VSC sodba Cp 64/00

Pritožba tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari se z a v r n e kot neutemeljena in v tem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče o stroških nastalih pred prvostopnim sodiščem še ni dločalo. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo v plačilo glavnico v znesku 95.310,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 1996 dalje do plačila ter nastale pravdne stroške v višini 42.290,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku za plačilo glavnice 31.920,00 SIT ter zakonske zamudne obresti od zneska 96.525,00 SIT od 12.9.1995 do 20.10.1996 ter od zneska 13.705,00 SIT od 16.10.1996 do 20.10.1996 in od zneska 31.920,00 SIT od 21.10.1996 do plačila pa zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo. Tožnik se je poškodoval v M. z. na D. R. dne 3.8.1995, ko je zaradi nepričvrščenih rešetk padel z okenskega okvirja tri metre v globino in si zlomil roko v distalnem delu podlaktnice. Tožena stranka je tožniku izplačala po polici znesek 1,225.500,00 SIT, kasneje pa še razliko v znesku 184.683,00 SIT, ni pa mu plačala nobenih stroškov, ki so tožniku v zvezi s tem nastali in sicer kljub postavljenemu zahtevku tožnika na njihovo plačilo. Stališče tožene stranke je namreč, da po 12. členu Pogojev za zavarovanje odgovornosti znaša zgornja meje njene obveznosti zavarovalna vsota, ki je dogovorjena na polici oz. revalorizirana vsota. Ker pa gre v konkretnem primeru za prostovoljno zavarovanje je od strank odvisno kakšno zavarovalno kritje bosta dogovorili in v 17. čl. Pogojev je določeno, da zavarovatelj ne krije stroškov zastopanja oškodovanca. Kljub takšnim zatrjevanjem je sodišče ugotovilo, da je temelj zahtevka tožnika podan v celoti, medtem, ko je po višini njegov zahtevek le delno utemeljen. Sodišče se je oprlo na določbo 940. čl. ZOR v katerem je določeno, da zavarovanec trpi v mejah zavarovalne vsote stroške spora o zavarovančevi odgovornosti, ki se ne smejo vračunati v zavarovalno vsoto, kajti v nasprotnem primeru bi se tako znižalo zavarovalno kritje. Glede višine nastalih stroškov v zvezi z njegovim zahtevkom do zavarovalnice pa ugotavlja, da je neutemeljen zahtevek tožnika za plačilo zneska 31.920,00 SIT, kar naj bi predstavljalo zahtevek za plačilo 200 odvetniških točk za odškodninski zahtevek, 100 točk za dopolnitev izvedeniškega mnenja, za kar ni izkazano, da je bila podana zahteva in pa 30 točk za plačilo izvedenine in stroškov zahteve. Sodišče pa je tožniku poleg glavnice priznalo še plačilo zamudnih obresti od 21.10.1996 dalje, saj je tega dne tožnik toženo stranko z dopisom pozval k plačilu nastalih stroškov. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče se sklicuje na določbo 940. člena po katerem zavarovalnica trpi v mejah zavarovalne vsote stroške spora o zavarovančevi odgovornosti, nikakor pa ne preko zavarovalne vsote. V konkretnem primeru ne gre za pravdo saj je bila tožniku takoj dana na razpolago celotna zavarovalna vsota, ko je zavarovalnica lahko ugotovila kakšno škodo je tožnik utrpel. Tožena stranka v postopku ni propadla, da bi se lahko analogno uporabila določba 154. čl. ZPP, saj ni osporavala plačilu odškodnine in izplačala celotno zavarovalno vsoto do višine svoje obveznosti takoj, ko je imela na razpolago dovolj podatkov o sami škodi. Med tožnikom in toženo stranko ni bilo nikakršnega spornega razmerja, nikakršne pravde. IV. odst. 17. člena Pogojev za zavarovanje odgovornosti navaja, da ko zavarovatelj izpolni svoje obveznosti s plačilom zavarovalne vsote se razreši nadaljnjih dajatev v zvezi z nadomestilom in stroški za posamezni zavarovalni primer. Prav tako pa je sodišče tudi nepravilno pobotalo stroške postopka saj je tožena stranka priglasila poleg navedenega v sodbi tudi stroške za pripravljalno vlogo, stroške glavne obravnave in pa stroške v zvezi s pristopom na obravnavo, tega pa sodišče ni upoštevalo pri izračunu stroškov tožene stranke in nato nadalje pri pobotanju stroškov. Tako tožena stranka meni, da tudi v tem delu stroški niso bili pravilno odmerjeni za tožnika in toženo stranko, saj je bilo tožniku priznano tudi tisto, kar mu po mnenju tožene stranke ne bi šlo, toženi pa ni bilo priznano tisto, kar bi ji po njenem mnenju moralo iti. Odgovor na pritožbo ni bil podan. Pritožba ni utemeljena. Upoštevaje določbo I. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99, Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in pritožbo tožene stranke zoper njo obravnavalo skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). Po uradni dolžnosti upoštevanih (2. odst. 365. člena ZPP/77) bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 v pravdi pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Materialnopravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi je podano v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in pa smiselno tudi v Pogojih za zavarovanje odgovornosti na katere se tožbeno sklicuje tožena stranka. