VSL sklep I Cp 1352/2004

1. Pritožbi nasprotnih udeležencev proti sklepu z dne 23.1.2003 se
ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve
stopnje v nov postopek.
2. Pritožbi nasprotnih udeležencev in V. L. proti sklepu z dne
28.6.2004 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v nov postopek.
3. Pritožbeni stroški nasprotnih udeležencev in V. L. so nadaljnji
stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom z dne 23.1.2003

opravilo delitev solastnega premoženja - nepremičnin, vpisanih v vl.

št. 8 k.o B. in v vl. št. 555 iste k.o., skladno z izvedenskim

mnenjem J. S. in grafičnim prikazom delive parcel. Obenem je

dovolilo, da se po pravnomočnosti sklepa opravijo ustrezni

zemljiškoknjižni vpisi, udeležencem pa je naložilo, da morajo drug

drugemu dopustiti geometersko odmero in nato izstaviti ustrezno

zemljškoknjižno listino. Nasprotnima udeležencema je naložilo, da

morata predlagateljici v 30 dneh izročiti v posest vse nepremičnine,

ki jih je pridobila po navedenem sklepu. Posebej je nasprotni

udeleženki naložilo, da mora predlagateljici omogočiti in dopustiti,

da bo v pritličju gospodarskega poslopja zazidala vrata, postavila

novo predelno steno v etaži, opravila prevezavo elektrike in

vodovodne instalacije. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih

nosijo vsi udeleženci v sorazmerju z vrednostjo svojih solastninskih

deležev.

Z drugim izpodbijanim sklepom z dne 28.6.2004 pa je sodišče prve

stopnje zavrnilo predlog nasprotnih udeležencev za oprostitev sodne

takse za pritožbo. Obenem je odločilo, da morata nasprotna udeleženca

takso plačati v 10 zaporednih mesečnih obrokih po 76.000,00 SIT.

Posebej je zavrnilo predlog V. L. za udeležbo v tem postopku.

Proti prvemu navedenemu sklepu sta se pritožila nasprotna udeleženca.

V pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Prvenstveno

predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrženje predloga,

podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v ponovno obravnavanje. Oporekata ugotovitvi sodišča prve

stopnje, da med udeleženci ni spora o predmetu delitve in velikosti

deležev. Sodba Okrožnega sodišča v K. z dne 20.11.1997, opr. št. P

325/95, je namreč po pritožbi nasprotnih udeležencev zaradi kršitve

pravice do poštenega sojenja in prepovedi diskriminacije ter kršitve

protokola o varstvu lastnine v fazi preizkusa pri Evropskem sodišču

za človekove pravice v Strasbourgu. Ni torej podana procesna

predpostavka iz 2. odst. 118. člena ZNP, zato bi bilo treba predlog

zavreči. Nadalje sodišče prve stopnje nasprotnima udeležencema ni

vročilo elaborata izvedenca J. S., na katerega se opira izpodbijani

sklep. S tem jima je onemogočilo sodelovanje v postopku in kršilo 1.

odst. 4. člena ZNP. Ni jasno, kako je sodišče preverilo upravičeni

interes predlagateljice pri delitvi solastnih stvari. Izpodbijani

sklep o tem nima razlogov, dejansko stanje pa je bilo pomanjkljivo,

če ne celo zmotno ugotovljeno. Navajata še, da imata sama močnejši

interes za odložitev delitve, saj računata, da bosta po uspešni

pritožbi na Evropskem sodišču za človekove pravice lahko dosegla

obnovo pravdnega postopka.

Predlagateljica v odgovoru na to pritožbo prereka pritožbene trditve

nasprotnih udeležencev in vztraja, da je sodišče prve stopnje

pravilno odločilo o delitvi solastnih nepremičnin.

