VSL sklep II Cpg 186/2000

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor zoper sklep o izvršbi (na podlagi verodostojne listine) za neobrazložen, zato ga je poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

V pravočasnem ugovoru je dolžnik navedel, da je bil pri upniku najemnik skoraj deset let. V tem času se je objekt večkrat saniral, zaradi česar je bilo njegovo poslovanje oteženo. Zahteval je znižanje najemnine, vendar ni uspel. Pri tem ni priglasil stroškov ugovora.

Ugovor ni utemeljen.

2odst. 53. člena v zvezi s 1. odst. 61. člena zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da mora biti ugovor obrazložen; dolžnik mora navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Z zahtevkom za znižanje najemnine, ki sicer predstavlja uveljavljano terjatev, dolžnik tudi po lastnih navedbah ni uspel; zato zgolj s takšno navedbo ne more uspešno nasprotovati višini terjatve. Ker dolžnik tudi ni navedel nobenih drugih dejstev (na podlagi katerih bi lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična (prim. načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja II/99)), ugovor ni obrazložen.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je ugovor neobrazložen, in ravnalo po 5. odst. 62. člena ZIZ: ugovor poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Le-to pa ob reševanju ugovora ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP/99, oba v v zvezi s 15. členom ZIZ); zato je (sicer neobrazložen) ugovor kot neutemeljen zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ).