VSL sodba II Cp 1332/98

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. točka izreka) in v odločitvi o stroških (3. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati vsakemu od štirih tožnikov poleg že pravnomočno prisojene odškodnine v znesku 75.000,00 SIT, vsakemu še po 125.000,00 SIT, skupno torej vsakemu po 200.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1998 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne ob izvršbe.
V presežku (to je od prisojenega zneska 200.000,00 SIT za vsakega tožnika do vtoževanega zneska 1,000.000,00 SIT za vsakega tožnika) se tožbeni zahtevki tožnikov zavrnejo.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 93.721,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresmti od 1.3.2000. leta dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati vsakemu od tožnikov odškodnino v znesku po 75.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je od 10.7.1998 dalje do plačila (1. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek vseh štirih tožnikov zavrnilo (2. točka izreka).

Glede pravdnih stroškov je odločilo, da so tožniki te stroške dolžni toženi stranki nerazdelno povrniti v znesku 163.162,63 SIT.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje, torej proti odločitvam v 2. in 3. točki izreka sodbe, se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne pravne presoje stvari ter predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo samo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi svoje pritožbe tožeča stranka med drugim navaja, da iz napadene sodbe izhaja, da je bila kršena tožnikom s strani tožene stranke njihova osebnostna pravica na lastno podobo, saj sodišče ugotavlja, da tožniki niso dali soglasja niti za fotografiranje niti za objavo teh fotografij. Sodišče je ugotovilo, da fotograf tožene stranke nikogar ni vprašal, ali soglaša, da se posnetki napravijo in objavijo v reviji. Sodišče celo ugotavlja, da sporno objavljena fotografija s slikami in celotnimi spolovili vseh tožnikov, katerih obrazi so jasno razvidni, pomeni, da je tožena stranka nedvomno grobo posegla v pravico do lastne podobe tožnikov, ki je sestavni del pravice do osebnega življenja. Še celo vrsto lepih in pametnih misli ima napadena sodba, izrek pa je pretresljiv: tožena stranka je dolžna plačati tožnikom vsakemu namesto 1,000.000,00 SIT po 75.000,00 SIT, s tem da so tožniki dolžni toženi stranki plačati 163.162,63 SIT pravdnih stroškov. Glede višine pa sodba pravi, da so bili zaradi teh slik sicer tožniki izpostavljeni posmehovanju, imeli so težave z dekleti, vendar "nihče od tožnikov po objavi fotografije in trpel takšnih bolečin, da bi moral jemati pomirjevala ali podobna zdravila, iskati psihiatrično pomoč, značilno je tudi, da se noben od tožnikov ni umaknil javnosti, torej začasno opustil ali vsaj omejil družbenih stikov in dotedanjega načina življenja, kar gotovo dokazuje, da intenzivnost duševnih bolečin v obliki nelagodja, mučnih situacij in posameznih nevšečnosti v zvezi z izrečenimi posmehljivkami in pripombami ni bila tolikšna, kot tožniki v tožbi skušajo prikazati". Pritožba meni, da sodišče predvsem zadeve ni pravno pravilno presodilo. Gre za duševne bolečine, to pa so jeza, nelagodje, žalost, sram ... To niso kategorije, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z zneskom 75.000,00 SIT. Nato se sodba v delu, kjer naj bi se ukvarjala z višino odškodnine, ukvarja z nekakšno deljeno krivdo. Tako sodišče pravi, da so tudi tožniki s svojim ravnanjem v precejšnji meri prispevali, da je nastopila situacija, ki je omogočila objavo sporne fotografije. Ta soprispevek k nastanku škode sodišče obrazlaga s "funkcionalnostjo in namembnostjo slačilnice in prostorov za tuširanje", češ da v teh prostorih "tretje osebe nimajo kaj iskati". Kakšno zvezo imajo tožniki s tem, da se je paparazzo priplazil do tuša in jih slikal?đ Tudi če bi držalo, da so se tožniki obrnili na glas, ki je rekel, naj se obrnejo, to še ne pomeni, da so vedeli, da jih kliče fotograf, ki ga niso poznali, zlasti pa to ne pomeni, da so dali soglasje k fotografiranju, zlasti pa to ne pomeni, da so dali soglasje k objavljanju fotografijđ Zakaj se športniki ob takšnih prilikah objemajo, so priče že pojasnile. Šlo je za izredno pomembno zmago, šlo je za veselje nad zmago in to so tožniki manifestirali s tem, da so se objemali, niso se pa objeli čez ramena zaradi fotografije, za katero niso vedeli in za katero niso dali soglasja. Tudi je nerazumljiva ugotovitev sodišča prve stopnje o času, ki bi bil potreben, da bi si tožniki "z rokami pokrili spolovila"đ Skratka: prisojena odškodnina je nerazumljivo nizka. Kazalo bi, da sodišče druge stopnje samo presodi stvar. Gre zgolj za oceno višine odškodnine.

