja v spisu). Ne glede na to, ali se je v toženčevem stanovanju v času poskusov vročitev nahajal kateri od članov njegovega gospodinjstva, je očitno, da ti pisanj niso prevzemali. Res je torej, da ni mogoče govoriti o skladnosti zaključkov, da so se v stanovanju nahajali toženčevi družinski člani in da je vročevalec obvestilo pustil v nabiralniku šele po tem, ko v stanovanju ni našel nikogar. Hkrati pa ta zaključka ne predstavljata nasprotja, do katerega bi se bilo višje sodišče dolžno opredeliti. Kot rečeno je dovolj, da je pojasnilo, da izpovedi prič (toženčevih družinskih članov) zaključka, da vročitev članom gospodinjstva ni bila mogoča, niso uspele izpodbiti.

12Višje sodišče toženi stranki ni kršilo procesnih pravic niti z očitano opustitvijo opredelitve do zatrjevanega nasprotja med ugotovitvijo, da naj bi vročevalec dobil informacijo, da lahko toženca najde med 10. in 11. uro, ter izpovedbo prič, da je ta od doma odhajal zjutraj in se vračal pozno zvečer. Dejstvo je, da vročevalec informacij o tem, kdaj bi toženca lahko našel, ni dobil od njegovih družinskih članov ampak od (po ugotovitvi nižjih sodišč točno določene) sosede. Izpoved družinskih članov (in drugih sosedov), da je bil ta doma le pozno zvečer, tako ne more izpodbiti ugotovitve, da je vročevalec poizvedbe opravil (kar je tudi sicer revizijsko ne-izpodbojna ugotovitev dejanskega stanja).

13Nadaljnje revizijske navedbe, ki se opirajo na povratnico, iz katere izhaja, da je bila toženi stranki vročena sodba (gre za povratnico na red. št. 28), ne morejo biti predmet presoje Vrhovnega sodišča. Pravilnost vročitve sodbe na dovoljenost predloga za obnovo postopka (zaradi zatrjevanih kršitev pri vročanju vabila na prvi narok za glavno obravnavo) namreč ne more vplivati.

14Glede na revizijske očitke o skopi oziroma pomanjkljivi obrazložitvi sklepa višjega sodišča velja poudariti, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb prvostopenjskih sodišč. Višje sodišče se mora opredeliti le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kadar so predmet pritožbene presoje navedbe, ki so že bile predmet presoje sodišča prve stopnje, in se višje sodišče z njegovo obrazložitvijo strinja, mu že podanih argumentov ni treba ponavljati. Dovolj za polno, vsebinsko obrazložitev je, da iz nje izhaja, da se je višje sodišče s pritožbenimi razlogi seznanilo in jih ni enostavno prezrlo. V obravnavanem primeru je iz izpodbijanega sklepa to povsem jasno razvidno. Višje sodišče je pojasnilo, zakaj pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z verodostojnostjo in prepričljivostjo izpovedi vročevalca. S tem je brez dvoma zadostilo standardu obrazloženosti.

15Nazadnje pa Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču višjega sodišča, da toženi stranki niso bile kršene pravice do izjave v postopku, do enakega varstva pravic, do pravnega sredstva (22. in 23. člen Ustave RS) in do poštenega sojenja (6. člen EKČP). Revizijsko teoretiziranje o tem, čemu je namenjena fikcija vročitve, kdaj jo je mogoče uporabiti in zakaj v obravnavanem primeru ti razlogi niso izpolnjeni, pomeni ponavljanje argumentov, na katere je toženi stranki odgovorilo že višje sodišče. Enako velja za navedbe, da je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila šele slabih 10 let po pravnomočnosti sodbe in da je tožena stranka v času sporne vročitve druga pisanja prejemala. Te so za odločitev tudi irelevantne. Pravilno je namreč stališče višjega sodišča, da takšne okoliščine ne pomenijo, da toženi stranki ne bi bilo treba dokazati, da vabila na narok ni prejela oziroma ji ne bi bilo treba izpodbiti dokazov o nasprotnem.

16Dodati velja, da se revizija preveč osredotoča na vprašanje, ali, kako in pri kom je vročevalec opravil poizvedbe o tem, kdaj bi lahko naslovnika (toženo stranko) našel v stanovanju. Četudi takšnih poizvedb ne bi opravil (ker npr. ne bi našel nobenega od sosedov niti hišnika) in bi obvestila le pustil v naslovnikovem hišnem predalčniku, bi se vročitev s tem štela za opravljeno. Sodišče druge stopnje je namreč v okviru ugotovitev dejanskega stanja pojasnilo, da je toženec na naslovu, kjer je bila poskušena vročitev, dejansko živel in da so bila vsa obvestila o vročanju puščena v njegovem poštnem predalčniku (7. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča).¹ Revizija te ugotovitve (ki je tudi sicer ugotovitev dejanskega stanja) ne izpodbija. Če sta torej sporni obvestili (z dne 9. 10. in 16. 10. 2003) bili puščeni v toženčevem nabiralniku, pa je ta (ob upoštevanju potrebne skrbnosti) nedvomno imel možnost, da se s pisanjem seznani oziroma da ga prevzame. Ob tem ne more biti ključno, ali je vročevalec pred tem poskusil izročiti obvestila oziroma pisanje družinskim članom ali sosedom ter ali je pri sosedih poizvedoval, kdaj bi naslovnika lahko našel. Konkretna situacija je namreč drugačna od situacije (ki je v sodni praksi večkrat obravnavana in na katero se sklicuje tudi tožena stranka), ko bi vročevalec, če bi poizvedbe opravil, (lahko) izvedel, da naslovnik ne živi na naslovu vročanja. V takšnih primerih je vročanje (tožbe) na naslovu, kjer naslovnik dejansko ne prebiva, napačno. Zato je stališče, da fikcija vročitve ne pride v poštev, povsem na mestu. Vendar pa ključni razlog za to ni, da vročevalec ni opravil poizvedb, ampak, da je bila vročitev "opravljena" na napačnem naslovu.

17Glede na navedeno revizija ni utemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo (četrti odstavek 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP), vključno z v njej vsebovano zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov.

¹ Kar izhaja tudi iz navedb tožene stranke, da z nabiralnikom ni bilo nič narobe in da je druga pisanja v tistem času prejemala.