VSM sodba Kp 874/99

Pritožba zagovornika obt. I. P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženca se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. I. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in mu po prvem odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora ter preiskusno dobo dveh let. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Oškodovanca M. J. je napotilo z njegovim odškodninskim (premoženjskopravnim) zahtevkom na pravdo.

Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obt. I. P., zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona.

Predlaga naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v predmetni zadevi ugotovilo pravilno in popolno ter zanesljivo zaključilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi z zagovornikovimi pritožbenimi navedbami dodaja: Bistvo vseh izvajanj zagovornikove pritožbe je v trditvi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z obtoženčevim duševnim stanjem v času storitve kaznivega dejanja.

Ocenjuje namreč, da je obtoženec bil v tem času neprišteven ter v zvezi s takšno oceno prikazuje svoje videnje njegovega duševnega stanja ter delno graja oceno mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. M. P.

S takšnim pritožbenim stališčem ni moč soglašati, ker je sodišče prve stopnje ob pravilni oceni mnenja navedenega izvedenca zanesljivo zaključilo, da je obtoženec storil predmetno kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Zato ni odveč opozoriti na tisti del izvedenčevega mnenja, iz katerega izhaja, da je obtoženec, če je šlo pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja za prepir, reagiral pretirano čustveno, da pa zaradi tega njegov "razum in volja nista bila povsem izključena in ostajata še v okviru bistveno zmanjšane zmožnosti razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoja ravnanja" (l. št. 53). Glede na navedeno niso sprejemljivi očitki pritožbe, da pri tem nista bili upoštevani obtoženčevi razdraženost in razburjenost pred storitvijo kaznivega dejanja ter njun vpliv na njegovo ravnanje. Zlasti ne, ker je izvedenec tudi na glavni obravnavi (l. št. 78) dovolj prepričljivo pojasnil, zakaj pri obtožencu ni bila povsem prekinjena zmožnost presoje in razumevanja ter obvladovanja svojih ravnanj. Kot je razvidno iz celotnega njegovega mnenja, je izvedenec upošteval obtoženčevo bolezensko stanje, ki je pri njem nastalo v posledici poškodbe možgan, pri čemer ni moč zaslediti takšnih nasprotij, ki jih v izvidu in mnenju v zvezi z ugotovitvijo glede obtoženčevega bolezenskega stanja vidi pritožba, prav tako pa ne sprejeti trditve, da izvedenčevo mnenje v zaključnem delu nasprotuje ugotovitvam o vrsti in posledicah možganske poškodbe na osebnostni, intelektualni in čustveni ravni obtoženca.

Sicer pa je treba poudariti, da je izvedenec pri podaji svojega mnenja upošteval vse tiste okoliščine, ki so odločilne za pravilno ugotovitev obtoženčevega duševnega stanja v času storitve kaznivega dejanja. Dovolj prepričljivo pa je tudi pojasnil, zakaj ga obtoženec ni storil v neprištevnem stanju, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ocenilo takšno mnenje kot strokovno neoporečno in upravičeno zavrnilo predlog za določitev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Takšne ocene pa ne morejo spremeniti niti tista pritožbena izvajanja, ki ne soglašajo z zaključkom napadene sodbe, da neposredni vzrok prepira, ki je predhodno nedvomno nastal med obtožencem in oškodovancem, ni bistvenega pomena. Tudi če bi bil neposredni vzrok nastanka tega prepira le po obtožencu opisano oškodovančevo ravnanje, pa glede na vse ostale ugotovljene in po sodišču prve stopnje pravilno ocenjene okoliščine in glede na povsem določno mnenje izvedenca psihiatra, ni podlage za zaključek, da bi bila zaradi nastale obtoženčeve razburjenosti ob upoštevanju bolezenskega stanja, njegova prištevnost povsem izključena.

Po obrazloženem sodišče prve stopnje dejanskega stanja v grajani smeri ni ugotovilo zmotno in prav tako ne nepopolno, zaradi česar je bilo treba proti krivdnemu izreku naperjeno pritožbo zavrniti. Prav tako pa jo zavrniti tudi v zvezi s pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kršilo kazenski zakon. Takšna kršitev je lahko podana le v primeru, ko je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabljen napačni kazenski zakon ali pa sploh ni uporabljen.

Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo napadeno sodbo tudi v tej smeri. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje obtožencu glede na pravilno ocenjeno težo obravnavanega kaznivega dejanja in glede na njegovo krivdo ter vse okoliščine storjenega kaznivega dejanja, utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, torej le sankcijo opozorilne narave. Z njo mu je določilo po vrsti in višini primerno kazen, pri čemer je ob odsotnosti obteževalnih okoliščin, ustrezen povdarek dalo pravilno ugotovljenim olajševalnim okoliščinam. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v obtoženčevo korist.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zagovornika obt. I. P. kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 391.člena ZKP).

Pritožbeno sodišče je obtoženca iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.