Pritožba je le delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo in prepričljivo obrazložilo svoj zaključek, da tožniki niso dali soglasja za takšno fotografijo, kot jo je tožena stranka objavila v športnem tedniku "Ekipa" z dne 21.12.1995 in da seveda tudi niso dovolili objave takšne fotografije v navedeni reviji. Ta fotografija pa po zaključku sodišča prve stopnje, ki je povsem skladen tudi s samo fotografijo, prikazuje vse štiri tožnike gole, fotografirane od spredaj, s povsem jasnimi obrazi, da so vsakomur, ki jih pozna, razpoznavni in tudi s povsem jasnimi posnetki njihovih spolovil, objavljenih na barvni fotografiji na polovici strani te revije. Že sam ta zaključek sodišča prve stopnje, ki mu nihče ne oporeka, saj se tožena stranka zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila, povsem zadošča za zaključek, ki ga je sicer napravilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, da objava takšne fotografije nedvomno predstavlja grobo poseganje v pravico do lastne podobe tožnikov, ki je sestavni del pravice do njihovega osebnega življenja, nadalje da gre za razkazovanje intimnih delov moškega telesa v namen senzacionalnosti in zadovoljevanja radovednosti določenega kroga bralcev, kar jasno izhaja iz podnapisov na obeh posnetkih, objavljenih v številkah 228 in 229 navedene revije.

Pritožbeno sodišče se nadalje v celoti strinja z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da pri objavi fotografij osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost, kamor nedvomno sodijo tudi športniki, lahko gre za javni interes, če gre za objavo fotografij s prikazom njihove športne dejavnosti, saj takšen prikaz že objektivno ne more biti žaljiv, pomeni kvečjemu realno ovrednotenje dela športnikov, njihovih uspehov ali morebitnih neuspehov. Povsem drugačna pa je v tej pravdni zadevi obravnavana situacija, kajti tudi osebnosti iz sodobnega življenja imajo pravico, da njihovo osebno življenje, zlasti intimna stran njihovega osebnega življenja - ostane odtegnjena javnosti, kar pomeni, da je tožena stranka po svojem odgovornem uredniku z objavo sporne fotografije kršila 7. čl. Zakona o javnih glasilih, ki med ostalim določa, da dejavnost javnih glasil temelji na nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, kot tudi na spoštovanju kodeksa novinarske etike ter osebni odgovornosti novinarjev za posledice njihovega dela, prav tako pa 8. čl. novinarskega kodeksa, ki določa, da novinar varuje človeško osebnost in njegovo intimo pred neupravičenim in senzacionalističnim razkrivanjem v javnosti, obenem pa mora novinar vedno razsoditi med interesom javnosti in pravico posameznika. V danem primeru je po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim se pritožbeno sodišče v celoti strinja, odgovorni urednik tožene stranke nedvomno ni ravnal v skladu z navedenimi predpisi in kodeksom novinarske etike. V tem je podana tudi krivda tožene stranke za škodo, ki je tožnikom nastala.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča, da 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), določa, da pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina med ostalim tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo.