Proti drugemu navedenemu sklepu pa se je poleg nasprotnih udeležencev

pritožila tudi V. L., zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, naj

pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi prošnji

nasprotnih udeležencev za oprostitev plačila sodnih taks in prošnji

V. L. za udeležbo v postopku. Nasprotnega udeleženca J. L. preživlja

hči V. L., njeni neto dohodki pa ne presegajo 400.000,00 SIT mesečno.

Poleg tega v nujno preživljanje ne spada plačevanje tujih sodnih

taks. Premoženje, ki je predmet delitve, se pri odločanju o taksni

oprostitvi ne bi smelo upoštevati. Pri nasprotni udeleženki Z. L. je

sodišče spregledalo, da bi taksni obrok znašal kar petino njenih

mesečnih prejemkov, to pa bi gotovo ogrozilo njeno preživljanje.

Čeprav je sodišče taksno obveznost štelo za deljeno, pa v sklepu ni

opredelilo obveznosti vsakega nasprotnega udeleženca posebej. V

nasprotnem primeru bi moralo navesti, da gre za solidarno obveznost.

Izpodbijani sklep je izreku in razlogih nejasen. Poleg tega so

razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog V.

L. za udeležbo v postopku, v nasprotju s pisanji v spisu, in sicer z

njeno vlogo z dne 20.1.2004, v kateri je prijavila udeležbo, in s

priloženo pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice z dne

8.4.2003.

Obe pritožbi sta utemeljeni.

K 1. točki izreka:

V skladu z 2. odst. 118. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.

list SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur. list RS, št. 87/02 in 131/03)

sodišče odloči o delitvi solastne stvari in skupnega premoženja le,

če med udeleženci postopka ni spora o predmetu delitve in o velikosti

njihovih deležev. Ta pogoj je v obravnavanem primeru izpolnjen. V

pravdi opr. št. P 325/95 pred Okrožnim sodiščem v K. je bilo namreč

pravnomočno ugotovljeno, da je predlagateljica solastnica 1/6

nepremičnin, vpisanih v vl. št. 555 k.o. B., nasprotni udeleženec

J. L. pa do 5/6, ter da je predlagateljica tudi solastnica 1/6

nepremičnin, vpisanih v vl. št. 8 k.o. B., nasprotna udeleženka

Z. L. pa do 5/6. Pravnomočna sodba veže stranki postopka in sodišče,

zato ponovno odločanje o isti stvari ni več dopustno. Očitno je

sicer, da nasprotna udeleženca s prej navedeno sodbo nista

zadovoljna, vendar njuna pritožba Evropskemu sodišču za človekove

pravice ne pomeni procesne ovire za odločanje v tem postopku. Četudi

bi se izkazalo, da so bile v pravdi kršene njune človekove pravice,

morebitna takšna ugotovitev ne bo imela nikakršnega vpliva na

pravnomočnost sodbe.

Za zavrženje predlagateljičinega predloga torej ni bilo dejanskih in

pravnih razlogov. Pač pa nasprotni udeleženec upravičeno očita

sodišču prve stopnje, da mu je z opustitvijo vročitve onemogočilo

sodelovanje v postopku. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da

sodišče nasprotnemu udeležencu ni pravilno vročilo vabila na zadnji

narok dne 23.1.2003 in tudi ne cenitvenega poročila izvedenca in

cenilca J. S., čeprav gre za glavni dokaz, na katerega se opira

izpodbijani sklep. V skladu s 1. odst. 4. člena ZNP mora sodišče dati

udeležencem v postopku možnost, da se izjasnijo o navedbah drugih

udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o

rezultatih celotnega postopka. Ker je po 120. členu ZNP v postopku za

delitev stvari narok obvezen, bi ga sodišče prve stopnje glede na 2.

