VSM sodba I Cp 1980/2005

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu potrdi sodba
sodišča prve stopnje.
Prvotoženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prvotoženca

in drugotoženca, zaradi nevrnitve posojila tožniku,

obsodilo, da sta dolžna tožniku nerazdelno plačati

2,116.575,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

05.04.1998 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške

v znesku 297.639,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Z isto

odločbo je še sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe

glede plačila zneska 1,033.425,00 SIT v tem obsegu postopek

ustavi.

Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje

prvotoženec zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne

ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe

materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da

prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje

sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nima prav, da prvotožnik ni bil pogodbena stranka

pri sklepanju posojilne pogodbe in da je bil le "slamnati

mož" oziroma "orodje v rokah drugotoženca" pri sklepanju

posojilne pogodbe. Takim izvajanjem ni pritrditi, ker je

ravno prvotoženec bil tisti, ki je s tožnikom sklenil

posojilno pogodbo (priloga A2) in kateremu je bilo posojilo

tudi izročeno, kot je povedal tožnik. Na podlagi navedene

posojilne pogodbe, sklenjene med tožnikom in prvotožencem v

skladu s 557. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR,

je drugotoženec dolžan nevrnjeni del posojila

posojilodajalcu, to je tožniku, povrniti, kot je to

dogovorjeno v sami posojilni pogodbi in kot to določa 562.

člen ZOR.

Prvotoženca pa vrnitve posojila tožniku tudi ne more

razbremeniti dejstvo, da je bil drugotoženec s kazensko

sodbo pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije

na škodo tožnika in prvotoženca ravno v zvezi z navedenim

posojilom, ker je v skladu z določbo 14. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP pravdno sodišče vezano na

pravnomočno sodbo izdano v kazenskem postopku samo glede

obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

To pa v danem primeru pomeni, da je drugotoženec

odškodninsko odgovoren tako tožniku kot prvotožencu. Na

prvotoženčevo pogodbeno obveznost (vrnitev posojila) do

tožnika pa navedena kazenska sodba izhajajoč iz določbe 14.

člena ZPP nima prav nobenega učinka.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da tožnik ni aktivno

legitimiran, ker je sklenil cesijsko pogodbo z gospodarsko

družbo, pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje

zaključku prvostopnega sodišča, da je bila navedena cesijska

pogodba razdrta, ker plačilo dolga (izterjava terjatve) po

navedeni gospodarski družbi ni bilo realizirano. Razdrtje

pogodbe zaradi neizterjave pa je v sami pogodbi dogovorjeno

(1. člen pogodbe - priloga B15), kar so potrdile tudi

stranke navedene cesijske pogodbe. Tako pa se pritožbena

izvajanja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v

predmetni zadevi, pokažejo kot brezuspešna.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu

izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim

odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih

kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega

prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te

sodbe (353. člen ZPP).

Prvotoženec s pritožbo ni uspel in zato krije sam svoje

stroške pritožbenega postopka.