Zaključku sodišča prve stopnje, da so pri vseh štirih tožnikih te duševne bolečine trajale približno 14 dni do enega meseca, ko so bili izpostavljeni raznim posmehljivkam, pikrim in ciničnim pripombam ter da so zaradi objave sporne fotografije imeli težave tudi s svojimi takratnimi partnerkami, pritožba tožeče stranke ne oporeka. Glede na vse doslej navedene zaključke je o mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi objave sporne fotografije in posledic te objave, zaradi katerih so v času približno 14 dni do enega meseca imeli določene težave, po 200.000,00 SIT za vsakega od tožnikov in ne samo po 75.000,00 SIT, kot je to odškodnino odmerilo sodišče prve stopnje. Za ostala izvajanja sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, ko dejansko skuša nekako prikazati ravnanje tožnikov kot nekakšno njihovo sokrivdo za nastanek njihove škode, pa pritožbeno sodišče meni, da ne gre za okoliščine oziroma dejstva, ki bi bila odločilna za presojo te pravdne zadeve.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je poleg že pravnomočno prisojenih zneskov vsakemu od tožnikov prisodilo še po 125.000,00 SIT, kar skupno pomeni po 200.000,00 SIT za vsakega tožnika, ker pritožbeno sodišče šteje, da je ta znesek pravična denarna odškodnina za vsakega od tožnikov za prestane duševne bolečine zaradi posega v pravice osebnosti vsakega od tožnikov, ki so opredeljene tudi v določbi 35. čl. Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. To ustavno varstvo pa se, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zagotavlja v različnih oblikah, kot so določene med drugim tudi v 200. čl. ZOR.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, kolikor je bila utemeljena, ter v skladu z določbo 4. tč. 373. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka in dosedanje obrazložitve te sodbe. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo, saj se je prepričalo, da pritožba tožeče stranke v celoti vendarle ni utemeljena. Gre vendarle za duševne bolečine, čeprav res za povsem specifičen primer, vendar odškodnina za takšne razmeroma zelo kratkotrajne in ne zelo intenzivne duševne bolečine vendarle mora biti v sorazmerju z duševnimi bolečinami zaradi drugih razlogov, na primer zaradi dolgotrajne in pomembno prizadete življenjske aktivnosti ostalih oškodovancev, katerim slovenska sodišča prisojajo odškodnine v odškodninskih zadevah.

Sodišče druge stopnje je s to sodbo spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, zato je bilo po določbi 2. odst. 166. čl. ZPP dolžno odločiti o stroških vsega postopka, to je o stroških tako na prvi, kot tudi na drugi stopnji. Tožeča stranka v svoji pritožbi ne oporeka odmeri pravdnih stroškov, kot jo je izvršilo sodišče prve stopnje tako za njene stroške kot tudi za stroške tožene stranke. Pritožbeno sodišče odmero sodišča prve stopnje zato v celoti sprejema, preizkusilo pa jo je tudi glede na določbo 2. odst. 365. čl.

ZPP in pri tem ugotovilo, da je ta odmera povsem skladna z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah in taksno tarifo, vsebovano v tem zakonu. Stroški odvetniškega zastopanja tožeče stranke znašajo 2470 točk, kar ob vrednosti 1 točke 87,40 SIT, znaša 215.878,00 SIT. Temu je treba prišteti še 80.000,00 SIT za sodne takse in 10.000,00 SIT za ostale materialne stroške, kar skupno znese 305.878,00 SIT. Stroški tožene stranke pa znašajo za odvetniško zastopanje 2.340,00 točk, kar znese 204.516,00 SIT, ob prištetju materialnih stroškov v znesk 20.000,00 SIT, to pomeni znesek 224.516,00 SIT. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo odločno ugovarjala tožbenemu zahtekvu tako po temelju kot po višini, torej je predlagala popolno zavrnitev tožbenega zahtevka. Nedvomno je v tej pravdi tožeča stranka po temelju uspela v celoti, zato ji iz tega naslova gre sto odstotkov. Po višini pa je tožeča stranka uspela s svojim tožbenim zahtevkom do 20 %, skupno torej pri seštevku temelja in višine do 120 %, kar povprečno pomeni 60 odstotkov uspeha v pravdi. Glede na potrebne stroške tožeče stranke v tej pravdi v znesku 305.878,00 SIT to pomeni, da 60 % od tega zneska znaša 183.527,00 SIT. Glede na navedeno pa je torej tožena stranka v pravdi uspela s 40 %, to pa v posledici pomeni, da je upravičena do povrnitve 40 % svojih potrebnih stroškov v znesku 224.516,00 SIT, to pa je znesek 89.806,00 SIT. Pri poračunu obeh medsebojno dolgovanih zneskov se tako pokaže, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 93.721,00 SIT. Glede na to je pritožbeno sodišče v skladu z navedeno določbo ZPP odločitev o stroških sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo in odločilo tako, kot je razvidno iz izreka in obrazložitve te sodbe.