VSK sodba Cp 1213/99

Pritožbi se zavrneta in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 837.460,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.1999 do plačila v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje. Tožnika pa je tudi oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik v pritožbi, ki jo je vložil po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi pa navaja, da uveljavlja predvsem zmotno uporabo materialnega prava, ki je delno posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je sodišče o zahtevku odločilo tipično, pri tem pa ni upoštevalo konkretnih okoliščin, to je dejanskih težav tožnika v času trajanja preiskave in izredno dolgega časa trajanja kazenskega postopka. Kazenska zadeva je bila zaključena z iztekom roka za absolutno zastaranje kazenskega postopka. Ker je šlo za zelo hudo kaznivo dejanje, pa je tudi zastaralni rok trajal precej dolgo, kar vse je razvidno iz kazenskega spisa. Ves ta čas je tožnik čakal na sojenje in ves ta čas je imel nad glavo težak očitek, saj ni vedel, kako se bo sodišče odločilo, ker so znani tudi primeri zmotne odločitve. Šlo je tudi za zelo visoko zagroženo kazen, zaradi česa je bil upravičeno zaskrbljen in ta skrb je trajala ves ta čas, to je toliko let. Postopek je bil nehuman na začetku preiskave, saj so tožnika nekajkrat peljali v trgovino zaradi rekonstrukcije. Tam so pred vsemi predvajali videoposnetke. Tožnik je občutljiva osebnost in je vse to težko prenašal. Sodba pa je to zelo malo ovrednotila oziroma v tej smeri niti ni zadosti razčistila dejanskega stanja.

Tožnikov pooblaščenec pa prilaga pritožbi, ki jo je on napisal, še pritožbo, ki jo je sestavil tožnik sam. V tej pritožbi tožnik razčlenjuje svoje videnje zadeve. Meni, da je sodba krivična. Še enkrat opisuje, kako je potekala aretacija in začetek kazenskega postopka. Ponavlja, da je zaradi tega postopka zelo trpel sam, kako tudi njegova družina. Glede predkaznovanja zatrjuje, da bi se dalo precej utemeljevati, vendar v nadaljevanju ni konkretnejši. Glede suspenza pa zatrjuje, da določila o dohodku v odločbi ni bilo, nobenega nadomestila tudi ni prejel. Res je bil v kritičnem času prodajalec, imel pa je odločbo za poslovodjo. Zato misli, da je utemeljen njegov zahtevek za plačilo odškodnine za mesto poslovodje.

Iz pripora je prišel 11.11.1986 in že naslednji dan je nastopil bolniški stalež. Med bolniškim staležem so mu odpovedali delovno razmerje. Tudi odpravnine ni dobil. Prvi vzrok, da je prišlo do njegove bolezni in potem upokojitve, je bil prav pripor, ki ga je zelo težko prenašal. V priporu je doživljal depresijo, šoke, psihične motnje ipd. Res je tudi pred priporom obiskoval zdravnika, vendar je pred priporom še lahko delal, po njem pa ne več. Kratke bolezni niso bile vzrok njegove predčasne upokojitve. Vzrok za njegovo invalidsko upokojitev vidi samo v priporu. Pred priporom ni imel nobenega disciplinskega postopka. Tudi dejstvo, da sta ga dva policista, ki sta ga aretirala na delovnem mestu, odpeljala iz delovnega mesta v pripor, dokazuje, da pred priporom ni bil bolan, da je delal. V zaporu je dvakrat padel v nezavest in počutil se je, kot da bo umrl od žalosti. V priporu je zbolel in na prostosti se je potem njegova bolezen nadaljevala do upokojitve. Bolan je še vedno in prepričan je, da so stresne situacije in šoki pustili posledice na njegovem telesu.

Meni, da je zato upravičen do odškodnine, da bi mu morala tožena stranka vsaj materialno plačati, če mu že drugega ne more nadomestiti. Pričakuje pravično in ugodno rešitev.

Tožena stranka pa v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo za pripor previsoko odškodnino, saj mu je priznalo kar cca 165 DEM na dan.

Tožnik je bil pred tem že dvakrat predkaznovan in bil je tudi že na prestajanju zaporne kazni, zato tožena stranka meni, da glede na čas trajanja pripora, prizadetost tožnika in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo in trajanje duševnih bolečin, ki naj bi jih utrpel tožnik, ne opravičujejo tako visoke odškodnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni.

Nepravilna je po mnenju tožene stranke tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka kljub temu, da je tožnik v pravdi uspel s komaj 8% svojega zahtevka. Tožena stranka meni, da je upravičena do povrnitve ustreznega dela stroškov.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, osporaval njene pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v ugodilnem delu.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika: Pooblaščenec tožnika uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložil, zato je pritožbeno sodišče po 2. odst. 365. člena ZPP preizkusilo le, ali je prišlo v postopku na prvi stopnji do kakšne bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP. Takšne kršitve ni našlo, zato ugotavlja, da se ta pritožbeni razlog uveljavlja povsem neutemeljeno.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožnik je bil odpeljan v pripor 25.9.1986, v priporu je bil do 11.11.1986, to je 48 dni. Kazenski postopek pa je bil ustavljen s sklepom z dne 13.12.1995. Vsa ta dejstva je sodišče ugotovilo, prav tako je ugotovilo, za katero dejanje je kazenski postopek tekel (kaznivo dejanje po členu 142/I v zvezi s členom 141/II in I KZ). Pritožbene navedbe, da materialno pravo glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ni bilo pravilno uporabljeno, ker vseh teh okoliščin sodišče ni pravilno ugotovilo, zato ne držijo.

