VSL sodba I Cpg 491/2000

Pritožbi se delno ugodi in se odločba tožene stranke z dne 25.8.1994 št. 380-9/5005019 v I.2 točki izreka delno razveljavi tako, da pravilno glasi: "Povečati razne terjatve iz poslovanja za 15,650.701,43 SIT, začetni družbeni kapital za 7,376.175,58 SIT ter trajne vloge domačih oseb za 8,274.525,85 SIT". V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi plačati 453.497,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2000 dalje do plačila v osmih dneh.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 380-9/5005019 z dne 25.8.1994, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora uskladiti lastninska razmerja, pravne posle in knjiženja tako, da poveča razne terjatve iz poslovanja za 3,754.425,10 SIT, druga vložena stredstva za 169.000,00 SIT, začetni družbeni kapital za 1,849.110,25 SIT ter trajne vloge domačih oseb za 2,074.314,85 SIT (I.1 točka izreka odločbe tožene stranke) in da povečane terjatve iz poslovanja za 16,458.649,79 SIT, začetni družbeni kapital za 7,756.961,65 SIT ter trajne vloge domačih oseb za 8,701.688,14 SIT (I.2 točka izreka odločbe tožene stranke). Tožeči stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča o neutemeljeno neobračunanih obrestih v višini 807.948,35 SIT, ker sodišče spregleda, da je F. sredstva za dokapitalizacijo tožeče stranke nakazala na depozitni račun, odprt na ime tožeče stranke z dnem 1.4.1991 kot zakonitega načina plačila ustanovitvene vloge. F. zato s temi sredstvi ni mogla več razpolagati. Obresti iz naslova depozita so šle tožeči stranki po običajni obrestni meri poslovnih bank v tedanjem obdobju. Neresnična je tudi trditev tožene stranke, ki jo sprejema in povzema tudi prvostopno sodišče, da bi tožeča stranka pred sprejemom trajne vloge morala pridobiti soglasje Agencije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva. Tožena stranka bi morala oškodovanje uveljavljati z izpodbijanjem vpisa dokapitalizacije v sodni register, sodišče pa bi moralo razveljaviti ugotovitve iz I.2 točke revizijskega poročila, vezane na sklep sodišča o vpisu statusnega preoblikovanja v sodni register. Nepravilni so tudi zaključki sodišča glede ugotovitve nezakonitih odpisov terjatev do dolžnikov v drugih republikah bivše Jugoslavije, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič M.P. in D.A., ki je kot finančni direktor v letih 1991 in 1992 neposredno delal na izterjavi dolga. Vsi odpisi so bili izvršeni skladno s 50. čl. Zakona o računovodstvu. Pritožnica zavrača tudi vse ugotovitve o oškodovanju družbenega premoženja pri poslovanju s hčerinskim podjetjem D. d.o.o., saj je slednje v 100 % lasti tožeče stranke. Tožeča stranka sicer res ni zaračunavala zamudnih obresti, vendar zaradi tega družbeni kapital ni bil prikrajšan, saj se je za enak obseg povečala vrednost podjetja hčere. Priglasila je pritožbene stroške. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Pritožba je delno utemeljena. Iz ugotovitev revizijskega poročila tožene stranke (v prilogi A2 na strani 20 - 21) izhaja, da je bila F. po pogodbi o vlaganju dolžna tožeči stranki nakazati 10,000.000,00 SIT do 31.3.1991, dejansko pa je tožeča stranka na svoj žiro račun navedeni znesek prejela 29.4.1991 in je bil tožeči stranki kasneje del obresti plačan, vendar ne v višini obrestne mere R +8 %. Razlika med plačanim delom obresti in pravilno obračunanimi (po obrestni meri R +8) pa predstavlja oškodovanje družbene lastnine v znesku 807.948,35 SIT, kot je to razvidno iz izračuna tožene stranke v revizijskem poročilu. Po presoji prvostopnega sodišča naj bi šlo za primer oškodovanja družbene lastnine po 10. točki 48. a člena ZLPP. Kot izhaja iz ugotovitev revizijskega poročila, je F. dne 1.4.1991 nakazala na njen depozitni račun 10,000.000,00 SIT na podlagi komisijske pogodbe o nakazilu ustanovnega deleža v dobro D. d.o.o., ki ga je slednji prejel 29.4.1991, dne 21.6.1991 pa je pravni prednik tožeče stranke prejel še obresti od depozita v znesku 257.761,60 SIT, čeprav bi moral prijeti za čas od 31.3.1991 do 29.4.1991 obresti po obrestni meri R +8% v znesku 359.163,90 SIT. Pojem oškodovanja družbene lastnine je potrebno razlagati širše, ne le kot škodo v smislu pravil odškodninskega prava, ampak kot prikrajšanje družbene lastnine, ki se na drugi strani (v zasebni lastnini), izkaže kot njeno povečanje (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 99/94). Tožena stranka sama v 2. točki odgovora na tožbo (list. št. 910) navaja, da je bil depozit, ki ga je F. nakazala na depozitni račun pri banki, obrestovan po bančni obrestni meri in da so bile tako obračunane obresti tožeči stranki tudi