936. člen ZOR

Tožena stranka je v sporu izrecno zatrjevala, da se je vrednost zavarovane stvari povečala šele po nastanku zavarovalnega razmerja, torej, da je podzavarovanje nastopilo šele naknadno. V skladu z ZOR do podzavarovanja ne more priti zaradi naknadnega povečanja vrednosti, saj je relevanten čas sklenitve pogodbe. Le če je v tem trenutku zavarovalna vsota manjša od vrednosti zavarovane stvari, mora zavarovalnica povrniti sorazmeren del škode.

Tožeča stranka je označila toženo stranko tako, da je pred nazivom filiale navedla tudi firmo zavarovalnice, v okviru katere se ta filiala nahaja, torej navedla je pravno osebo, in ker je na območju Republike Slovenije le ena pravna oseba s takšno firmo, je tožena stranka označena pravilno.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Neodgovornost za prometni prekršek še ne pomeni, da voznica ni (so)odgovorna za nastanek škode po pravilih civilnega prava. Na odločbo sodnika za prekrške (niti obsodilno niti oprostilno) pravdno sodišče ni vezano, saj je vezano samo na obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Trditev, ki jo postavi izvedenec v svojem mnenju (enako velja tudi za navedbe prič) še ni trditev stranke, zato se mora stranka, ki svoj zahtevek ali obrambo temelji na takšnih navedbah drugih udeležencev v postopku, na te navedbe izrecno in konkretizirano sklicevati, da jih je mogoče šteti kot trditve strank.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

V primeru, ko je vrednost zavarovane stvari ob začetku zavarovalne dobe večja od zavarovalne vsote (podzavarovanje), se odškodnina, ki jo mora izplačati zavarovalnica - sorazmerno zmanjša. To pomeni, da se pri popolnem uničenju stvari izplača celotna zavarovalnina, če pa bi bila nastala škoda manjša, pa bi se izplačilo sorazmerno zmanjšalo. Sklenitelj zavarovanja je dolžan plačati premijo, katere višina je sorazmerna z višino zavarovalne vrednosti. V nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR) bi bilo, da bi se višina premije odmerila od vrednosti kot jo je tožeča stranka navedla v pogodbi, zavarovalnica pa bi bila dolžna plačati zavarovalnino od prave vrednosti zavarovane stvari.