VSK sodba I Cpg 260/2004

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu
p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

S sklepom in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

skrčenje zahtevka tožeče stranke za 10.219.652,50 SIT s

pripadajočimi obrestmi vzelo na znanje in postopek v tem

obsegu ustavilo; toženi stranki naložilo, da mora v roku 15

dni tožeči stranki plačati 4.151.697,50 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zneska 2.051.350,00 SIT od 27.6.1995

do plačila in od zneska 2.100.347,50 SIT od 31.8.1995 do

plačila; zavrnilo višji tožbeni zahtevek (tj. za znesek

448.650,00 SIT s p.p.); toženi stranki naložilo, da mora v

roku 15 dni tožeči stranki plačati 102.274,00 SIT stroškov

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2003 do

plačila.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, s katerim je bilo

tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka vložila pritožbo

iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo

oziroma razveljavitev. Tožena stranka najprej pripominja, da

sploh ne more biti stranka v postopku, saj nima pravne

sposobnosti, ker ni pravna oseba. V Novi Gorici ima S. d.d.,

L. registrirano filialo kot podružnico po 1. odst. 31. čl.

ZGD. Firma te podružnice je S. d.d.. Podružnica pa po

določbi 2. odst. 31. čl. ZGD ni pravna oseba, zato po 1.

odst. 76. čl. ZPP ne more biti pravdna stranka. S tem, ko ji

je prvostopenjsko sodišče v tem primeru dopustilo udeležbo

in ji naložilo plačilo tožbenega zahtevka, je kršilo določbe

pravdnega postopka, ki urejajo sposobnost biti stranka. Na

podlagi navedenega je treba izpodbijano sodbo razveljaviti

in tožbo zavreči. Sodišče je tudi zmotno oziroma nepopolno

ugotovilo dejansko stanje, saj pri odločanju o utemeljenosti

tožbenega zahtevka ni upoštevalo vsebine listinskih dokazov,

to je s strani tožene stranke predloženih odškodninskih

spisov, ki se nanašajo na oba primera vlomne tatvine. Na

tako ugotovljeno dejansko stanje je potem zmotno uporabilo

materialno pravo. Iz listin, ki se nahajajo v odškodninskih

spisih je razvidno, na kakšen način je tožena stranka

reševala oba škodna primera - prvega, ko ni razpolagala z

zadostnimi podatki o nastali škodi in količini blaga, ki se

je neposredno pred vlomom nahajalo v prostorih podjetja

tožeče stranke ter drugega, ko so ji bili podatki

posredovani. V obeh primerih je tožena stranka izplačala

sorazmerni del zavarovalnine, kot to predvidevajo njeni

pogoji in kot to ureja ZOR, ki je veljal v času nastanka

obeh škodnih dogodkov. Kot izhaja iz police premoženjskega

zavarovanja, je imela tožeča stranka pri toženi stranki v

konkretnem primeru zavarovano blago v skladišču, in sicer

tobačne izdelke za zavarovalno vsoto 5.000.000,00 SIT,

proizvode živil, prehrane, galanterije in pijače pa za

zavarovalno vsoto 300.000,00 SIT. Iz kazenskega spisa K

65/96 zoper obs. Z.D. je mogoče razbrati, da je bila

vrednost zalog v skladišču tožeče stranke v času neposredno

pred obema vlomnima tatvinama večja od že omenjene, z

zavarovalno pogodbo dogovorjene zavarovalne vsote (čeprav za

primer prvega vloma o tem ni natančnih podatkov). Zaradi

tega je tožena stranka pri izplačilu zavarovalnine uporabila

načelo sorazmernega izplačila, kot je to jasno razvidno iz

izračuna višine zavarovalnine, ki se nahaja v odškodninskem

spisu za drugi primer vlomne tatvine. Pri tem obračunu je

upoštevala razmerje med višino zavarovalne vsote in dejansko

vrednostjo stvari, ki so se ob škodnem dogodku nahajale v

skladišču ter vrednostjo odvzetih predmetov. Tožeči stranki

je izplačala znesek 2.899.652,50 SIT in s tem izpolnila

svojo obveznost iz zavarovalne pogodbe. Sodišče teh dejstev

ni upoštevalo, tako kot tudi ne ostalih listin, ki se

nanašajo na kontaktiranje pravdnih strank, iz katerih je

prav tako razvidno ravnanje tožene stranke pri reševanju

škodnih primerov. Zato je izpodbijana odločba pomanjkljiva,

ker ne navaja razlogov o odločilnih dejstvih oziroma obstaja

nasprotje med ugotovitvami sodišča in vsebino listinskih

dokazov. Napačno je stališče, da je tožena stranka dolžna

tožeči stranki izplačati še znesek v višini razlike med že

izplačano zavarovalnino in višino zavarovalne vsote oz. v

primeru prve vlomne tatvine višino dejanske škode. Pri obeh

škodnih primerih gre za podzavarovanje (vrednost zavarovane

stvari je večja od zavarovalne vsote), kot ga ureja 936. čl.

