VSK sodba in sklep Cp 1308/99

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se na njegovo pritožbo r a z v e l j a v i izpodbijana sodba v delu, kjer je zavrnjen zahtevek za stroške za postavitev premičnega odra (za znesek 20.400,00 SIT) in v odločbi o stroških postopka ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se na njeno pritožbo ugodilni del (1.odstavka izreka) s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 69.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1998 dalje do plačila, v 15 dneh. Višji zahtevek, o katerem je odločeno v ugodilnema delu te sodbe se zavrne.
V ostalem se pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrneta in v nerazveljavljenem in nespremenjenem, a izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, skupaj s sklepom o popravi te sodbe, razsodilo, da sta toženca dolžna solidarno plačati tožniku znesek 233.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1998 dalje do plačila, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in o stroških odločilo, da nosi vsaka stranka svoje.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Najprej zatrjuje, da sodišče sploh ni odločilo o tem, ali je tožnik pravočasno reklamiral napako na sporni fasadi. V reklamaciji z dne 23.3.1990 je navajal le, da je omet popustil, razpokal in se drobi. Vzrok za to naj bi bila stara demit masa in premalo cementa v ometu. Zatrjeval je, da obstoji nevarnost, da bi zaradi te napake zaključni sloj odpadel, zato je predlagal odpravo napake s tem, da se da še ena roka ometa in manjkajoči vijaki. Tožba je bila vložena šele 15.7.1991, to je po izteku roka iz 616. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Podjetje T. je s strokovno analizo z dne 22.8.1990 le potrdilo tožnikovo reklamacijo z dne 21.3.1990, zato ta analiza v ničemer ni spremenila prvotnega stanja. Med strankama je tudi nesporno, da je tožena stranka tožnikovi reklamaciji z dne 21.3.1990 ugodila, saj je bila pripravljena napako odpraviti. To dejstvo tudi tožnik priznava.

Stranki sta 5.4.1990 sklenili sporazum o mirni ureditvi zadeve.

Ugotovili sta, da tožnik dolguje tožencema za več opravljeno delo 43.000 din, zaradi ugotovljene reklamacije sta se stranki dogovorili, da bo tožnik sam odpravil napako in mu zato ni treba plačati dolgovanega zneska 43.000 din. Tožnik je na podlagi tega dogovora 1.10.1990 pribavil predračun od podjetja S. Iz tega predračuna se vidi, da bi stalo rušenje fasade 2.835 din, postavitev nove fasade brez zaključnega sloja pa 22.680 din in oder 1.500 din, torej skupaj 27.015 din. Te napake na fasadi tožnik vse do sedaj ni odpravil, še vedno je tista fasada, ki jo je naredila tožena stranka, in to govori v prid trditvam tožene, da fasada ni tako slaba. Ker se je tožnik sam obvezal popraviti to fasado za znesek 43.000 din, toženi stranki ni dolžan plačati več ničesar. Podrejeno pa tožena stranka še navaja, da je zaradi razdrte pogodbe tožnik kvečjemu upravičen do stroškov odstranitve slabo narejene fasade, ne pa tudi do stroškov izdelave nove fasade. To je bilo tožniku povedano že v razveljavitveni odločbi. Izpodbijana sodba pa tožniku priznava poleg 69.300,00 SIT na račun rušenja obstoječe fasade še znesek 164.000,00 SIT na račun plačila za 40 m2 fasade in se pri tem sklicuje na račun z dne 12.3.1998, čeprav tožnik tega ni tožil, saj je v tožbenem zahtevku zahteval izdelavo nove fasade in se pri tem skliceval na predračun z dne 26.6.1991. Tudi, ko je 6.2.1995 tožnik zvišal tožbeni zahtevek na 173.030,00 SIT, ni zahteval vračilo plačanega zneska za fasado, ampak le revalorizirani predračun z dne 26.6.1991 in ponovno je zahteval škodo iz naslova rušenja obstoječe fasade in stroške za postavitev nove fasade. Glede odločanja o višini zahtevka se zato sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na račun z dne 12.3.1998. Toženi stranki tudi ni bilo omogočeno obravnavanje tega računa. Rušenje obstoječe fasade bi stalo kvečjemu 69.300,00 SIT, plačilo stare fasade pa 164.000,00 SIT. Rušenje obstoječe fasade pa je v času nastanka in rešitve spora bilo ocenjeno le na 6.615 din. Ne drži, da bi tožnik plačal toženi stranki za postavitev fasade, ki jo je treba porušeti, 164.000,00 SIT. Zato znesek 164.000,00 SIT ne more predstavljati zneska, ki je plačan za fasado, ki jo je treba porušiti. Tožnik v tej pravdi lahko zahteva le tisto, kar je plačal brez podlage. Iz dokaznega postopka pa se vidi, da ni plačal ničesar, da bi moral še plačati 43.000,00 SIT in da mu je tožena stranka ta znesek pustila na račun zaradi odprave napake. Tudi v primeru, če bi tožnikov zahtevek za vrnitev plačanega zneska za postavitev fasade, ki jo je treba porušiti, bil utemeljen po temelju in višini, je tak zahtevek zastaran. Ta zahtevek je nastal v letu 1990, tožnik pa ga ni uveljavljal vse do izstavitve računa z dne 12.3.1998. Zato tožena stranka podrejeno uveljavlja zastaranje zahtevka za vrnitev plačanega zneska za postavitev fasade, ki jo je treba porušiti. Toženi stranki se postavlja tudi vprašanje, ali lahko tožnik res zahteva plačilo za rušenje obstoječe fasade, če je vse do sedaj in to je že 9 let od takrat, ko je postavljena, ni porušil, sploh, ker zahteva plačilo po sedanjih cenah, tožena stranka pa mu je pustila za te namene več denarja, kot je bilo takrat potrebno za te namene. Iz vseh teh razlogov predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Tožnik pa je vložil pritožbo zoper zavrnilni del in zoper odločbo o stroških postopka. V obrazložitvi navaja, da se sicer povsem strinja z ugotovitvami sodišča, kako je tekla zadeva med pravdnima strankama.

Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da sta sicer stranki skušali mirno rešiti nastali spor, da pa se je po tistem, ko se je odkrila skrita napaka, zaradi katere je bilo potrebno odstraniti fasado, zadeva spremenila. Tožnik je pravočasno grajal to skrito napako, in sicer z dopisom z dne 10.9.1990. V tem dopisu je zahteval odpravo napake. Tožena stranka se temu niti ni upirala. Le S. se ji je zdel predrag in se je zato iskal cenejši izvajalec. Aprila 1990 je torej prišlo do sporazumnega prenehanja pogodbenega odnosa. Tožnik se je tedaj zadovoljil s tem, da je prevzel 63 m2 nedokončane fasade. Ker se je nedokončana fasada izkazala kot povsem neuporabna, pa jo bo moral odstraniti. S tistim, kar je plačal, je plačal nedokončano fasado in v takšni površini. Zaradi nesolidnega ravnanja tožene stranke se je premoženje tožnika zmanjšalo in zmanjšanje premoženja ne predstavljajo samo stroški za rušenje obstoječe fasade, ampak tudi stroški, potrebni za napravo premičnih odrov. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen tudi v zavrnilnem delu, saj ni razumljivo, zakaj sodišče tožniku ni priznalo postavke iz predračuna - naprava premičnih odrov. Premični odri so potrebni tudi pri rušenju obstoječe fasade. Prav tako ni pravilna odločitev o stroških postopka, saj je tožnik glede na prisojeni znesek uspel z 2/3 in bi zato morala tožena stranka povrniti sorazmerni del tožnikovih stroškov. V ostalem delu te vloge tožnik odgovarja na pritožbo tožene stranke. Zatrjuje, da je bila tožba vložena pravočasno, saj je šlo za skrito napako, ki je bila ugotovljena šele s strokovno analizo T. z dne 22.8.1990. Zatrjuje, da se tožena stranka vedno znova vrača na znesek 43.000 din, ki je bil napisan v listini z dne 14.3.1990, vendar ta znesek ni bil pravilen in v nadaljevanju še enkrat razlaga, zakaj bi moral tožnik doplačati toženi stranki, češ da gre le za doplačilo v večji površini fasade, kot je bila prva dogovorjena. Po mnenju tožnika je sodišče vso medsebojno korespondenco pravdnih strank pravilno ocenilo. Moralo bi le tožnikovemu zahtevku v celoti ugoditi.

Pritožbi sta utemeljeni v spodaj navedenem obsegu.

K pritožbi tožnika: Tožnik v pritožbi prepričljivo opozarja, da je v primeru odstranitve neuporabe fasade potrebno postaviti premični oder, kar zanj pomeni nadaljnjo škodo, in sicer po istem predračunu, po katerem mu je sodišče priznalo zahtevek za rušenje v nadaljnjem znesku 20.400,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, vendar te odločitve ni obrazložilo. Iz sodbe tako ni mogoče razbrati, zakaj je štelo v tem delu tožbeni zahtevek za neutemeljen, to pa predstavlja bistveno kršitev postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je v tem delu zato moralo utemeljeni pritožbi tožnika ugoditi in zavrnilni del za ta znesek po 1. odst.

369člena ZPP razveljaviti ter vrniti zadevo v tem obsegu v novo odločanje. Ker je delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, je po 4. odst. 166. člena ZPP razveljavilo tudi stroškovno odločbo, saj bo uspeh strank znan šele s končno odločbo.

V ostalem delu pa tožnik neutemeljeno napada zavrnilni del sodbe. Kot mu je bilo že enkrat v tej zadevi pojasnjeno in kar bo natančneje obrazloženo pri pritožbi tožene stranke, je pravna podlaga njegovemu zahtevku določba 619. člena ZOR. Po tej določbi ima tožnik poleg jamčevalnega zahtevka še odškodninski zahtevek po splošnih pravilih.