odst. 26. člena ZNP lahko opravilo v odsotnosti nasprotnega

udeleženca le, če bi bil v redu povabljen. Razumljivo pa je tudi, da

bi mu moralo omogočiti, da se seznani z izvedenskim mnenjem in o njem

izjavi. Sodišče prve stopnje je sicer tako vabilo na narok, kot

izvedensko mnenje nasprotnemu udeležencu poskušalo vročiti, vendar je

iz poročila sodnega vročevalca z dne 13.12.2002 razvidno, da ga

vročevalec ni našel na naslovu njegovega stalnega prebivališča, zato

je pošiljko vrnil sodišču. Kje je pustil obvestilo o sodni pošiljki

in poskusu vročitve, pa iz spisa ni razvidno. Ker je bil narok

obvezen, izvedensko mnenje pa glavni dokaz v postopku, bi sodišče

prve stopnje moralo to pošiljko nasprotnemu udeležencu vročiti

osebno. V skladu s 3. odst. 142. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04), bi moral vročevalec

nasprotnemu udeležencu, če ga ni našel, najprej pustiti pisno

sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju, da bo

sprejel pisanje. Če sporočila ne bi mogel izročiti kateremu od

odraslih članov gospodinjstva ali sosedu nasprotnega udeleženca, bi

ga moral pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na

vratih. Šele če niti potem ne bi našel nasprotnega udeleženca, sme

vročevalec sodno pošiljko izročiti odraslemu članu gospodinjstva ali

sosedu, če v to privoli, sicer pa mora v hišnem ali izpostavljenem

predalčniku pustiti obvestilo o tem, da je bila pošiljka vrnjena

sodišču, kjer jo nasprotni udeleženec v predpisanem roku lahko

prevzame. Ker sodišče prve stopnje teh zakonskih določil pri vročanju

ni upoštevalo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka

iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, kar

terja obvezno razveljavitev izpodbijanega sklepa. To velja tudi za

nasprotno udeleženko. Ta je kljub drugačni pritožbeni trditvi prejela

tako izvedensko mnenje (dne 28.6.2002) kot vabilo na narok (dne

6.12.2002), kar dokazujeta povratnici v spisu. Zaradi neizkazanega

vabila nasprotnemu udeležencu pa sodišče prve stopnje naroka dne

23.1.2003 ne bi smelo opraviti brez predhodne razdružitve postopka in

ločenega obravnavanja predloga proti nasprotni udeleženki. Pritožbeno

sodišče je zato izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljavilo

tudi glede nasprotne udeleženke in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP

v zvezi s 37. členom ZNP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo treba najprej pravilno vročiti izvedensko

mnenje nasprotnemu udeležencu oziroma njegovemu pooblaščencu ter vse

udeležence pravilno povabiti na narok, nato pa ponovno odločiti o

predlogu.

K 2. točki izreka:

Nasprotna udeleženca utemeljeno očitata nejasnost sklepu, s katerim

je sodišče prve stopnje odločilo o njunem predlogu za taksno

oprostitev. Iz izreka sklepa namreč izhaja, da morata nasprotna

udeleženca plačati 760.000,00 SIT takse za pritožbo v desetih

zaporednih mesečnih obrokih po 76.000,00 SIT, medtem ko sodišče v

razlogih sklepa ugotavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati

le 20% sodne takse oziroma 152.000,00 SIT, kar znese 15.200,00 SIT

mesečno. Ker torej izrek sklepa nasprotuje njegovi obrazložitvi,

sklepa ni mogoče preizkusiti. To predstavlja absolutno bistveno

kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi

s 37. členom ZNP.

Če mora dvoje ali več oseb skupaj plačati takso, je po 3. odst. 3.

