17.a člen ZSPJS

Če sodišče ugotovi, da kriteriji niso bili pravilno uporabljeni oziroma vrednoteni, lahko oceno razveljavi in zadevo vrne v nov postopek ocenjevanja, ne more pa ocene spremeniti, saj lahko javnega uslužbenca skladno z ZSPJS oceni le delodajalec. Sodno varstvo je tako pridržano le preizkusu pravilnosti ocenjevanja. Na podlagi prvega do tretjega odstavka 163. člena ZPP odloči sodišče o povrnitvi stroškov na zahtevo stranke, ki mora v zahtevi določno navesti, za katere stroške zahteva povrnitev, zahtevo pa mora vložiti najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških.

Navedena pravila ne utemeljujejo stališča sodišča druge stopnje o diskriminaciji tožnika, s tem da tožnik niti ni postavil denarnega zahtevka zaradi znižanja plače. Glede na postavljeni zahtevek je treba odločiti le, ali je toženka dolžna za tožnika izdelati oceno redne delovne uspešnosti. Revizijsko sodišče ne izključuje možnih primerov diskriminacije oziroma neenake obravnave sindikalnih zaupnikov v primerjavi z ostalimi javnimi uslužbenci glede plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (6. člen ZDR-1), vendar pa mora biti v takšnih primerih izpolnjen pogoj, da so delavci v zvezi s spornim institutom v primerljivem položaju. Institut redne delovne uspešnosti predpostavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije. Zato medsebojna primerjava navedenih položajev za namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti (in službenega ocenjevanja) ni ustrezna.

Namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti je upravičenje do dela plače iz tega naslova, ki pa delavcu (javnemu uslužbencu) ne pripada avtomatsko. Po 22.a členu ZSPJS del plače za redno delovno uspešnost pripada le tistim javnim uslužbencem, ki v obdobju, za katerega se izplačuje, dosegajo nadpovprečne delovne rezultate pri opravljanju rednih delovnih nalog. To pa ne more biti primer tožnika, saj ta ne opravlja svojih rednih delovnih nalog, torej del in nalog, za katere se je zaposlil v Slovenski vojski. Tožnik ne dela kot častnik, temveč polni delovni čas opravlja profesionalno sindikalno delo, kar mu toženka omogoča in za njegovo sindikalno delo zagotavlja sredstva. Institut redne delovne uspešnosti predstavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije.

Delo tožnice je bilo nestrokovno in nenatančno. Osnutki so bili neustrezni, potrebno je bilo več popravkov oziroma jih je bilo potrebno napisati na novo. Pogosto so se pojavljale napake v imenih, opravilnih številkah in zapisu besedila. Pri delu ni bila samostojna, čeprav je zasedala delovno mesto, na katerem se je pričakovalo samostojno preučevanje najtežjih zadev, dodeljevalo pa se ji je spise povprečne in lažje zahtevnosti, ni znala povezovati znanja različnih delovnih področij, imela pa je tudi neprimerno komunikacijo s sodelavci ter neustrezen odnos do uporabnikov. Navedene ugotovitve utemeljujejo podajo ocene nezadovoljivo, kar pomeni opravljanje dela pod pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja.

Na podlagi dogovora med Sindikatom A. in toženko (Pogodba) je tožnik namesto svojega dela po pogodbi o zaposlitvi opravljal sindikalno delo. Le-to je na podlagi Pogodbe nadomestilo tožnikovo redno delo po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je torej svoje delo opravljal (le da je bila njegova vsebina v skladu s Pogodbo drugačna), zato je tudi upravičen do ocene redne delovne uspešnosti. Redna delovna uspešnost se drugače od službenega ocenjevanja, ki temelji na predpisih z obrambnega področja, ocenjuje po splošnih predpisih za javne uslužbence. Sistema ocenjevanja se ne izključujeta, temveč se ocenjevanje redne delovne uspešnosti izvaja ločeno in neodvisno od ocenjevanja po Pravilniku o službeni oceni. Za razliko od službene ocene predstavlja ocena redne delovne uspešnosti podlago za izplačilo dela plače za redno delovno uspešnost, ta pa pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih delovnih nalog, dosegel nadpovprečne delovne rezultate.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata A., ki na podlagi petega odstavka 100.b člena ZObr ureja pogoje za delovanje sindikata in sindikalnih poverjenikov, ne posega v postopek ocenjevanja redne delovne uspešnosti. Tudi sicer avtonomno pravo ne more omejevati pravic iz zakona oziroma kolektivne pogodbe, sklenjene na širši ravni. Upoštevaje vse navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija materialnopravno presojo, da je tudi tožnik kot pooblaščenec sindikata na podlagi določb ZSPJS in KPJS upravičen do izdelave ocene za redno delovno uspešnost in pravic iz tega naslova.

