VDSS Sodba Pdp 511/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, znižajo na 556,24 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna predložiti v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, št. ... za delovno mesto režiser, ki je uvrščeno v 47. plačni razred od 28. 1. 2015 dalje (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 670,48 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni (II. točka izreka sodbe).

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbe. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da je že v tožbi zatrjevala in vtoževala izstavitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi na podlagi napredovanj za 21 let dela pri toženi stranki ne zgolj na podlagi Meril o napredovanju ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev v A. (Meril) in določil 16. člena ZSPJS, temveč tudi na podlagi določb 6. člena ZDR-1 v zvezi z 8. členom ZDR-1 in dejstva, da je bila zaposlena že od 1. 1. 2012, pa kljub temu še ni bila ocenjena za leta 2012-2015. Že na podlagi teh ocen bi morala napredovati za dva razreda za obdobje od 2012 - 2014. Tožena stranka je namreč dolžna tožnico, ki je ob nastopu dela pri toženi stranki sklenila pogodbo civilnega prava, obravnavati enako kot vse redno zaposlene režiserje. Tožena stranka ni dokazala, da ni kršile načela enake obravnave. Sodba pa o tem nima razlogov. B.B. je izpovedala, da bi tožnica napredovala tudi v času, ko ji je bila nadrejena. Tožena stranka je ravnala diskriminatorno do tožnice zaradi dejstva, ker je delala na podlagi pogodb civilnega prava. Tudi sodišče prve stopnje je v 8. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je tožnica delala dobro in uspešno. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje C.C., ki je bil tožnici nadrejen pred letom 2000, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka tožnice ni ocenila niti v letih 2012 - 2014, iz izpovedbe priče B.B. pa je jasno razvidno, da bi tožnica v tem obdobju napredovala za 2 plačna razreda. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da za tožnico niso veljala drugačna pravila kot za ostale zaposlene. Napačen je tudi zaključek, da je bilo o tem, ali je bila tožnica uvrščena v pravilni plačni razred, že pravnomočno razsojeno. O dejstvu, ali je tožnica skladno z določili 16. člena ZSPJS in Meril upravičena do sklenitve aneksa k pogodbi za 47. plačni razred, še ni bilo odločeno. Izrek sodbe z dne 10. 1. 2013, kjer je šlo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ni identičen vsebini tožbenega zahtevka v tem sporu. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje prezrlo, da stranki le za prvi narok pripada 200 točk, za nadaljnja dva pa le 100 točk. Priglaša stroške postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno obrazložena, razlogi v njej niso v nasprotju sami s seboj, prav tako pa so v sodbi navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je glede na tožničine navedbe ter tožbeni zahtevek utemeljeno presojalo, ali je tožena stranka skladno z Merili o napredovanju ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev pri toženi stranki (Merili) dolžna s tožnico skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi in ji za čas od 28. 1. 2015 priznati 47. plačni razred. Zavzelo je stališče, da se za tožnico ta merila ne morejo uporabiti, saj lahko na podlagi teh meril napredujejo le delavci z najmanj 10 let delovne dobe, in svojo odločitev ustrezno pojasnilo. Pravilnost tega stališča pritožbeno sodišče presoja v okviru uporabe materialnega prava.

7Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2016, predloženi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 21. 11. 2016, res navajala, da bi morala biti skladno z ZSPJS za leta 2012, 2013 in 2014 ocenjena in konec leta 2015 v podpis prejeti aneks k pogodbi o zaposlitvi, a tožbenega zahtevka glede na te pritožbene navedbe ni modificirala. Po stališču pritožbenega sodišča se zato sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljeno ni posebej opredelilo do teh tožničinih navedb, saj za presojo v tem sporu glede na tožbeni zahtevek niso bistvene.

8Tožnica neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.

9Razloge za zavrnitev predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje pojasnilo v 3. točki obrazložitve sodbe, kjer je med drugim navedlo, da ostalih dokazov ni izvajalo, ker je ocenilo, da niso potrebni za odločitev. Sodišče prve stopnje je kot bistveno v tej zadevi štelo, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena šele od 1. 1. 2012, kar pomeni, da še ni izpolnila pogoja 10 let delovne dobe pri toženi stranki, kar je pogoj za uporabo Meril. Ob takem stališču, katerega pravilnost pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava, sodišče prve stopnje C.C. utemeljeno ni zaslišalo, zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

10Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a delno nepravilno uporabilo materialno pravo glede stroškov postopka, zato je sprejeta odločitev delno nepravilna.

