VSL sodba I Cpg 25/2000

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ohranilo nalog za izpraznitev poslovnih prostorov Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Plg 50/97 z dne 16.12.1997, v veljavi in toženo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 161.445,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka (po svoji pooblaščenki). Uveljavljala je vse pritožbene razloge, sklicujoč se na pravno podlago v določbah pravdnega postopka ZPP/99 in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter napadeno sodbo razveljavi. Priglasila je pritožbene stroške. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila. Pritožbeno sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP o pritožbi odločalo po ZPP/77. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na protipogodbeno rabo spornega poslovnega prostora in zahtevala njegovo takojšnjo izpraznitev (glej 28. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Ur. l. SRS, št. 18/74, v nadaljevanju ZPSPP). Sodišče prve stopnje je izdalo nalog o izpraznitvi spornega poslovnega prostora (glej drugi odstavek 29. člena ZPSPP). Predmet presoje v pritožbenem postopku je torej izpraznitveni nalog, ki ga je prvostopno sodišče pod opr. št. IV Plg 50/97 izdalo dne 16.12.1997 in z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi. Pritožba prvostopnemu sodišču najprej smiselno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, češ da se glede obsodbe prvotoženke izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Prvotoženka namreč ni bila pogodbena stranka pogodbe o najemu poslovnega prostora. Temu pritožbenemu stališču ni mogoče pritrditi. Prvostopno sodišče je najprej ugotovilo, da je "tožeča stranka z drugotoženo stranko sklenila pogodbo o uporabi poslovnega prostora, iz katere je razvidno, da bo te prostore uporabljala prvotožena stranka, ki je v lasti drugotožene stranke". Navedena ugotovitev, ki ima podlago v pogodbeni vsebini (glej I. člen, prvi odstavek II. člena ter VI. člen - priloga A3), ne glede na dejstvo, da je pogodbo na pasivni strani podpisal le drugotoženec, dejansko pomeni udeležbo treh subjektov v spornem najemnem razmerju. Določila namreč vsebujejo dovoljenje tožeče stranke prvotoženki, katere lastnik je (bil) O.K., da poslovni prostor uporablja. Glede na uvodna izvajanja te obrazložitve je torej v konkretnem najemnem razmerju izpraznitev poslovnega prostora tožeča stranka mogla zahtevati tako od prvotoženke, kot pogodbene uporabnice poslovnega prostora, kot tudi od drugotoženca, kot pogodbenega zavezanca. Materialnopravno je obsodba obeh na izpraznitev poslovnega prostora (v zvezi z uveljavljanjem ugovora pasivne legitimacije prvotoženke) zato pravilna. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je na tovrstni ugovor tožene stranke v izpodbijani sodbi že odgovorilo in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju z njegovimi razlogi strinja, pri tem pa še dodaja: pogodba ustvarja učinke med pogodbenima strankama (glej prvi odstavek 148. člena ZOR), ki sta jo dolžni, kot se glasi, pošteno v vsem tudi izpolnjevati (glej prvi odstavek 262. člena in 17. člen ZOR). V spornem obligacijskem razmerju vprašanje stvarnopravnih pravic na poslovnem prostoru pravno ni relevantno. Sicer pa se je s tem v zvezi tožena stranka sklicevala na historične dogodke kronološko pred sklenitvijo sporne pogodbe, katere veljavnost ni izpodbijala (nasprotno, pri njej smiselno celo vztraja). Pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s pogodbeno obveznostjo tožene stranke do plačevanja najemnine in izpraznitvenega zahtevka zaradi kršitve te pogodbene obveznosti pa v pritožbenem postopku ni bil deležen posebne obravnave. Po določbi 28. člena ZPSPP zadošča eden od dveh (alternativno) naštetih načinov protipogodbene rabe za prenehanje najemnega razmerja in izpraznitveni zahtevek. Tožnica se je sklicevala na oba, v zvezi s VI. členom pogodbe predvsem na dejstvo, da sporni prostor v nasprotju s pogodbenimi določili uporablja družba X. d.o.o.. Navedeno, celo nesporno dejstvo, je torej zadostna dejanska podlaga za ugotovitev protipravne rabe poslovnega prostora in s tem za utemeljenost izpraznitvenega zahtevka. S temi razlogi je pritožbeno sodišče zato, saj prvostopna sodba tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člen ZPP/77). Po določbi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77 pritožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.