VSM sodba Kp 41/99

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z zgoraj navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. L. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena Kazenskega zakonika (KZ). V skladu s 50. členom KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine.

Zoper to sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka, in sicer zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj obdolžencu izreče namesto pogojne obsodbe primerno visoko denarno kazen.

Pritožba ni utemeljena.

Pregled zadeve na pritožbenem sodišču je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju podanih olajševalnih in obteževalnih okoliščin obd. L. S. izreklo povsem primerno kazensko sankcijo.

Okrožna državna tožilka je očitno spregledala, da je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 329. člena KZ zapretena le kazen zapora do enega leta. Za tako kaznivo dejanje je sicer moč razen kazni zapora izreči tudi denarno kazen, vendar le pod pogoji iz 2. točke 42. člena v zvezi s 4. točko 43. člena KZ. Ob tem pa seveda ni moč spregledati, da sme sodišče uporabiti milejšo vrsto kazni le, če ugotovi, da so podane posebno olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Ko se okrožna državna tožilka v pritožbi zavzema za izrek kazni namesto opozorilne sankcije, ker da bo pri obdolžencu dosežen namen kaznovanja samo z izrekom kazni, bi seveda bilo nevzdržno, da bi pritožbeno sodišče, če bi pritožbi hotelo ugoditi, moralo najprej ugotoviti obstoj posebno olajševalnih okoliščin, to pa bi nedvomno pomenilo zlorabo določb 42. in 43. člena KZ, ki sta namenjeni v korist obdolžencev in ne v njihovo škodo, za kar se v konkretnem primeru zavzema okrožna državna tožilka.

Ko torej uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo okrožne državne tožilke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje - 391. člen ZKP.

Ker okrožna državna tožilka s pritožbo ni uspela, obdolžencu ni bilo naloženo plačilo stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).