VSK sklep I Cp 443/2004

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 396.780,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.09.1997 dalje do dneva plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 30.596,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Iz razlogov sodbe izhaja, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožnika iz naslova plačila za opravljena zidarska dela, saj do dogovorjenega prepisa lastništva dela parcele št. 1580 k.o. G. ni prišlo zaradi nemožnosti s strani toženca. Sodišče prve stopnje ni sledilo pobotnemu zahtevku toženca v zvezi z uporabnino, saj je verjelo tožniku, da ob postavitvi počitniške prikolice toženec ni zahteval plačila in je bila odgovorjena brezplačne uporaba zemljišča.

Zoper to sodbo se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče konkretne zadeve ni ocenjevalo kompleksno. Tožbenemu zahtevku se je posvetilo skoraj v celoti, medtem ko je nasprotni zahtevek - pobotni ugovor toženca presojalo nepopolno in predvsem zgrešeno. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo o njegovem zahtevku, ki ga je podal na naroku 03.10.2002. Gre za pobotni ugovor. Toženec je tedaj jasno zahteval, naj mu tožnik plača uporabnino za parcelo, ki jo je zasedal oziroma v celoti uporabljal skupaj z vsemi pritiklinami, tudi vodnjakom, več kot 10 let. Od tožnika je terjal oziroma terja plačilo uporabnine samo za zadnjih pet let, za vsako leto 1.000 DEM, to bi zneslo skupaj 5.000 DEM in če naj toženec tožniku plača vodnjak, to pomeni, da je vodnjak toženčev, vendar je ves ta čas prav ta vodnjak koristil tožnik. Pobotni zahtevek (ugovor) je sodišče torej zavrnilo iz dveh razlogov: zaradi pričanja priče J.J., ki je izpovedal, da je tožnik konkretno zemljišče uporabljal v smislu dogovora med lovci, kaj navedeno pomeni, še zdaleč ni jasno, in zaradi pričanja še ene priče, to je I.D., ki naj bi tudi uporabljal zemljišče toženca, pa mu le-ta uporabe ni zaračunal. Po mnenju toženca navedena razloga ne moreta predstavljati bistva za odločitev o utemeljenosti uporabnine oziroma sprejem odklonilnega stališča za priznanje uporabnine. Običajno je, da taki in podobni dogovori med lovci, kot sta ga sklenila pravdnika, veljajo, dokler jih kateri izmed lovcev ne krši. Tožnik si je dogovor med lovci razlagal po svoje, toženec očitno tudi po svoje. V konkretnem primeru se je neko dogovarjanje verjetno zgodilo, vendar se sedaj, ko sta stranki v sporu, ne sme reči, ali je to veljavno oziroma kolikšno obligacijo predstavlja. Postavi se lahko dodatno vprašanje, ali citirani dogovor velja za vedno. Sodišče tega ni ugotavljalo. Toženec je na naroku 03.10.2002 jasno zahteval, da uveljavlja plačilo uporabnine in naj se to šteje kot pobotni zahtevek. Zahtevek je tedaj toženec postavil pravočasno in dovolj natančno. Bil je sklepčen. Sodišče bi o takem zahtevku moralo odločati kot o tožbenem zahtevku, o pobotnem zahtevku pa je odločalo nepopolno in zmotno. Toženec svojega zahtevka nikoli ni umaknil. Tožnik takemu zahtevku tudi nikoli ni nasprotoval. Verjetno do uveljavljanja konkretnih medsebojnih zahtevkov ne bi prišlo, če bi se stranki o predstavljenih koristih predhodno sporazumeli. Vendar, ker je tožnik zahteval poplačilo za vložek v vodnjak, od česar je imel prav on največje oziroma izključne koristi, še več, konkretni vodnjak je zgradil zaradi svojih potreb oziroma udobja, je uveljavljanje celotnega stroška za izgradnjo vodnjaka pravno in moralno vprašljivo, če je že vprašljiva uporabnina toženca. Ko je tožnik s parcele odšel, tedaj bi lahko za sabo pospravil, odstranil tudi sporni vodnjak. Na tak način uporabe zemljišča, kot je to počel tožnik, ob tem, da si je na zemljišču zgradil vodnjak, očitno tedaj z namenom, da ga bo obdržal za svojega, bi se strinjal vsakdo. Vendar, ker je kasneje prišlo do nesoglasij, potem vsa morebitna taka in drugačna dogovarjanja ne veljajo več, vključno z vlaganji oziroma uporabnino. Toženec zaradi navedenega meni, da sodišču prve stopnje upravičeno očita nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja po zahtevku in nasprotnem zahtevku, bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP (določilo 8.člena) in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, bistveno kršitev 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP (razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in sami s seboj v nasprotju) ter zmotno uporabo materialnega prava.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo v plačilo znesek 396.780,00 SIT z zamudnimi obrestmi iz naslova plačila za opravljeno delo pri izgradnji vodnjaka in vzidavi oken. Toženec je med postopkom uveljavljal v pobot svojo nasprotno terjatev in sicer je zahteval plačilo uporabnine višini 1.000 DEM letno za obdobje 5 let, ko je imel tožnik na njegovem zemljišču postavljeno počitniško prikolico. Iz razlogov sodbe izhaja, da sodišče ni sledilo pobotnemu ugovoru toženca v zvezi z uporabnino, ker je bila dogovorjena brezplačna uporaba zemljišča. Vendar v izreku sodbe ni odločilo o pobotnem ugovoru, kot to terja določilo 3.odst. 324.čl. ZPP. Skladno s 3.odst. 324.čl. ZPP mora izrek sodbe obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Če je v izreku sodbe odločeno o terjatvi, ki jo je toženec uveljavljal z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (3.odst. 319.čl. ZPP). Po prevladujoči sodni praksi ima v tem primeru izrek sodbe tri člene. Tako je treba najprej ugotoviti obstoj tožnikove terjatve in njene višine, nato v drugem členu ugotoviti, do katere višine obstoji nasprotna terjatev, v tretjem členu pa mora sodišče odrediti kompenzacijo in tožbeni zahtevek zavrniti ali pa mu deloma ugoditi, pač glede na to, v kakšni višini si obe terjatvi konkurirata. Če sodišče v drugem členu ugotovi, da toženčeva terjatev ne obstoji, obsodi toženca na plačilo tožnikove terjatve. Iz navedenega izhaja, da za razliko od drugih procesnih ugovorov za pobotnega ne zadošča, da sodišče le v razlogih sodbe postavlja zaključke glede njegove utemeljenosti, kot je storilo sodišče prve stopnje in je torej v obrazložitvi navedlo razloge glede neobstoječe odločitve. Pritožbena izvajanja v tej smeri so glede na navedene ugotovitve utemeljena, saj je bistveno kršen postopek, če sodišče prve stopnje ne odloči o pobotnem ugovoru tožene stranke (1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 324. čl. ZPP), kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča ima izpodbijana sodba tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe (14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP). To je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, napotki za ponovno odločanje pa izhajajo iz gornje obrazložitve.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).