11Tožena stranka je Merila sprejela v letu 2008, ker pred uveljavitvijo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe; ZSPJS) ni imela sistema napredovanj. Tako je napredovanja ovrednotila šele po uveljavitvi ZPSJS in na podlagi 49.b člena ZSPJS sprejela Merila. Kot izhaja iz 3. člena Meril in kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, se ta Merila uporabljajo le za delavce, ki imajo vsaj 10 let delovne dobe pri toženi stranki.

12Med strankama ni sporno, da je tožnica pri toženi stranki v rednem delovnem razmerju od 1. 1. 2012. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas na podlagi pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča, opr. št. I Pd 141/2013, skladno s katero je bila tožena stranka tožnici od 1. 1. 2012 dolžna zagotoviti vse pravice delovnega mesta režiser, ki je uvrščeno v 41. plačni razred. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili 28. 1. 2015 in tako izvršili omenjeno sodbo. Tožnica torej ne izpolnjuje pogoja vsaj 10-letne delovne dobe pri toženi stranki, zato se tudi neutemeljeno sklicuje na uporabo Meril in neutemeljeno zahteva izstavitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bi bila uvrščena v 47. plačni razred.

13Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnice ni obravnavala drugače. Za presojo ni pomembno, ali je tožnica delala dobro (kot to sicer izhaja iz prvostopenjske sodbe). Bistveni razlikovalni dejavnik med njo in ostalimi delavci, ki so bili redno zaposleni na delovnem mestu režiser, je namreč obstoj delovnega razmerja v trajanju najmanj 10 let, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja tudi, da se v tem sporu ne more presojati, ali je bila tožnica s pogodbo, sklenjeno dne 28. 1. 2015 (in s čimer je bila izvršena sodba iz delovnopravnega spora, opr. št. I Pd 141/2013), uvrščena v ustrezen plačilni razred. Če je tožnica menila, da bi morala zaradi dela za toženo stranko na podlagi civilnih pogodb pred letom 2012 napredovati in biti zato s pogodbo o zaposlitvi, katere obstoj je terjala v citiranem sporu, uvrščena v višji plačni razred (in ne v izhodiščni plačni razred), bi to morala zahtevati v citiranem sporu, ne pa v tej zadevi.

14Pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka tožnice v letih 2012, 2013 in 2014 ni ocenila, kot navedeno že v 7. točki obrazložitve te sodbe, za odločitev v tem sporu niso bistvene. Če tožnica v posameznem letu ni bila ocenjena, bi morala od tožene stranke skladno s 17.a členom ZSPJS v 8 dneh od poteka roka za oceno zahtevati, da jo oceni¹ in v nato primeru, da je delodajalec ne bi ocenil niti v dodatnem roku, ki ga določa 17.a člen ZSPJS, neposredno uveljavljati sodno varstvo, ker ni bila ocenjena. Ob izpolnjevanju pogojev za napredovanje iz Uredbe bi v sodnem sporu nato lahko zahtevala tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi za višji plačni razred. Iz tožničinih navedb ter samega tožbenega zahtevka ne izhaja, da tožnica uveljavlja sodno varstvo, ker ni bila ocenjena. V zvezi s tem niti ni trdila, da je pri toženi stranki podala zahtevo v skladu s 17.a členom ZSPJS, zato tudi ne bi bila upravičena do neposrednega sodnega varstva v zvezi z njenim zahtevkom za ocene v letih 2012, 2013 in 2014.

15Delno pa je utemeljena pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Skladno s tarifno število 15/3 b) Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015; OT) pripada tožnici za zastopanje na drugem in vsakem naslednjem naroku nagrada v višini 50 % iz tarifne številke 15/1 (ki v tem primeru znaša 200 točk). Zato je utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče tožnici za naroka dne 23. 1. 2017 in 20. 2. 2017 moralo priznati po 100 točk. Glede na navedeno je treba pritožbi delno ugoditi ter delno spremeniti izpodbijano sodbo v II. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, zniža na 556,24 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

16Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela v zanemarljivem delu, zato mora sama kriti stroške pritožbe (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

¹ Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in spremembe; Uredba) kot skrajni rok za izvedbo postopka ocenjevanja javnega uslužbenca določa 15. marec.