VSK sodba I Cp 918/2004

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini, prej zemljiški parceli št. 2837/2 vl. št. 2284 k.o. I., sedaj pri parc. št. 2175/1 v vl. št. 909 k.o. C. na ime drugotožene stranke M. L. iz I., neveljavna in se pri tej parceli vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se vknjiži lastninska pravica na ime prvotoženega L. Č. iz I., do celote. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožniku 86.740,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2004 do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka in v pritožbi zatrjuje, da je sodba nezakonita ter pomeni kršitev ustavnega načela o prepovedi retroaktivne veljave zakona. Zatrjuje, da je bila vknjižba drugega toženca predlagana in izvedena 7.8.1992, ko Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1995 ni veljal. Tedaj so veljala pravna pravila in ustrezna sodna praksa. Po teh predpisih je lahko vložil izbrisno tožbo le tisti, ki je v obstoječi knjižni pravici prizadet zaradi poznejše vknjižbe. Tožnik pa ni bil nikoli vknjižen. Izjeme so obstajale v primeru skupnega premoženja zakoncev, poštenega graditelja na tujem zemljišču in v primeru priposestvovanja, ko je šlo za originarno pridobitev lastninske pravice. Dolžnik pa takšnih naslovov nima. Sodišče prve stopnje se ne more opirati na ZZK/95 pri odločanju v konkretni zadevi, saj je vpis drugega toženca nastal pred uveljavitvijo ZZK iz leta 1995. Tožnik v konkretni zadevi ni aktivno legitimiran. V predmetni zadevi ne gre za vpise, ki so nastali pred uveljavitvijo ZZK/95 in naj bi naknadno postali neveljavni. Za take primerne ni moč uporabljati ta zakon. Pravni red ima druge vzvode in pravila, s katerimi je moč doseči pravno varstvo, vendar to že presega okvir te pritožbe. Opozarja, da obstaja listina, to je kupoprodajna pogodba z dne 20.6.1988, s katero je drugi toženec od prvega toženca odkupil in plačal ter prevzel v posest sporno parcelo, ki sicer ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Če je darilna pogodba nična, ki je kasnejšega datuma, je kupoprodajna pogodba veljavna. To sicer nima zveze s konkretno pravdo, pa vendar. bistveno je le to, da ZZK iz leta 1995 ne velja in se ne more porabljati za vpise nastale pred njegovo uveljavitvijo, sicer je pravna varnost in pravni red porušen v temelju. Pobijana odločba zato tudi krši ustavno načelo o pravni državi, zaupanju v pravo in prepoved retroaktivne veljavnosti zakona.

Pritožba ni utemeljena.

Toženca še vedno v pritožbi ugovarjata aktivno legitimacijo tožnika za vložitev izbrisne tožbe, ker menita, da je potrebno uporabiti pravna pravila, ki so veljala pred uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 - ZZK/95. Pogoj za aktivno legitimacijo izbrisne tožbe po teh pravilih je bil, da je lahko vložil izbrisno tožbo le tisti, ki je bil prizadet v že obstoječi knjižni pravici. Tega pogoja v ZZK iz leta 1995 ni več, kajti izbrisno tožbo lahko vloži tisti, ki je bil oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiški knjigi (1. odst. 101. čl. ZZK/95). Aktivne legitimacije torej ne omejuje le na tiste subjekte in njihove univerzalne pravne naslednike, ki so bili prizadeti v pravici, ki je bila v zemljiški knjigi že vpisana (prizadetost knjižne pravice), temveč daje aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe vsakomur, ki misli, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiški knjigi. ZZK/95 je na podlagi 149. čl. začel veljati 30. dan po objavi v Uradnem listu, torej 16.7.1995. Tožnik je izbrisno tožbo vložil 11.1.2003 v času veljavnosti tega zakona. Pravdni postopek pod opr. št. P 146/2001, v katerem je bila ugotovljena ničnost darilne pogodbe, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice drugega toženca, pravnomočno končan v letu 2002. Kar pomeni, da je za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika mogoče uporabiti le določbe ZZK/95 in ni res, da je s tem, kršeno ustavno načelo o prepovedi retroaktivne veljave zakona. Sodišče prve stopnje je uporabilo zakon, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka vložila izbrisno tožbo. Vse pravno pomembne dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, s katerimi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožba jih ne izpodbija, zato jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstoječa vknjižba postala v materialnopravnem smislu neveljavna, zato je zahtevek tožeče stranke, da se ta odpravi, utemeljena. Posebej pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da drugotoženec ni bil dobroverni pridobitelj sporne parcele, čeprav se sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, 4. odst. 5. čl. ZZK/95, ki temelji na verodostojnosti zemljiškoknjižnega stanja, kar pa velja le za osebe, ki so v pravnem prometu ravnali pošteno. To pa za drugotoženca ne velja, kajti svoje pravice ni pridobil v dobri veri, zato ga zakon ne varuje (5. odst. 102. čl. ZZK/95). Ker je pritožba tožene stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.