Pravico do odškodnine pa ima le za škodo, ki izvira iz napake, ne pa tudi za škodo, ki jo pomeni napaka sama. Zato so zmotne tožnikove navedbe, da predstavlja njegovo škodo tudi postavitev nove demit fasade, ki naj bi jo izvršil po odstranitvi stare fasade. Ker je bila pogodba razdrta, bi tožnik lahko v tej pravdi poleg odškodninskega zahtevka uveljavljal še vrnitveni zahtevek, torej kondikcijski. Po 2. odst. 132. člena ZOR bi lahko od tožencev zahteval, da mu vrneta to, kar je plačal za izdelano fasado. Za zahtevek za izdelavo nove fasade pa podlage v materialnem pravu nima. Iz teh razlogov je njegova pritožba, kolikor napada v ostalem delu zavrnilni del izpodbijane sodbe, neutemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Kot je že obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravno podlago tožnikovemu zahtevku pravilno oprlo na določbo 619. člena ZOR, saj je zanesljivo ugotovilo, da je fasada izdelana tako nestrokovno, da je za tožnika neuporabna in jo bo moral ostraniti. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj zanesljivo ugotovilo koliko stroškov bo tožnik imel z odstranitvijo fasade, zato me je utemeljeno priznalo znesek 69.300,00 SIT. Zanesljivo je tudi ugotovljeno, da je tožnik zvedel, da je fasada neuporabna, šele takrat, ko je podjetje T. analiziralo material, uporabljen za fasado, in ugotovilo, da fasada sploh ni demit fasada in ne more opravljati predvidene funkcije ter da jo je potrebno odstraniti in zgraditi povsem na novo. Ta analiza je bila opravljena 22.8.1990. Tožnik je zato pravočasno reklamiral to napako, ki je bistveno drugačna od tiste, o kateri sta se stranki pogovarjali marca. Tožena stranka se s ponovnim izpostavljanjem tega dogovora očitno spreneveda, saj so ta dejstva bila že dovolj pojasnjena. Glede na vloženo tožbo 31.7.1991 pa tudi ugovor zastaranja odškodninskega zahtevka ne more biti utemeljen. Tudi trditve, da je vprašljivo, ali je tožnik sploh upravičen zahtevati plačilo za rušenje obstoječe fasade, če je še ni porušil in to že 9 let, niso utemeljene. Ker je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je fasada neuporabna, bo do tega slej ko prej moralo priti. Tožnik zato za škodo, ki mu bo gotovo nastala, utemeljeno zahteva odškodnino in mu jo je sodišče prve stopnje tudi pravilno priznalo. Drugačne pritožbene tridtve so zmotne in je iz teh razlogov pritožbo tožene stranke v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo za gornji znesek sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Pač pa ima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo stroške izdelave nove fasade, in sicer za 40 m2 fasade. Kot je bilo tožniku v tej zadevi že pojasnjeno, tožnikov zahtevek v tem delu, torej v delu, kjer je zahteval plačilo škode, ki mu bo nastala zaradi izdelave nove fasade v znesku 258.300,00 SIT, ni utemeljen, saj nima podlage v 619. členu ZOR. Sodišče prve stopnje bi zato v tem delu moralo tožnikov zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrniti. Tožnik bi poleg odškodninskega zahtevka lahko od tožencev terjav še vračilo plačane cene za idelavo fasade, ker je bila pogodba o izdelavi fasade s toženo stranko razdrta. Vendar takšnega zahtevka v tej pravdi ni postavil. Kolikor je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi iz tožnikovega zahtevka, ki je bil zgolj odškodninski, priznalo za 40 m2 fasade 164.000,00 SIT, je odločilo povsem mimo postavljenega tožbenega zahtevka in ker tožena stranka v pritožbi na to prekoračitev zahtevka izrecno opozarja, je pritožbeno sodišče moralo tudi iz tega razloga pritožbi tožene stranke zoper ugoditi in sodbo v delu, kjer je prekoračen tožbeni zahtevek, po 372. členu ZPP spremeniti tako kot je razvidno iz izreka te odločbe. Za prekoračitev tožbenega zahtevka gre namreč čim sodišče prisodi tožniku nekaj več, kar je zahteval, ali kaj drugega kot je zahteval (ultra et extra petitum). Tožnik v tej pravdi ni zatrjeval, koliko je toženi stranki plačal za fasado, ki je zanj neuporabna in jo bo moral odstraniti, zahteval je zgolj plačilo nove demit fasade, ta njegov zahtevek je v celoti neutemeljen, saj zanj ni pravne podlage. Tisti znesek, ki mu je s to sodbo dosojen, pa je priznan mimo postavljenega zahtevka. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo, je po členu 166 ZPP, odločitev o stroških pritožbenega sodišča pridržalo za končno odločbo.

Glede na prehodno določbo 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l. RS 26/99) je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi uporabilo še določila ZPP iz leta 1977.