VSM sodba I Cp 285/2005

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I)
glede prisojene nematerialne škode p o t r d i sodba sodišča
prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da

mora tožniku iz naslova nematerialne škode plačati 1,175.000,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zmanjšanimi za temeljno

obrestno mero od 1.1.2002 do 15.9.2004 in z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 16.9.2004 do plačila, iz naslova materialne škode pa

12.535,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1997 do

plačila in od 15.445,40 SIT od 10.7.1997 do plačila. Pod II je v

v presežnem delu do vtoževanih 1,927.981,10 SIT tožbeni zahtevek

zavrnilo, pod III je odločilo, da je toženec dolžan tožniku

povrniti njegove pravdne stroške v višini 235.142,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 do plačila, pod IV pa

je predlog tožnika za oprostitev sodnih taks zavrnilo.

Zoper takšno sodbo v obsodilnem delu, ki se nanaša na nematerialno

škodo vlaga pravočasno pritožbo toženec. Uveljavlja pritožbeni

razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke prvega

odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, predlaga

spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dveh izvedenskih mnenj pravilno in

popolno ugotovilo dejansko stanje pomembno za določitev višine

odškodnine za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in

nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na tako ugotovljeno dejansko

stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določilo

členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, svojo

odločitev pa je skrbno in izčrpno obrazložilo, zato pritožbeno

sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le

še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na

dveh izvedenskih mnenjih izvedencev medicinske stroke, da so hude

občasne bolečine trajale dva dni (kumulativno en dan), srednje hude

pogosteje prva dva tedna nato pojemajoče do 45 dni (kumulativno 14

dni), lažje pa so bile trajne 7 dni, občasne v pojemajoči intenziteti

45 dni (kumulativno 21 dni) in da so bile nevšečnosti med

zdravljenjem pregledi pri specialistih in pet pregledov pri svojem

zdravniku, dve rani zašiti v lokalni anesteziji, RTG snemanje in

jemanje analgetikov, da je tožnik trpel sekundarni strah od hude do

lažje oblike v skupnem trajanju 6-7 tednov in da se zmanjšanje

življenjske aktivnosti kaže v povečanem delu dihalnih mišic zaradi

česar se tožnik hitro utrudi, ima moteno spanje, za dosego istega

cilja pa mora vlagati več napora kot pred poškodbo in je izvedenec

takšno zmanjšanje ocenil s 7 %, je materialnopravno pravilen

zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja primerno in pravično

odškodnino za telesne bolečine znesek 400.000,00 SIT, za strah

125.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti 600.000,00 SIT, kar je v okviru, ki ga določajo cilji in

smernice odškodninskopravnih norm določenih v členih 200 in 203 ZOR

in tudi skladno z višino prisojenih odškodnin, ki so se za podobne

škode izoblikovale v sodni praksi.

Neutemeljena je pritožba, ko želi prikazati, da je sodišče svojo

odločitev glede prisojene odškodnine za telesne bolečine oprlo na

izpovedbo tožnika, ki je glede telesnih bolečin močno pretiraval, saj

je sodišče svojo odločitev glede višine te odškodnine oprlo predvsem

na mnenje drugega izvedenca. Prav tako je neutemeljena pritožba, ko

trdi da tožniku ne gre odškodnina za primarni strah, saj je sodišče

prve stopnje priznalo le odškodnino za sekundarni strah, ki pa sta ga

ocenila oba izvedenca podobno in je prisojena odškodnina primerna.

Tudi določitve višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče prve stopnje ni oprlo na

mnenje prvega izvedenca, kakor zatrjuje pritožba, temveč predvsem na

mnenje drugega izvedenca, ki pa mu pritožba niti ne oporeka.

Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče pa ob uradnem

preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb

postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP, pritožbo

zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154

in prvega odstavka 165. člena ZPP.

Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom člena 1060

Obligacijskega zakonika - OZ.