VSK sklep I Cp 51/2000

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v zapuščinski zadevi po pokojnem Ž.B.

ugotovilo, da predstavlja njegovo zapuščino nepremičnina, vknjižena v zemljiški knjigi pri vl. št. 125 k.o. Š., in sicer parc. št. 732 do celote in 377 delnic LKPG, evidentiranih na računu KDD Ljubljana št.

97142217. Razglasilo je zakonite dediče v 2. dednem redu in upoštevaje podane dedne izjave zakonitih dedičev odločilo, da dedujejo zapuščino iz 1. točke izreka zapustnikova sestra V.B.B. do 1/4, zapustnikov nečak D.G. do 1/4, zapustnikov nečak V.B. do 1/3, zapustnikov nečak S.B. do 1/12 in zapustnikov nečak E.B. do 1/12. Proti sklepu o dedovanju sta vložila pritožbo dediča V.B. in S.B. po pooblaščencu. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa. V obrazložitvi pritožbe navajata, da je zapustnik s pritožnikoma sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Pritožitelja sta svoje obveznosti iz te pogodbe v celoti izvrševala vse do zapustnikove smrti, po smrti pa sta nepremičnino prevzela v posest. Zemljiška knjiga je odklonila vpis lastninske pravice nanju na podlagi te pogodbe, vendar to po njunem mnenju v zapuščinski zadevi ne pomeni nič. Ustavna ovira, ki je preprečevala tujcem pridobivanje lastninske pravice na nepremičninah v Sloveniji je odpadla, kar pomeni isto, kot če je ne bi bilo. V trenutku izdaje izpodbijanega sklepa ni ovir za pridobitev lastninske pravice pritožiteljev na nepremičninah zapustnika. Med Republiko Slovenijo in Evropsko unijo že velja sporazum, ki ureja pridobivanje lastninske pravice državljanov držav članic EU na območju Republike Slovenije. Sodišče mora pri odločanju uporabiti pravo, ki velja na dan odločanja. Zato pritožnika menita, da bi moralo zapuščinsko sodišče upoštevati pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Če se ta pogodba upošteva, pa zapuščine ni. Za primer, da to ne velja, pa pritožitelja menita, da bi zapuščinsko sodišče moralo prekiniti zapuščinski postopek, saj sta uveljavljala izločitevni zahtevek in tak zahtevek pomeni spor o obsegu zapuščine, ki ga zapuščinsko sodišče ne bi smelo samo reševati. Pritožitelja sta izvrševala svoje obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju in za vrednost tega prispevka sta prispevala k ohranitvi vrednosti zapuščine. Tak zahtevek bi imela tudi, če z zapustnikom ne bi bila sklenjena nobena pogodba, zato ne drži stališče izpodbijanega sklepa, da ima ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju za posledico tudi ničnost izločitvenega zahtevka.

Dediči V.B., K. in G.D. so po svojem pooblaščencu odgovorili na to pritožbo, osporavali pritožbenim navedbam in predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa o dedovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnika nimata prav, ko trdita, da za zapuščinsko sodišče ni pomemben zemljiškoknjižni postopek, v katerem pritožnika nista uspela nepremičnine, ki je predmet tega zapuščinskega postopka, prepisati na svoje ime. Če pritožnika trdita, da sta nepremičnino pridobila s pravnim poslom, bi morala za pridobitev lastninske pravice na tej nepremičnini opraviti prepis. Ker je bil vpis lastninske pravice v zemljiškoknjižnem postopku pravnomočno zavrnjen, je zapuščinsko sodišče pravilno v tem postopku upoštevalo zemljiškoknjižno stanje, po katerem sporna nepremičnina spada v zapuščino. Če je bil v zemljiškoknjižnem postopku predlog neutemeljeno zavrnjen, kot trdita, bi se morala pritožiti zoper odločbo zemljiškoknjižnega sodišča. V tem primeru tudi ne gre za spor o lastništvu sporne nepremičnine med dediči po 212. členu Zakona o dedovanju (ZD), saj pritožnika vpisa v zemljiški knjigi nista uspela izpeljati, ker je zemljiškoknjižno sodišče ugotovilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična. Zato prekinitev postopka in napotitev na pravdo v tem primeru ni potrebna.

Zahteva dedičev, da se ta zapuščinski postopek prekine, ker uveljavljata izločitevni zahtevek, ki ga utemeljujeta z zatrjevano pomočjo, ki sta jo nudila pokojniku, pa tudi ne more predstavljati podlage za prekinitev postopka, saj takšna pomoč ne izvira iz dednopravnega razmerja in se zato o tej zahtevi odloča v pravdnem postopku, ki se ga lahko sproži tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Pritožnika ne spadata v krog dedičev iz 32. člena ZD, zato stvarnopravnega zahtevka na tem premoženju nimata. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo pritožnikov zavrnilo in potrdilo sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.