člena Zakona o sodnih taksah (Ur. list SRS, št. 1/90 in Ur. list RS,

št. 48/90 do 121/03) njihova obveznost nerazdelna. Izrek

izpodbijanega sklepa glede tega ni povsem jasen. Upoštevaje prej

navedeno zakonsko določilo pa oba nasprotna udeleženca odgovarjata za

celotno taksno obveznost. To pomeni, da je mogoče terjati plačilo

celotne dolgovane takse kogarkoli od njiju, vse dotlej, dokler taksa

ne bo popolnoma plačana. Potemtakem bi moralo sodišče prve stopnje,

ko je odločalo o predlagani taksni oprostitvi, oceniti plačilno

sposobnost nasprotne udeleženke v primerjavi s celotnim dolgovanim

zneskom sodne takse v višini 760.000,00 SIT. Utemeljen je tudi ugovor

nasprotnega udeleženca, ki ga preživlja hči, ker sam nima dohodkov,

da njegova hči namesto njega ni dolžna plačati sodne takse. Sodišče

prve stopnje tega pri odločanju ni upoštevalo. Niso namreč odločilne

gmotne možnosti hčere nasprotnega udeleženca, ampak bi moralo sodišče

ugotoviti, kolikšna sredstva hči namenja za očetovo preživljanje in

ali je nasprotni udeleženec iz teh sredstev in iz lastnega premoženja

sposoben plačati dolgovano takso za pritožbo. Taksni zavezanec je

namreč nasprotni udeleženec in ne njegova hči. Ni pa utemeljena

pritožbena trditev, da bi moralo biti pri odločanju o oprostitvi

izvzeto premoženje, ki je predmet delitve. Po 5. odst. 168. člena ZPP

se upošteva vse premoženje taksnega zavezanca in njegovih družinskih

članov. Seveda je razumljivo, da je pri tem pomembno predvsem tisto

premoženje, ki prinaša dohodke ali bi jih lahko, če bi taksni

zavezanec za to poskrbel. Jasno je tudi, da je za presojo plačilne

sposobnosti taksnega zavezanca oziroma za odgovor na vprašanje, ali

bodo s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se

preživlja, odločilen podatek o neto dohodkih zavezanca in njegovih

družinskih članov. Vse navedeno bo moralo sodišče prve stopnje

upoštevati v ponovnem postopku, saj je bilo treba izpodbijani sklep v

delu, ki se nanaša na taksno oprostitev, zaradi prej navedene

postopkovne kršitve v skladu s 3. točko 365. člena ZPP in v zvezi s

37členom ZNP obvezno razveljaviti.

Utemeljena je tudi pritožba V. L., ki izpodbija sklep o zavrnitvi

njenega predloga za udeležbo v postopku. V skladu s 1. odst. 20.

člena ZNP nikomur ni mogoče odreči pravice do udeležbe, če se izkaže,

da utegne biti s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes. Res je

sicer, da pritožnica tega v svoji prijavi udeležbe ni natančno

obrazložila, ampak ga je utemeljila le z dejstvom, da je vložila

pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ker pa je pritožbo

tudi priložila svoji prijavi, tako da se je sodišče prve stopnje

lahko seznanilo z njeno vsebino, je stališče izpodbijanega sklepa, da

ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku, ker ni niti

zatrdila, v čem naj bi sklep o razdružitvi prizadel ta njen interes,

vendarle pretogo. To še zlasti, ker je iz odgovora nasprotnega

udeleženca na predlog in iz priloženega spisa, ki ga je sodišče prve

stopnje uporabilo kot dokaz v sklepu z dne 23.1.2003, razvidno, da je

nasprotni udeleženec svoje nepremičnine, ki so predmet

razdružitvenega postopka, podaril V. L.. Čeprav se še ni vknjižila

kot lastnica, ni mogoče izključiti možnosti, da bodo njene pravice

zaradi obravnavenega postopka okrnjene. Ker torej sodišče prve

stopnje določbe 20. člena ZNP ni pravilno uporabilo, je posledično

izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na V. L. nepravilen in

nezakonit. S tem je podana relativna bistvena kršitev določb postopka

iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Sodišče druge

stopnje je zato tudi ta del izpodbijanega sklepa razveljavilo in na

podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zadevo

vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

K 3. točki izreka:

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst.

165člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in je posledica razveljavitve

obeh sklepov. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o zahtevanem

povračilu teh stroškov pridržalo za končno odločbo.