nakazane. F. je depozitni račun pri Banki odprla in nanj nakazala znesek 10,000.000,00 SIT s točno določenim namenom - kot depozit, namenjen za dokapitalizacijo firme D. d.o.o. (kar je med pravdnima strankama nesporno dejstvo). V komisijski pogodbi z dne 27.3.1991 (priloga A9), sta se F. in Banka dogovorili za pogoje koriščenja navedenega depozita, to je prenakazilo deponiranih sredstev na žiro račun družbe D. d.o.o., ko slednja predloži sodno overjeni izpisek iz sodnega registra o dokapitalizaciji oziroma preoblikovanju podjetja D. v družbo z omejeno odgovornostjo (prim. 1. odst. 1038. čl. ZOR). S pogodbo o denarnem depozitu pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, določenimi v pogodbi (2. odst. 1035. čl. ZOR). Iz povedanega izhaja, da družba F. z deponiranimi sredstvi, namenjenimi za dokapitalizacijo pravnega prednika tožeče stranke ni mogla razpolagati, obresti, ki bi jih prejela za deponirana sredstva, pa so bile nakazane (kot izhaja iz revizijskega poročila) tožeči stranki. Ne gre torej za prikrajšanje družbene lastnine, če se na drugi strani le - to ne izkaže kot okoriščenje v enaki višini. Glede na ugotovljeno dejansko stanje zato ni mogoče F. očitati okoriščenja v škodo družbene lastnine. Obravnavanega primera zato ni mogoče podvreči nobenemu abstraktnemu dejanskemu stanu iz 48. a člena ZLPP. Sicer pa je tožena stranka ob ugotavljanju višine domnevnega oškodovanja družbene lastnine zavzela materialnopravno povsem napačno izhodišče, saj je od zneska obračunanih obresti po obrestni meri R +8% v višini 359.163,90 SIT obračunala še obresti za čas od 30.4.1991 do 21.6.1991 in upoštevaje delno plačilo obresti dne 21.6.1991 v znesku 257.761,60 SIT od preostanka obresti dalje obračunala še obresti za čas od 22.6.1991 do 31.12.1992. Prvostopno sodišče je takemu izračunu tožene stranke nekritično sledilo, čeprav je v nasprotju z 2. odst. 279. čl. ZOR. Anatocizem je po pozitivnem pravu prepovedan, izjema od te prepovedi pa je 2. odst. 279. čl. ZOR, po katerem je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP je pritožbeno sodišče zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razveljavilo odločbo tožene stranke v I.2 točki izreka v delu, v katerem nalaga tožeči stranki povečanje terjatve iz poslovanja za 807.948,35 SIT, začetni družbeni kapital za 380.786,05 SIT in trajne vloge domačih oseb za 427.162,30 SIT. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem obsegu pa ni relevantna pritožbena trditev o zmotnih ugotovitvah tožene stranke, da bi tožeča stranka pred sprejemom trajne vloge morala pridobiti soglasje Agencije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva, saj iz odločbe tožene stranke izhaja, da tožena stranka z njo ni posegala v med družbeniki tožeče stranke dogovorjena razmerja lastniških deležev družbenikov. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da bi moralo sodišče razveljaviti ugotovitve tožene stranke v točki I.2 revizijskega poročila. Same ugotovitve revizijskega organa nimajo nobenih pravnih posledic, če te ugotovitve niso v vzročni zvezi z odločbo, ki je na podlagi teh ugotovitev izdana. Ukrepi, ki jih je tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložila tožena stranka, pa niso bili posledica ugotovitev revizijskega organa glede pravilnosti vpisa dokapitalizacije tožeče stranke v sodni register. Pritožnik neutemeljeno smiselno uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede očitanih neutemeljenih odpisov terjatev, ker naj bi sodišče zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem M.P. in D.A. Tožeča stranka kljub pozivu sodišča, naj predloži seznam njenih dolžnikov in višino njihovih dolgov (list. št. 15), ki jih je odpisala, tega ni storila. Šele s predložitvijo zahtevane dokumentacije bi tožeča stranka svoje navedbe, da je šlo za dolžnike iz drugih republik bivše Jugoslavije, konkretizirala do te mere, da bi bilo utemeljenost odpisov njihovih dolgov moč preizkusiti eventuelno z zaslišanjem predlaganih prič. Po 1. odst. 34. čl. Uredbe o metadologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja podjetja, podjetje lahko zmanjša terjatve iz poslovanja v ostalih republika bivše Jugoslavije za popravke le, če odpis utemelji z ustreznimi dokazili kot npr. sodni spor, stečaj oz. likvidacija dolžnika v ostalih republikah bivše Jugoslavije in z drugimi argumentiranimi dejstvi, ki dokazujejo, da je terjatev dvomljiva ali sporna. Iz revizijskega poročila (stran 21 in 22) ni razvidno, da je šlo pri očitanih neutemeljenih odpisih za terjatve do dolžnikov iz drugih republik bivše Jugoslavije. Svojo trditev o navedenih dolžnikih je bila tožeča stranka