Ocena delovne uspešnosti z ocenjevalnega lista in sklep komisije o preizkusu te ocene skupaj tvorita odločitev delodajalca o pravici iz delovnega razmerja, saj je ustrezna ocena delovne uspešnosti pogoj za napredovanje javnega uslužbenca (prvi odstavek 17. člena ZSPJS). Oba akta imata naravo delovnopravnega akta in sta zato lahko predmet sodne presoje v smislu sedmega odstavka 17.a člena ZSPJS (prim. VDSS sodbo Pdp 223/2024). Tožba z zahtevkom za razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019 in sklepa toženke z dne 9. 6. 2020, je oblikovalna tožba. Pravni interes tožnice za razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista se zato domneva in izhaja že iz dejstva, da je takšna tožba predvidena. V primeru razveljavitve izpodbijane ocene iz ocenjevalnega lista je tožničin pravni položaj drugačen, kot če bi ta ocena ostala v veljavi.

Pritožba ne izpodbija presoje o tem, da je ocena delovne uspešnosti nezakonita. Uveljavlja le, da bi sodišče moralo zavreči tožbo v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019. Takšno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Pri oceni delovne uspešnosti gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja. Tako akt, s katerim se določi delovna ocena (ocenjevalni list), kot tudi akt, s katerim se odloči o zahtevi za preizkus ocene (sklep Komisije), predstavljata delovnopravni akt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep, s katerim je Komisija v postopku preizkusa potrdila oceno, ter ocena v ocenjevalnem listu, ki je bila predmet tega preizkusa, kot celota tvorita odločitev delodajalca o pravici javnega uslužbenca iz delovnega razmerja. To nenazadnje potrjuje tudi sklep Komisije v obravnavanem sporu, v katerem se ta glede podrobnejše opredelitve elementov delovne uspešnosti oziroma glede ocene po posameznih kriterijih sklicuje na ocenjevalni list. Predmet sodnega spora je bila vsebinska (ne)primernost ocene, pri čemer je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da je predmet sodnega postopka zajemal presojo odločitve delod

ZSPJS nima posebnih določb o poteku postopka preizkusa ocene. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga primerjati s takšnim postopkom. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da preizkus ocene pred komisijo ni podvržen tako strogim procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem in da je namen določbe prvega odstavka 17.a člena ZSPJS v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi preizkus ocene pred komisijo in s tem možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni, zaradi česar ni izrecno določeno v kakšni obliki mora biti zahteva vložena. V prvem odstavku 17.a člena ZSPJS je določeno, da ima javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, pravico zahtevati preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z oceno seznanjen 12. 1. 2022 ter da ni podpisal ocenjevalnega lista zaradi nestrinjanja z oceno. Tožnik je izpovedal, da je nadrejenemu že ob seznanitvi z oceno povedal, da se z o