ZOR. Če pride do škode (ko je le-ta delna oziroma je, kot v

konkretnem primeru, odvzetih le del zavarovanih stvari),

stranka nima pravice do celotne zavarovalne vsote, ampak le

do tistega dela vsote, kolikšen del vrednosti predmeta je

bil zavarovan (načelo proporcionalnosti). Stranki lahko to

načelo izključita oziroma skleneta zavarovanje na 1. rizik

in je zavarovalnica potem dolžna izplačati znesek

zavarovalne vsote, vendar pa to s predmetno zavarovalno

polico ni bilo dogovorjeno. Če nastopi podzavarovanje tekom

zavarovalne dobe, kot se je to zgodilo v tem primeru, je

potrebno uporabiti določbo 915. čl. v zvezi z 914. čl. ZOR -

zavarovalnina se zmanjša v sorazmerju med plačanimi

premijami in premijami, ki bi morale biti plačane glede na

povečano nevarnost (to sorazmerje je enako odnosu med

zavarovalno vsoto in vrednostjo zavarovane stvari). Med

strankama ni sporno, da se je vrednost blaga v skladišču

tožeče stranke povečala potem, ko je bila zavarovalna

pogodba že sklenjena, saj ob začetku zavarovalne dobe ni

bila večja od zavarovalne vsote. Zato je tožena stranka pri

izplačilu zavarovalnine pravilno in v skladu z zakonom

upoštevala načelo proporcionalnosti. Prav zaradi

spremenjenih okoliščin med trajanjem zavarovanja izpolnitev

ne more biti taka, kot je bila dogovorjena ob sklenitvi

zavarovalne pogodbe. Zavarovalnina je manjša kolikor je

plačana premija glede na riziko premajhna. Sklenitelj

zavarovanja je namreč dolžan plačati premijo, katere višina

je sorazmerna z višino zavarovalne vrednost. Če se višina

odmeri od vrednosti, kot je navedena v pogodbi, tožena

stranka pa je dolžna plačati zavarovalnino od prave

vrednosti, je to v nasprotju z načelom enake vrednosti

dajatev (15. čl. ZOR). Tožena stranka meni, da je sodišče

prve stopnje v izpodbijani odločbi napačno odločilo o

stroških postopka, ko pri presojanju uspeha v pravdi ni

upoštevalo skrčenja tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno

zavrnitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V uvodu izpodbijane sodbe z dne 12.11.2003 je tožena stranka

označena kot: S.; s sklepom z dne 29.9.2005, opr.št. Pg

438/96-32 je sodišče prve stopnje naziv tožene stranke v

prej omenjeni sodbi popravilo tako, da jo je navedlo kot: S.

d.d., Filiala, ker je pri zapisu sodbe prišlo do očitne

pisne pomote s tem, da je napačno povzelo označbo tožene

stranke iz tožbe v uvod sodbe. Glede na to je skladno s 1.

odst. 328. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče prve

stopnje to napako lahko odpravilo s popravnim sklepom, ki je

naveden zgoraj. Upoštevaje navedeni popravek se pokaže, da

niso utemeljene pritožbene trditve, češ da tožena stranka

sploh ne more biti stranka v postopku, saj kot filiala

zavarovalnice s sedežem v Novi Gorici nima pravne osebnosti,

ker ni pravna oseba. Gre za to, da je v sodni register res

vpisana Filiala N., kot "del podjetja" oziroma kot del S.

d.d.; in kot opozarja tudi pritožnica, podružnica

zavarovalnice po 2. odst. 31. čl. Zakona o gospodarskih

družbah (ZGD), ni pravna oseba. Ker to ni, ne bi mogla biti

pravdna stranka, ker je to skladno s 1. odst. 76. čl. Zakona

o pravdnem postopku (ZPP), lahko le (fizična in) pravna

oseba. Ker pa je tožeča stranka označila toženo stranko

tako, da je pred nazivom filiale navedla tudi firmo

zavarovalnice, v okviru katere se ta filiala nahaja (tj. S.

d.d.), torej navedla je pravno osebo, in ker je na območju

Republike Slovenije le ena pravna oseba s takšno firmo

(čeprav ni poleg firme naveden tudi njen sedež, vendar pa

kljub temu ne more biti dvoma o njeni identiteti), je po

mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka v izpodbijani

sodbi označena pravilno. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je

v sodnih postopkih mnogokrat pravna oseba označena tako, da

je poleg njene firme navedeno tudi ime podružnice, vendar to

očitno zato, da se opredeli pristojnost sodišča po kraju,

kjer je podružnica pravne osebe, tako kot to določa 60. čl.