Pritožbeno sodišče je ob reševanju tožnikove pritožbe v tem delu zato preiskusilo le, ali je sodišče vse dejanske okoliščine tožnikovega primera pravilno ovrednotilo. Pravno podlago predstavlja v tem primeru določba 1. točke 1. odst. 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da ima pravico do povrnitve škode, kdor je bil v priporu, a je bil postopek zoper njega ustavljen s pravnomočnim sklepom. Na to določbo je temelj odškodninske odgovornosti za nepremoženjsko škodo, pravilno oprlo sodišče prve stopnje. Višino odškodnine pa je utemeljeno presojalo po določbi člena 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa merila, po katerih se odmerja odškodnina za duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je pri tem v ustrezni meri upoštevalo vse okoliščine tožnikovega primera, saj je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je upoštevalo tako trajanje pripora, kot težo kaznivega dejanja, ki se je tožniku očitalo, upoštevalo je tožnikov strah, zaskrbljenost za družino, pa tudi dejstvo, da se je to porušeno duševno ravnovesje odražalo na njegovem zdravju, ki se mu je v času, ko je bil v priporu, poslabšalo. Zaradi vseh teh okoliščin je prepričljivo zaključilo, da je tožnik trpel v času pripora intenzivne duševne bolečine. Ker pa je ugotovilo, da je bil pred tem že trikrat predkaznovan in da je že prestajal zaporno kazen, je upoštevalo tudi te okoliščine. Za tako izjemno tragičen dogodek, kot skuša prikazati tožnik, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni šlo. Odškodnina, ki mu jo je iz tega naslova prisodilo v znesku 800.000,00 SIT nikakor ni prenizka in je pritožba tožnika, ki napada zavrnilni del sodbe v tem obsegu neutemeljena. Pritožba tožnikovega pooblaščenca glede zavrnitve višjega zahtevka iz naslova premoženjske škode ni obrazložena. Tožnik pa je v pritožbi, ki jo je sam napisal, obrazložil, zakaj se ne strinja s to odločitvijo. Zato je pritožbeno sodišče preiskusilo, ali so ti razlogi utemeljeni.

Zaradi neutemeljenega pripora ima oškodovanec pravico tudi do povrnitve premoženjske škode. Tožnik je kot premoženjsko škodo uveljavljal izgubo na dohodku za čas, ko je bil v priporu, za čas od prihoda iz pripora do upokojitve in razliko med plačo in pokojnino. Z izpodbijano sodbo mu je priznana le izguba, ki jo je dokazal za čas suspenza. Ostale škode ni dokazal. Glede razlike do upokojitve tožnik brez dokazov ponavlja, da ni prejel v tem času nobenega dohodka, vendar odločitve, ki ima oporo v dokaznem gradivu, s takšnimi tridtvami ne more omajati. Glede izgube, ki jo trpi zaradi predčasne invalidske upokojitve, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med to škodo in zatrjevanim škodnim dogodkom ni vzročne zveze. Čeprav je bilo tožnikovo zdravje v času pripora slabše, kar je bilo upoštevano pri odmeri odškodnine za duševne bolečine, pa je s pomočjo izvedencev in lečečega zdravnika sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da se je tožnik upokojil zaradi številnih bolezni, katerih vzrok ni pripor, ampak izvirajo iz njegove sfere.

Zato med priporom in upokojitvijo ni naravne in logične zveze. Tožena stranka tožniku za to škodo ni odgovorna. Tudi v tem delu pritožbi zato ni ugodilo. K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi izpostavlja le število pripornih dni in glede na to število meni, da je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožniku previsoka. Prvotna praksa, po kateri se je odškodnina za neupravičeni pripor prisojala v določeni denarni vrednosti za vsak dan neupravičenega odvzema prostosti, je že dalj časa opuščena. Pri določanju višine odškodnine za moralno škodo, prizadeto z neupravičenim priporom, je potrebno upoštevati in ocenjevati obseg vseh okoliščin primera, to je trajanje pripora, obseg prizadetosti glede na težo očitanih dejanj ipd. Ta odškodnina se dosodi v enkratnem znesku (pravno mnenje, obljavljeno v Poročilu VS SRS 1975/2) in prav tako je v konkretni zadevi postopalo tudi sodišče prve stopnje. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo vse konkretne okoliščine tožnikovega primera, jih obrazložilo in glede na vse okoliščine, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo že ob tožnikovi pritožbi, po oceni pritoženega sodišča dosodilo ustrezno odškodnino.

Pri tem je v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik že predkaznovan. Vendar na drugi strani ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik pripor težje prenašal zaradi številnih bolezni in je bila zato intenziteta njegovih duševnih bolečin višja od običajne, kar pa opravičuje tudi nekoliko višjo odškodnino od povprečnih za podobne primere.

V skladu z določbo 2. odst. 154. člena ZPP pa je odločeno o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik v tej pravdi še enkrat višje stroške kot tožena stranka, 8% uspeh je dosegel zgolj z višino postavljenega zahtevka. Če se upošteva tudi uspeh po temelju, je njegov končni uspeh višji. Odločitev, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče, je zato v skladu z gornjo določbo.

Iz teh razlogov je tudi v celoti neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo v ugodilnem delu in v stroškovni odločbi sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Glede na prehodno določbo 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS št.

26/99) je pritožbeno sodišče v tej zadevi uporabilo še določila ZPP iz leta 1977. O pritožbenih stroških pa ni odločalo, ker jih pravdni stranki nista zaznamovali.