VSL sklep III Cp 1479/2000

Pritožba se zavrže.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej za izvršitelja določilo J.Z., nato pa odločilo, da mora upnik v osmih dneh založiti 40.000,00 SIT predujma. Upnik se pritožuje proti tistemu delu sklepa, ki se nanaša na odmero predujma. Navaja, da je predujem previsoko odmerjen. Pritožba ni dovoljena. Kot je bilo že spredaj poudarjeno, se upnik pritožuje le zoper tisti del sklepa, ki se nanaša na založitev predujma. Zoper tak sklep pa pritožba ni dovoljena. Po določbi 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku - ZPP, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno. Po določbi 2. odst. 38. čl. ZIZ mora upnik dati predujem za stroške za opravo izvršbe v roku, ki mu ga določi sodišče v sklepu o določitvi izvršitelja. Če upnik predujma ne da, sodišče ustavi izvršbo (čl. 38/3 ZIZ). ZPP v 14. točki 1. odst. 270. čl. govori o položitvi predujma za stroške posameznih pravdnih dejanj, v 3. odst. tega člena pa določa, da zoper tako odločbo ni pritožbe. Tako torej po tej določbi in v zvezi z določbo čl. 15 ZIZ ter člena 9/1 ZIZ (ki govori o tem, da je zoper sklep, izdan na prvi stopnji, dovoljena pritožba, razen če zakon določa drugače), ni dovoljena pritožba proti sklepu, s katerim sodišče v izvršilnem postopku določi predujem za stroške izvršitelja. Pritožbo je bilo treba zavreči kot nedovoljeno (čl. 343 ZPP v zvezi s čl. 352 ZPP ter v zvezi s čl. 15 ZIZ).