VSL sodba I Cpg 1146/99

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. V Ig 725/94 z dne 19.04.1994 ostane v veljavi v 1. točki izreka za 651.496,41 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07.04.1994 dalje do plačila ter v 3. točki za znesek 13.581,00 SIT. V preostalem delu pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, pravočasno pritožila tožena stranka iz "vseh" pritožbenih razlogov. Navedla je, da izpodbijana sodba ni bila izdana proti pritožnici, temveč proti družbi X d.o.o. Nadalje je menila, da je sodišče prve stopnje napačno kvalificiralo razmerje po 210. in 214. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju - ZOR), moralo pa bi uporabiti 211. člen ZOR, saj je tožeči stranki sporni znesek 5.000.000,00 SIT vrnila.

Sodišče prve stopnje je zanemarilo ugotavljanje materialne resnice v podani smeri, napačno ugotovilo dejansko stanje v sporni zadevi in subsumiralo pod napačno matrialno normo. Tožeča stranka je nakazilo izvršila po svoji nemarnosti, k napaki pa je pripomogla tudi uslužbenka SDK. Upravičenja iz 214. člena ZOR je izgubila, saj je nakazilo izvršila misleč, da plačuje obstoječi dolg. Menila je tudi, da sodišče ni prepričljivo v navedbah, da je bila tožena stranka nedobroverna. Prezrlo je, da tožena stranka pozivov tožeče stranke na vrnitev 5.000.000,00 SIT ni nikoli prejela. Če bi sodišče prve stopnje sprejelo in izvedlo predlagane dokaze, bi lahko ugotovilo, da je bil sporni znesek vrnjen takoj po telefonskem razgovoru dne 15.11.1993 in da tožena stranka z vračilom ni bila v zamudi. Poleg tega pa se sodišče tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi s plačili, ki jih je izvedla tožeča stranka za usluge, opravljene s strani tožene stranke.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Očitno pisno pomoto v uvodu izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje dne 26.07.1999 že odpravilo s popravnim sklepom, v katerem je pravilno označilo toženo stranko. Tožena stranka se zoper navedeni sklep ni pritožila, zato so pritožbene navedbe v zvezi z navedeno pomoto brezpredmetne.

Sodišče na pravno podlago, ki jo zatrjujejo stranke, ni vezano (prim. 3. odst. 186. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77). Sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim navedbam, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbo 211. člena ZOR. Tožeča stranka namreč ni privolila v prikrajšanje. Le kadar stranka privoli v prikrajšanje, kondikcija glede na določilo 211. člena ZOR, ni dopustna. Ker v konkretnem primeru tožeča stranka ni želela na primer plačati neobstoječega dolga, plačati za koga drugega ali kaj podariti, določbe 211. člena ZOR ni moč uporabiti.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka že od 30.07.1993 dalje vedela, da je brez podlage prejela 5.000.000,00 SIT. Prepričljive dokazne ocene, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, ne more omajati navedba tožene stranke, da ni prejela pozivov tožeče stranke, naj denar vrne. Poziv tožeče stranke spričo dejstva, da je tožena stranka vedela za navedeni priliv, ni bil potreben. Zato je za odločitev nepomembno ali je tožena stranka tak poziv prejela ali ne.

Glede pritožbenih navedb, v zvezi s plačili toženi stranki, ki jih je tožeča stranka izvršila kljub napaki pri nakazilu, pa sodišče druge stopnje k razlogom sodišča prve stopnje, ki je prepričljivo obrazložilo, v čem vidi razloge za nedobrovernost tožene stranke, le dodaja, da je v obdobju spornega nakazila, zapadel v plačilo le račun z valuto dne 06.07.1993, ki je bil, kot trdi sama tožena stranka, plačan 2/8-93 (l. št. 38). Vendar je znesek računa le 26.250,00 SIT, tako da v nakazilu 5.000.000,00 SIT (okrogel znesek) tožena stranka ni mogla videti plačila svojega računa. Poleg tega pa je bil, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje trodelnemu izpisku SDK priložen tudi virman (priloga A8), iz katerega je tožena stranka lahko razbrala, kdo ji je znesek nakazal in namen nakazila (vračilo kredita).

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77).

Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP/77) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo na podlagi 368. člena ZPP/77 potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena ZPP/77. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela bo morala sama nosti svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).