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti - poleg izplačane zavarovalne vsote, katere izplačilo je bilo namenjen zgolj in samo za kritje tožniku nastale škode - tudi vse nastale predpravdne stroške, ki so nastali v zvezi z uveljavljanjem zahtevka iz naslova nematerialne škode od tožene stranke. Ni namreč mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da je potrebno stroške izdelave izvedenskega mnenja pa tudi vse ostale stroške zastopanja, ki so nastali oškdovancu pred reševanjem njegovega odškodninskega zahtevka v tej zadevi in sicer pred pravdnim postopkom všteti v zavarovalno vsoto. Po II. odst. 940. čl. ZOR trpi zavarovalnica v mejah zavarovalne vsote stroške spora o zavarovančevi odgovornosti. Stroške, kot so v konkretnem primeru stroški izdelave izvedeniškega mnenja in pa stroški zastopanja tožnika - tedaj oškodovanca, ki so oškodovancu nastali pred rešitvijo in zaradi rešitve njegovega odškodninskega zahtevka (pred pravdo), torej v postopku pred zavarovalnico, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne pomenijo stroškov spora in kot takšni ne bremenijo oziroma ne smejo bremeniti zavarovalne vsote. Te stroške je potrebno izplačati oškodovancu poleg zavarovalne vsote. Ob navedenem tako določbe II. odst. 940. čl. ZOR ni mogoče uporabiti. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi morebitno vračunavanje stroškov v zavarovalno vsoto znižalo zavarovalno kritje s katerim jamči tožena stranka oškodovancu na podlagi zakona. Enako pa velja tudi za stroške. Tako ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da stroškov, ki so nastali v zvezi z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka tožniku kot oškodovancu ni mogoče priznati. Tožena stranka je namreč, kot to ugotavlja že prvostopno sodišče, pogojevala izplačilo zavarovalne vsote z pribavo izvedeniškega mnenja. V zvezi s tem so nastali oškdovancu dodatni stroški katere je, po oceni pritožbenega sodišča, tožena stranka dolžna oškodovancu povrniti - vse to pa poleg zavarovalne vsote torej - izven nje. Res je, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti smiselno določbe 154. čl. ZPP, saj gre za stroške izven pravde, vendar pa je kljub navedenemu vendarle potrebno ugotoviti, da je tožena stranka tožniku izplačala celotno zavarovalno vsoto, da torej sam temelj za izplačilo te odškodnine ni bil sporen, očitno pa ni bila sporna niti višina tožnikovega odškodninskega zahtevka, so pa oškodovancu z uveljavljanjem zahtevka in posledično z izplačilom odškodnine nastali stroški, katere je, glede na to, da tako temelj kot tudi višina nista bila sporna, dolžna tožniku povrniti tožena stranka. Res pa je, da je tožniku mogoče priznati le tiste stroške, ki so bili nujno potrebni za rešitev njegovega zahtevka. Tudi v tem delu pa je ugotoviti, da je bila odločitev prvostopnega sodišča v celoti materialnopravno pravilna. Ob navedenem je tako v celoti zavrniti pritožbena zatrjevanja tožene stranke v zvezi z odločitvijo prvostopnega sodišča o stroških, ki so tožniku nastali v zvezi z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka pri toženi stranki in v tem delu v celoti potrditi odločitev prvostopnega sodišča (368. člen ZPP/77). Vendar pa pritožbeno sodišče glede odločitve prvostopnega sodišča o stroških obeh pravdnih strank nastalih v zvezi s to pravdno zadevo pred prvostopnim sodiščem s to sodbo še ni odločalo. Pritožbeno tožena stranka namreč izpodbija tudi odločitev sodišča v tem delu, vendar pa je njena pritožbena zatrjevanja mogoče smiselno šteti kot predlog za izdaji dopolnilne sodbe oziroma sklepa. Tožena stranka namreč pritožbeno zatrjuje, da je poleg stroškov katere je sodišče upoštevalo v izpodbijani sodbi, priglasila tudi druge stroške, povezane predvsem z zadnjo glavno obravnavo. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v spisu nahaja stroškovnik tožene stranke, ki je bil vložen na zadnji glavni obravnavi na katerem so poleg stroškov katere je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi obravnavalo priglašeni še drugi stroški, vendar pa o teh stroških izpodbijana sodba razlogov ne vsebuje (niti ali jih je prvostopno sodišče morebiti priznalo, niti ali jih je zavrnilo). Ob navedenem je zato pritožbeno sodišče upoštevaje zatrjevanja tožene stranke zadevo v tem delu vrnilo prvostopnemu sodišču v dopolnitev odločitve o stroških postopka (339 čl. ZPP/77 v zv. s III. odst. 341 ZPP/77), zato o morebitni pritožbi zoper ta del odločitve prvostopnega sodišča, pritožbeno sodišče v tej fazi ni odločalo. Pritožbeno sodišče pa je ne glede na navedeno odločalo o stroških tožene stranke nastalih s predmetno pritožbo in odločilo, da tožena stranka, ker s svojimi zatrjevanji odločitve prvostopnega sodišča ni uspela omajati, le-te trpi sama (166. člen ZPP/77 v zvezi s 154. členom ZPP/77).