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ravnalo skladno s pravili materialnega procesnega vodstva, zato kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožbeni očitek, da bi moralo tožnika pozvati h konkretizaciji dokaznega predloga, presega dolžnost sodišča po 285. členu ZPP. Substanciranje dokaznega predloga je del dokaznega bremena stranke, ki je dolžna navesti odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek, ter za svoje trditve ponuditi ustrezne dokaze (7. člen ZPP). Ker temu bremenu tožnik ni zadostil, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog za zaslišanje A. A. in B. B. utemeljeno zavrnilo. Iz tožnikovega pojasnila, da ju je v ocenjevalnem obdobju uvajal v delo, nakar sta bili bolje ocenjeni kot on, ne izhaja, da je zaslišanje prič predlagal zaradi njune osebne zaznave njegovega dela. Ker ni navedel, kaj bi priči lahko izpovedali o njegovem delu v letu 2020, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog utemeljeno štelo za nesubstanciran. Tožnik v pritožbi neutemeljeno enači podelitev pooblastila za ocenjevanje s samim ocenjevanjem. Oceno javnega uslužbenca določi odgovorna oseba oziroma nadrejeni javnega uslužbenca po pooblastilu odgovorne osebe (šest

Redna delovna uspešnost se drugače od službenega ocenjevanja, ki temelji na predpisih z obrambnega področja, ocenjuje po splošnih predpisih za javne uslužbence. Sistema ocenjevanja se ne izključujeta, temveč se ocenjevanje redne delovne uspešnosti izvaja ločeno in neodvisno od ocenjevanja po Pravilniku o Službeni oceni. Za razliko od službene ocene predstavlja ocena redne delovne uspešnosti podlago za izplačilo dela plače za redno delovno uspešnost. Del plače za redno delovno uspešnost pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih delovnih nalog, dosegel nadpovprečne delovne rezultate (prvi odstavek 22.a člena ZSPJS). Postopek ugotavljanja doseganja kriterijev za določitev dela plače za redno delovno uspešnost se za vse javne uslužbence, med katere spadajo tudi pripadniki Slovenske vojske, izvede mesečno, trimesečno ali dvakrat letno (prvi odstavek 30. člena KPJS). Tožnik je ne glede na svoj status sindikalnega zaupnika upravičen do ocene redne delovne uspešnosti na podlagi določb ZSPJS in KPJS. Njegove pravice ne izključuje argument toženke, ki ga je napačno povzelo tudi sodišče prve stopnje, da vodja organizacijske enote, v

Neutemeljene so pritožbene trditve, da niti zakon niti podzakonski predpis ne določa, da bi morala biti oseba, ki podaja oceno delovne uspešnosti, celo leto nadrejena osebi, ki jo ocenjuje, ter da lahko generalni direktor oziroma uprava imenuje kogarkoli za izdelavo ocene, se pravi tudi osebo, ki dejansko ni nadrejena ali pa ni nadrejena daljše obdobje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje navedeno ne izhaja, saj je sodišče le ugotovilo, da je izpodbijano oceno tožnici podala A. A., ki je postala urednica programa B. šele 1. 12. 2021 in da slednja dela tožnice ni poznala. Ker tožena stranka navedenega argumentirano ni prerekala, je sodišče ob upoštevanju 214. člena ZPP štelo, da gre za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožena stranka ni podala nobenih navedb in dokaznih predlogov, da se je ocenjevalka z delom tožnice v letu 2021 seznanila kako drugače, četudi v tem letu 11 mesecev ni bila tožničina nadrejena delavka. Torej sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, ki ga tožena stranka zatrjuje v pritožbi.

Glede komisije, ki je odločala o tožnikovi pritožbi zoper službeno oceno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta ni bila sestavljena v skladu s 104. točko Pravil službe v Slovenski vojski. V komisijo za preizkus ocene sta bila namreč imenovana dva člana neposredno nadrejenega poveljstva in član iz povsem druge enote, medtem ko v njej ni bilo člana iz višje nadrejenega poveljstva in člana iz enote, iz katere prihaja tožnik. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo stališče, da Pravila službe v Slovenski vojski v 104. točki izrecno določajo, kakšna mora biti sestava komisije in da je pravilna sestava komisije ključna za pravilnost in zakonitost preizkusa službene ocene, saj je pomembna heterogena sestava, ki bo zagotovila objektivno presojo dane ocene. Poveljnik voda ali njemu enake enote je prvi pristojen za službeno ocenjevanje. Presoja komisije za preizkus ocene pa je omejena na presojo pravilnega formalnega postopanja in na presojo vrednotenja posameznih kriterijev, ni pa nadomestni ocenjevalec.