zato dolžna dokazno podpreti z ustreznimi listinami. Šele tedaj bi sodišče lahko presojalo, ali je šlo za dvomljive ali sporne oz. neizterljive terjatve glede na okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka (list. št. 5). Revizijsko poročilo ugotavlja le en, konkretno opredeljen primer dolžnika iz druge republike bivše Jugoslavije, katerega dolg je tožeča stranka odpisala - to je terjatev do podjetja D. - les d.o.o. Glede te terjatve pa je tožeča stranka pojasnila, da je komercialist te družbe izginil. Zgolj navedeno dejstvo pa ne more utemeljevati odpisa terjatve do te družbe, drugih utemeljenih razlogov pa tožeča stranka ni navedla. Vojne razmere v Republiki Hrvatski, na katere se tožeča stranka tudi sklicuje (na list. št. 5), pa tudi niso bile ovira za sodno uveljavljanje te terjatve v višini 1,173.545,30 SIT, kot jo ugotavlja revizijsko poročilo. Pritrditi je zato razlogom prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti odpisa terjatev v skupnem znesku 3,754.425,10 SIT, zaradi česar je podana zakonita domneva oškodovanja družbene lastnine po 7. točki 48. a člena ZLPP, ukrep tožene stranke iz I.1 izreka njene odločbe pa je utemeljen. Namen ukrepov, ki jih v revizijskem postopku revizijski organ naloži revidirani pravni osebi z nenominiranim družbenim kapitalom, je pravilno izkazovanje višine družbenega kapitala po stanju na dan 1.1.1993 (1. odst. 48. c člena ZLPP). Revizijsko poročilo ugotavlja, da je hčerinska družba tožeče stranke, družba D. d.o.o. svoje obveznosti do tožeče stranke korektno knjižila v svojih poslovnih knjigah kot obveznosti iz naslova prejetih denarnih sredstev in od tožeče stranke prejetih zalog blaga. Hčerinska družba D. d.o.o. je torej svoje obveznosti do tožeče stranke knjižila skladno z določilom 12. čl. Zakona o računovodstvu, kar pa ne velja za tožečo stranko, ki svojih terjatev do družbe hčere ni evidentirala v svojih poslovnih knjigah. Iz revizijskega poročila, ki ga je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo tudi prvostopno sodišče, tožeča stranka ni evidentirala svoje terjatve za obresti do družbe D. d.o.o. v skupni višini 15,650.701,44 SIT. Neutemeljeno in preveč poenostavljeno je sklepanje pritožnika, da se glede na njegovo 100 % lastništvo družbe D. d.o.o. družbeno premoženje tožeče stranke ni zmanjšalo, ker se je v istem obsegu povečalo premoženje hčerinske družbe. Ker je slednja evidentirala svoje obvezosti do tožeče stranke, tožeča stranka pa svojih terjatev do njene, ni mogoče govoriti o nezmanjšanju premoženja tožeče stranke, ker naj bi se za ugotovljeno vrednost odražala v povečani vrednosti deleža tožeče stranke pri družbi D. d.o.o. Evidentiranje obveznosti slednje pač ni mogoče oceniti kot njenega premoženja, ki bi se posledično odražal v vrednosti 100 % deleža tožeče stranke. Iz revizijskega poročila ni razbrati, da je do ugotovljenega oškodovanja prišlo pri lastninskem preoblikovanju, kaj takega pa ne trdita niti pravdni stranki. Zato opisanega dejanja ni moč podvreči zakonski domnevi oškodovanja družbene lastnine po 10. točki 48. a člena ZLPP, pač pa ima vse znake oškodovanja, kot ga opredeljuje 2. točka 48. a člena ZLPP. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP) potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Delna sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Tožeča stranka je v tem sporu uspela glede zneska 807.948,35 SIT, glede na vrednost spora 20,382.074,89 SIT torej 4 %-no. V tem delu ji gredo zato tudi stroški vsega postopka. Edine stroške, ki jih je tožeča stranka priglasila, pa so stroški sodne takse za pritožbo, ki bi ob celotnem uspehu znašali 815.283,00 SIT ob 4 % uspehu pa je tožeča stranka upravičena le do plačila 32.611,00 SIT. Toženi stranki pa gredo priglašeni stroški postopka glede na njen 96 %-ni uspeh v sporu v tem obsegu. To so stroški nagrade pooblaščenki za sestavo odgovora na pritožbo (po tar. št. 14/1 OT 1400 točk), za pristop na narok dne 15.5.1998, 23.6.1998 ter 22.12.1999 (po tar. št. 15/1 OT trikrat po 700 točk), poročilo stranki (po tar. št. 33/3 OT 50 točk) in za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 16/1 OT priglašenih 1625 točk). Glede na veljavno vrednost odvetniške točke 90,00 SIT in upoštevaje 19 % DDV za nagrado za pristop na narok dne 22.12.1999 in poročilo stranki ter sestavo odgovora na pritožbo bi bila tožeča stranka dolžna toženi skupno plačati 506.362,00 SIT glede na 96 %-ni uspeh pa 486.108,00 SIT. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je tožeča stranka dolžna toženi plačati 453.497,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2000 dalje do plačila.