VSL sklep II Cp 496/2000

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, t.j. pod tč. 1. izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je s sodbo znižalo preživnino, ki je doslej znašala za vsakega toženca po 50.800,00 SIT mesečno tako, da je tožencu naložilo plačevanje preživnine za sina Žana po 28.616,50 SIT mesečno za čas od 1.6.1999 do 31.7.1999 in od 1.8.1999 dalje po 26.613,00 SIT, za hčerko Laro pa po 23.057,50 SIT mesečno od 1.6.1999 do 31.7.1999 in od 1.8.1999 dalje po 21.443,00 SIT. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bile v letu 1998, ko se je prvotno odločalo o preživnini za toženca, potrebe otrok ocenjene v višini 70.000,00 SIT za vsakega. Ker se je preživnina palčevala neredno, je bila zakonita zastopnica prisiljena minimalizirati njune potrebe. Tako je potrebe Žana ocenila na 68.591,00 SIT mesečno, potrebe Lare pa na 61.966,99 SIT mesečno. Objektivno so se sicer potrebe otrok povečale, le izpolniti jih ni bilo več mogoče. Tožeča stranka trdi, da se je v letu 1999 poslovanje U... zmanjšalo in da pričakuje le 1.600.000,00 SIT čistega dobička, česar pa razen z lastno izpovedbo ni izkazala. Glede odločbe Davčne uprave RS z dne 5.5.1999, ki je imela za podlago zahtevo tožeče stranke za znižanje akontacije davka od dohodkov od dejavnosti in jo je sodiše prve stopnje upoštevalo kot enega izmed dokazov zmanjšanja preživninskih zmožnosti tožnika, je tožena stranka že na obravnavi 11.10.1999 povedala, da je U... vsako leto zaproslila za znižanje akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti v enakem obdobju. Odločbo, s katero se je določila nova višina akontacije davkov od dohodkov, je Davčna uprava RS izdala U..., t.j. zavezancu Š. Z., tudi v letih 1996, 1997 in 1998. Sodišče naj bi o tem opravilo uradne poizvedbe na Davčnem uradu Ljubljana, Izpostava Bežigrad, vendar podatkov davčni urad ni dostavil, temveč sodišče le obvestil o napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998 in da je tožnik dolžan vložiti napoved za odmero davka od dohodkov za leto 1999 šele do 28.2.2000. Sodišče prve stopnje je tako napačno ocenilo, da odločba o določitvi nižje višine akontacije davkov od dohodkov iz dejavnosti dokazuje dejstvo, da se je dohodek tožnika znižal. Tožnik je za tako znižanje zaprosil vsako leto, vendar pa Davčna uprava RS informacije o tem dostavlja le pooblaščenim osebam, t.j. sodišču in tožena stranka tega listinskega dokaza ne more predložiti. Glede na to, da se standard tožnika ni v ničemer sprememil v primerjavi z letom 1996, toženca menita, da dohodek oziroma pričakovan čisti dobiček ni tak, kot ga želi prikazati tožnik. Dejstvo, da je tožnik v juliju 1999 postal oče še dveh otrok, je edina spremenjena okoliščina, ki je nastala po razvezi zakonske zveze in po določitvi preživnine za mld. toženca. Tožnik je povedal, da si je ustvaril drugo družino in sedaj vodi dvoje gospodinjstev. Adaptirani so bili stanovanjski prostori pri njegovi novi partnerici v Spodnjem B..., v kar so bila seveda vložena denarna sredstva, hkrati pa ima tožnik gospodinjstvo na naslovu pot v S... 7. Če bi bile navedbe tožnika o njegovem zmanjšanju dohodka točne, bi verjetno ne vlagal denarja v adaptacijo stanovanjskih prostorov v Spodnjem B..., saj ima v Č... na razpolago 120 m2 urejenih stanovanjskih površin. Navedbe tožnika glede njegovega zmanjšanja standarda in zmanjšanih sposobnostih preživljanja tožencev zaradi manjših prihodkov so tako same sebi v nasprotju. Sodišče prve stopnje v sodbi očita, da se bo morala mati tožencev bolj potruditi, da bo ustvarila sredstva, ki so potrebna za preživljanje otrok, a pozablja, da je zakonita zastopnica tožencev delala pri tožniku in ne v tistih poklicih, za katere je bila prvotno usposobljena in v katerih ni nikoli delala. Njena sposobnost za opravljanje teh je bistveno manjša, razen za poklic kozmetičarke, s katerim pridobiva sedaj dohodek med 50.000,00 in 70.000,00 SIT. Sodišče je tudi nelogično odločilo, da tožnik zaradi svojega boljšega premoženjskega položja v primerjavi s premoženjskim stanjem zakonite zastopnice tožencev pokrije le 46,5% nepokritih materialnih potreb, medtem ko zakonita zastopnica pokrije ostalih 53,5%, saj je zakonita zastopnica povdarila, da je ob upoštevanju potreb otrok upoštevala potrebe, ki nastanejo v času, ki ga otroka ne preživita pri očetu. Prav tako toženca nista nikoli preživljala z očetom toliko časa, kot je bilo določeno. Toženca bi razumela, če bi sodišče glede na rojstvo otrok tožnika nekoliko zmanjšalo njegove preživninske obveznosti, nikakor pa ne more biti zmanjšanje preživnine v takšnem nesorazmerju, kot je odločilo sodišče. Predlagata, da se sodba prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba je utemeljena. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka navajala, da je tožnik vsako leto zaprosil pri Davčni upravi RS za znižanje akontacije za plačilo davka od dohodka iz dejavnosti in da zato zgolj odločba z dne 5.5.1999 (priloga A2) ne more biti dokaz o tem, da so rezultati polsovanja tožnika v letu 1999 dejansko manjši, kot v letih pred tem. Sodišče prve stopnje kljub predlogu tožene stranke ni opravilo poizvedb pri pristojni davčni upravi, ali je tožnik dejansko tudi v letih pred 1999 zahteval znižanje akontacije tega davka. Že zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker pa do izdaje sodbe v tem postopku tožnik še ni vložil napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, saj je to dolžan do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto (dopis Davčne uprave RS z dne 18.10.1999), tako ni, razen z izpovedbo tožnika samega, dokazana višina tožnikovega čistega dobička oziroma njegovo znižanje glede na prejšnja leta. Glede na dolžnost sodišča v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroci, da celo po uradni dolžnosti stori vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok (408. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), bi moralo sodišče prve stopnje prepričjlivo ugotoviti, ali in za koliko se je res zmanjšal čisti dobiček tožnika iz dejavnosti in zgolj sklepanje na to na podlagi njegove izpovedbe in odločbe, ki naj bi bila z enako vsebino izdana vsako leto (da ni bila, sodišče niti ni ugotavljalo), kaže na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Drugačnega stališča ni mogoče sprejeti niti na podlagi odgovoru na pritožbo priložene sedaj že vložene napovedi za odmero davka za leto 1999, saj gre le za napoved, ki jo je sestavil sam tožnik. V zvezi s trditvijo, da se dohodek tožnika ni znižal, pa tožena stranka navaja v pritožbi tudi novo dejstvo, kar je v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroci po določilu 414. čl. ZPP dopustno, namreč, da na to kaže tudi nezmanjšan standard tožnika, poleg tega pa naj bi z novo partnerko celo investiral sredstva v ureditev nove stanovanjske enote v Spodnjem B... kljub temu, da ima v Č... na razpolago 120 m2 stanovanjskih površin. Ob že prej navedeni pomanjkljivosti v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje tudi to novo dejstvo kaže na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, katerega bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ugotoviti vsaj z dodatnim zaslišanjem strank. Nenazadnje pa je treba pritrditi pritožbi tožene stranke tudi v delu, ko graja zaključke sodišča prve stopnje, češ, da ob ugotovitvi, da je tožnikov premoženjski položaj v primerjavi s položajem matere otrok nekoliko boljši, nikakor ni na mestu odločitev, da tožnik pokrije manj kot 1/2 potreb otroka (po odločitvi sodišča prve stopnje 46,5%). Glede na vse navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, v izpodbijanem delu (1. tč. izreka sodbe) razveljavilo sodbo prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. čl. ZPP). Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so delno razvidni iz dosedanje obrazložitve, namreč, katera dejstva bo moralo pred ponovno odločitvijo o zahtevku ugotoviti in s katerimi dokazi; če je za leto 1999 že izdana odločba o odmeri davka od dejavnosti, pa naj upošteva tudi to. Ob tem pa naj pritožbeno sodišče opozori še na naslednje: Po določilu 5. odst. 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Podlaga za spremembo določene preživnine so torej samo spremenjene okoliščine. Dejstva, ki so obstajala že v času prvotne določitve preživnine, kot npr. v konkretenem primeru dejstvo, da otroka določen čas preživita tudi z očetom ob rednih stikih in ima tedaj oče zato določene stroške, se ne upoštevajo, zlasti pa ne na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Redni stiki otrok z roditeljem, kateremu otroci ob razvezi niso bili dodeljeni, so nujni za zdrav nadaljnji psihofizični razvoj otrok, kažejo pa tudi na odgovoren odnos tega roditelja do svojih otrok. Normalni stiki otroka z obema roditeljema, kljub razpadu njune zakonske in življenjske skupnosti, so takšni, da otrok z obema preživi določen čas med tednom, ob vikendih in tudi med počitnicami. Zato ta časovni element ne more biti denarno vrednoten tako, kot bi to želel tožnik. Ni dvoma, da je sicer do določenih spremenjenih okoliščin na strani tožnika prišlo že z rojstvom dvojčic, kar nenazadnje priznava tudi tožena stranka, vendar pa bo treba natančno ugotoviti, katere okoliščine so se od prvotne določitve preživnine res spremenile. Tako bo treba v ponovljenem postopku preveriti, ali so se potrebe otrok v času od določitve preživnine res znižale. Ne gre namreč spregledati na eni strani dejstvo, da je bila preživnina določena s sodbo 21.7.1998, torej manj kot eno leto pred vložitvijo tožbe v tej pravdni zadevi, na drugi strani pa splošno znano dejstvo, da potrebe otrok, izražene v denarju, praviloma naraščajo. Že zato bo treba oceniti tudi trditve tožene stranke, da do zmanjšanja potreb otrok ni prišlo iz objektivnih razlogov (npr. ker bi izostali določeni stroški, povezani s preživljanjem otrok) temveč zato, ker je bila njuna mati zaradi pomanjkanja denarnih sredstev prisiljena njune potrebe zmanjšati.