ZPP.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da

je imela tožeča stranka oz. njena pravna prednica, pri

toženi stranki zavarovano proti vlomu blago v skladišču v

objektu stare mlekarne P., in sicer tobačne izdelke za

5.000.000,00 SIT, živila, pijačo in galanterijo pa za

300.000,00 SIT (polica premoženjskega zavarovanja št.

3-0003833 z dne 10.9.1994). Pri prvi vlomni tatvini (v času

med 22. in 24.4.1995) je bilo ukradenih za 4.551.350,00 SIT

različnih cigaret, pri drugi vlomni tatvini (v času med 27.

in 28.6.1995) pa je bilo ukradenih za 8.652.090,50 SIT

cigaret. V zvezi s prvo vlomno tatvino je tožena stranka

izplačala tožeči stranki zavarovalnino v znesku 2.500.00,00

SIT in ji dolguje še razliko v znesku 2.051.350,00 SIT, za

drugo vlomno tatvino pa ji je izplačala zavarovalnino v

znesku 2.899.652,50 SIT in ji dolguje še 2.100.347,50 SIT

kot razliko do zavarovalne vsote.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v postopku na prvi

stopnji tožena stranka ugovarjala, da ni jasno, kako je

tožeča stranka izračunala višino škode (odgovor na tožbo z

dne 18.11.1996), poleg tega pa je zatrjevala še, da je z

obema zgoraj omenjenima plačiloma, tožeči stranki izplačala

celotno zavarovalnino. Res je tožena stranka na poziv

sodišča prve stopnje predložila odškodninska spisa št. 1/95

in 3/95, nanašajoča se na oba sporna primera, sodišče prve

stopnje pa je na njen predlog pribavilo kazenski spis K

65/96, vendar pa ni tožena stranka v zvezi s tem postavila

nobenih trditev in ni uveljavljala tega, kar sedaj zatrjuje

v pritožbi: da je izplačala sorazmerni del zavarovalnine,

kot to predvidevajo njeni pogoji; da je šlo za

podzavarovanje po 1. odst. 936. čl. v času spornega razmerja

veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker je

bila vrednost zalog cigaret v skladišču tožeče stranke

neposredno pred obema vlomnima tatvinama večja od z

zavarovalno pogodbo dogovorjene vsote in da je zato pri

izplačilu zavarovalnine uporabila načelo sorazmernega

izplačila, kot naj bi bilo to jasno razvidno iz izračuna

višine zavarovalnine, ki se nahaja v odškodninskem spisu za

drugi primer vlomne tatvine in pri katerem naj bi tožena

stranka upoštevala razmerje med višino zavarovalne vsote in

dejansko vrednostjo stvari, ki so se ob škodnem dogodku

nahajale v skladišču ter vrednostjo odvzetih predmetov (iz

omenjenega odškodninskega spisa izračun višine zavarovalnine

ni razviden!). Ker pa glede teh trditev, navedenih v

pritožbi, tožena stranka ni hkrati izkazala, da jih brez

svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji,

tako kot je to časovno opredeljeno v 1. odst. 337. čl. ZPP,

gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče

upoštevati.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je napačno odločilo

o stroških postopka, ker da pri presojanju uspeha v pravdi

ni upoštevalo skrčenja tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ta

očitek po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj je

iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče

najprej navedlo, koliko bi znašali stroški pri neskrčenem

zahtevku, vendar pa je zatem ugotovilo tudi višino stroškov,

upoštevaje tožbeni zahtevek v skrčeni višini in je nanj tudi

odmerilo stroške tožeče stranke, kot je to razvidno tudi iz

stroškovnika, ki ga je ta stranka predložila na zadnji

glavni obravnavi; zatem pa je od dobljenega zneska stroškov,

do katerih bi bila tožeča stranka upravičena, odštelo

stroške, ki jih je povzročila toženi stranki z vložitvijo

prvotnega, neskrčenega tožbenega zahtevka.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje.