VSK sklep I Cpg 279/2004

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 202.890,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.7.1999 do plačila ter stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 15-ih dni. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna v višini 7.650,00 SIT povrniti toženi stranki v roku 15-ih dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ker na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti vseh odločilnih okoliščin za presojo odgovornosti obeh udeležencev prometne nezgode. Pri tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožeča stranka dokazala vse tiste okoliščine, katere je dolžna dokazati na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Ker je tožena stranka tista, ki mora podati dokazila v smeri razbremenitve krivdne odgovornosti svojega zavarovanca, bi morala ona predlagati izvedbo dokaza z izvedencem cestno prometne stroke, česar pa ni storila. Ob takem stanju pa ni moč kaznovati tožeče stranke z zavrnitvijo zahtevka. Sodišče bi zato moralo zahtevku v celoti ugoditi. Zavarovanec tožeče stranke ni kršil prav nobenega cestno prometnega pravila. Voznik motornega kolesa pa je nenadoma zavil proti sredini cestišča in s tem kršil 36. čl. ZVCP, saj ni pravočasno nakazal namero zavijati v levo. Zato je za nastali škodni dogodek podana izključna krivda zavarovanca tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP. Kot je razvidno iz tožbenih navedb tožeče stranke je ta v tožbi zatrjevala izključno krivdo tožene stranke (1. odst. 178. čl. ZOR). Tožena stranka je temu ugovarjala in trdila, da je do obravnavne prometne nezgode prišlo po obojestranski krivdi (2. odst. 178. čl. ZOR). Iz razlogov izpodbijane sodbe pa je razvidno, da se je sodišče postavilo na stališče, da na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti vseh relevantnih okoliščin prometne nesreče, ker pravdni stranki nista predlagali dokaza z izvedencem za raziskavo prometnih nesreč in je iz tega razloga odločilo po 3. odst. 178. čl. ZOR ter na njegovi podlagi zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Taka odločitev sodišča prve stopnje pa je nerazumljiva. Po 3. odst. 178. čl. ZOR namreč odgovarjata imetnika motornih vozil za nesrečo po enakih delih, če ni kriv nobeden. To pa pomeni, da je dejansko taka odločitev sodišča prve stopnje celo v nasprotju z navedbami tožene stranke, ki je tekom postopka dejansko priznavala svojo 50 % soodgovornost. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da ni moglo zanesljivo ugotoviti vseh odločilnih dejstev. To pa bi v konkretnem primeru dejansko pomenilo, da ni moglo (očitno) zanesljivo ugotoviti, ali gre za izključno krivdo ali za obojestransko krivdo zavarovancev pravdnih strank. Ugotoviti torej ni moglo ali sta kriva oba ali samo eden, ob takem stanju pa nikakor ne more slediti ugotovitev, da ni kriv nobeden. To pa dejansko pomeni, da so razlogi v sodbi v odločilnih dejstvih nejasni in celo med seboj v nasprotju. Da je temu tako, kaže tudi razlogovanje sodišča, ko najprej ugotovi (stran 4 sodbe), da pravdni stranki nista predlagali izvedenca, v nadaljevanju (5 stran sodbe) pa navede, da je trditev tožene stranke o neprimerni hitrosti zavarovanca tožeče stranke ostala nedokazana, saj ta stranka ni predlagala izvedenca. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov to pa pomeni, da je bila dolžnost sodišča prve stopnje, da se jasno opredeli ali sprejema trditev tožeče stranke, da je za obravnavano prometno nesrečo izključno odgovoren zavarovanec tožene stranke ali pa da gre za obojestransko krivdo, kot je zatrjevala tožena stranka. V teh okvirih pa je bilo dolžno sodišče prve stopnje tudi opraviti oceno izvedenih dokazov v skladu z 8. čl. ZPP in ne zgolj ugotoviti, kot je to storilo v obravnavanem primeru, da si posamezni dokazi med seboj nasprotujejo (ne da bi pri tem ocenjevalo verodostojnost izpovedi posameznega udeleženca nesreče tudi z drugimi izvedenimi dokazi). Izvedene dokaze bi torej moralo sodišče ocenjevati tako, da bi navedlo argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz, jih primerjalo med seboj ter šele potem podalo oceno uspeha celotnega postopka. Te dolžnosti, da opravi dokazno oceno, pa sodišča ne razbremenjuje dejstvo, da nobena od pravdnih strank ni predlagala izvedenca cestno prometne stroke, ki bi sicer nedvomno prispeval k lažji razjasnitvi dejanskega stanu.

Kadar sodišče meni, da sta kriva oba udeleženca prometne nezgode, mora odločiti po 2. odst. 178. čl. ZOR, v sorazmerju s stopnjo krivde. V tem kontekstu, pri ugotavljanju stopnje krivde pa mora, če meni, da predlagani dokazi ne zadostujejo, odločati tudi ob uporabi 215. čl. ZPP (pravila o dokaznem bremenu). V tem okviru pa je dolžno ugotoviti na kateri od pravdnih strank je bilo dokazno breme ter glede na to ugotovitev ustrezno odločiti. Zato je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko je ob (ne)ugotovljenem dejanskem stanju štelo, da gre za pravno situacijo iz 3. odst. 178. čl. ZOR. Ob takem izhodišču pa tudi pravno relevantnih dejstev sploh ni (pravilno) ugotavljalo. Zato je na podlagi 354. čl. ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.