V primeru ocenjevanja delovne uspešnosti javnega uslužbenca odgovora na vprašanje, ali je ocena delovne uspešnosti tožnice ustrezna oziroma skladna z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ni mogoče iskati z uporabo matematičnega pravila o zaokroževanju. Ključna je končna ocena, ki jo je toženka določila. Sodišče je sledilo izpovedi ocenjevalke, da skupna ocena dobro, upoštevajoč predpisane elemente in kriterije, ustreza tožničinemu dejanskemu delu, kar je bistveno za odločitev. Tožnica je v utemeljitev domneve o diskriminaciji navedla, da naj bi jo toženka neenako obravnavala zaradi poznanstva z D. D., ki ga je izbrala za pooblaščenca v postopku pred komisijo, in njegovo ženo. Te navedbe ni mogoče šteti za konkretizirano zatrjevanje dejstev, ki bi opravičevale domnevo o ravnanju v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, saj ne navaja osebne okoliščine v smislu 6. člena ZDR-1.

Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek niti ga primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim postopkom). Bistveno je, da je javni uslužbenec z oceno seznanjen in da mu je omogočen njen preizkus. S tem je zagotovljena nujna mera kontradiktornosti, ki ustreza pomenu in naravi postopka ocenjevanja. ZSPJS ne določa, da lahko nadrejeni delavec pojasnila v postopku preizkusa ocene pred komisijo poda le v okviru razlogov, ki jih je zapisal v ocenjevalnem listu. Delodajalec lahko podano oceno delovne uspešnosti z navajanjem dodatnih oziroma novih razlogov obrazloži še v sodnem postopku. Upoštevajoč listine in izpovedi nadrejenih je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v letu 2020 opravil delo le delno nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejel oceno zelo dobro, ni pa dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji glede vseh preostalih kriterijev ocenjevanja.

Tožnik ni navedel, da bi predložil predpisano potrdilo (dokazilo) osebnega zdravnika ali specialista medicine dela, prometa in športa, iz katerega bi bilo razvidno, katerih testov preverjanja gibalnih sposobnosti ni sposoben opraviti, pri čemer je bistveno, da od 24. 6. 2019 do 27. 9. 2019 ni bil v bolniškem staležu. Preverjanja gibalnih sposobnosti bi se tako, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, udeležil septembra 2019, pri čemer je pravilno ugotovilo, da vojaške osebe (kot je bil tožnik) vedo, da je preverjanje gibalnih sposobnosti njihova vsakoletna obveznost (ki jo morajo opraviti).

Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožnika omejilo z zahtevo po spremembi tožbenega zahtevka in da ni odločalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo službeno oceno delavca, kar je tožnik zahteval s primarnim in podrednim zahtevkom.

Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, pri kateri je presojalo le način odločanja komisije za preizkus ocene in pri tem očitno upoštevalo tudi dogovor o ocenjevanju z oceno odlično. Takšen dogovor ni dopusten in ne more predstavljati podlage za ocenjevanje, sodišče prve stopnje ga pri presoji tožničine ocene ne bi smelo upoštevati (če bi ga ugotovilo), kot tudi ne bi smelo upoštevati, kako je potekalo ocenjevanje in kako je bil ocenjen tožničin sodelavec. Za tožnico oziroma presojo njene ocene je bistveno (le), kako je opravljala delo v ocenjevalnem obdobju, posamezni kriteriji so predpisani z ZSPJS in uredbo. V okviru sodnega varstva, ki ga določa sedmi odstavek 17.a člena ZSPJS, sodišče preizkusi oceno po vsebini. Tako bi moralo v okviru navedb strank ravnati sodišče prve stopnje, pri tem pa upoštevati še, da je na tožnici dokazno breme za njene navedbe, da ocena prav dobro ni zakonita, ker je delo opravljala odlično, torej visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja.