VSL sklep II Cpg 1157/2004

Pritožbi prvega dolžnika se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 3.
točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve
stopnje v nov postopek.
V ostalem delu se pritožba prvega dolžnika zavrne in se izpodbijani
sklep v 2. točki izreka potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo potrdilo

o pravnomočnosti sklepa o izvršbi, opr. št. Ig 2002/02733 z dne

13.11.2001, za drugega dolžnika V.V. in tretjo dolžnico M.M. (1.

točka izreka), za prvega dolžnika AA pa je navedeni predlog zavrnilo

(2. točka izreka) in zavrglo njegov predlog za obnovo postopka (3.

točka izreka).

Proti 2. in 3. točki izreka tega sklepa je prvi dolžnik pravočasno

vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Glede odločitve sodišča

o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti (2.

točka izreka) je navedel, da bi bila vročitev po določbah 1. do 3.

odst. 141. člena ZPP mogoča le, če bi bilo nesporno izkazano, da

vročitev sodnega pisanja ni bila mogoča. To pomeni, da bi bilo

potrebo pisanje najprej vrniti sodišču, nato pa bi se lahko vročitev

opravila ponovno v skladu z omenjenimi določbami. V spisu tudi ni

listinsko izkazano, da je bilo prvemu dolžniku puščeno obvestilo o

prispelem pismu, saj se to obvestilo nahaja v spisu, namesto, da bi

bilo odtrgano in puščeno v predalčniku. Na omenjenem obvestilu ni

navedeno, kje je bilo obvestilo puščeno, zato bi moralo sodišče prve

stopnje postopati tako kot pri drugih dveh dolžnikih. Glede zavrnitve

predloga za obnovo postopka (3. točka izreka) pa pritožnik navaja, da

se sodišče sploh ni opredelilo do obnovitvenega razloga iz 2. točke

394člena ZPP, zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. V zvezi

z obnovitvenim razlogom iz 3. točke navedenega člena pa je ostalo

dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo,

ali je bil zakoniti zastopnik dolžnika resnično neprekinjeno odsoten

več kot tri mesece. Res je sicer, da pravna oseba ne more biti

odsotna več kot 3 mesece, vendar pa ima zakonitega zastopnika, za

katerega navedeni obnovitveni razlog pride v poštev.

Vloge z dne 12.11.2004, s katero je prvi dolžnik dopolnil svojo

pritožbo, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker ni bila vložena v

roku, v katerem je dopustno vložiti pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnikova trditev, da je odločitev sodišča prve stopnje glede

zavrnitve predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa

o izvršbi nazakonita in da zaradi nepravilnosti pri vročitvi učinek

pravnomočnosti sklepa o izvršbi še ni nastopil, je neutemeljena. Ni

mogoče pritrditi njegovemu stališču, da bi sodišče predmetni sklep o

izvršbi lahko vročilo po določbah 141. člena ZPP le, če bi bilo

pisanje, za katerega je predpisana osebna vročitev, pa ga ni bilo

mogoče vročiti osebno stranki v skladu z določbami 142. člena ZPP,

najprej vrnjeno sodišču in nato poslano ponovno. V skladu s 1. odst.

in 4. odst. 141. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se namreč takšno

pisanje, kadar gre (tako kot v konkretnem primeru) za vročitev po

pošti, vrne pošti naslovnikovega prebivališča oziroma sedeža,

naslovniku pa se na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem

predalčniku na naslovu bivališča oziroma naslovu, ki je naveden v

registru, pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in

rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje vrniti. Če naslovnik ne

dvigne pisanja v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena na

dan, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo, na kar ga je potrebno

posebej opozoriti (prim. 2. odst. 141. člena ZPP v zvezi s 15. členom

ZIZ). Pritožnik prav tako neutemeljeno navaja, da mu v predmetni

zadevi ni bilo puščeno obvestilo, naj določen dan počaka na sedežu

družbe, ker naj bi se to obvestilo, namesto, da bi bilo odtrgano in

puščeno prvemu dolžniku, nahajalo v spisu. Iz povratnice, pripete k

l. št. 9, je namreč razvidno, da je bilo prvemu dolžniku puščeno tako

obvestilo, naj bo dne 5.4.2003 med 10 in 12 uro na sedežu družbe, da

mu bo mogoče vročiti sodno pisanje (prim. 3. odst. 142. člena ZPP v

zvezi s 15. členom ZIZ), kot tudi obvestilo po 1. odst. 141. člena

ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V spisu se namreč nahaja zgolj drug

izvod istega obvestila, saj sta vsaki vročilnici vedno pripeta dva

izvoda istega obvestila, od katerih vročevalec enega odreže in pusti

naslovniku, drugi pa se vrne sodišču, ki je odredilo vročitev. Iz

omenjenih obvestil pa je nadalje razvidno, da jih je vročevalec

izpolnil v skladu z določbami ZPP (prim. 1. odst. 141. člena ZPP v

zvezi s 15. členom ZIZ), saj je na puščenih obvestilih označil, kje

se nahaja sodno pisanje, rok, v katerem ga ga je treba dvigniti, dan,

ko je obvestilo pustil naslovniku, vzrok za takšno ravnanje in se

podpisal ter naslovnika opozoril na pravne posledice, če pisanja v

predpisanem roku ne bo dvignil. ZPP namreč ne predvideva, da bi moral

vročevalec izrecno navesti, kje je pustil obvestilo (prim. 141. in

142člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Da je bilo obvestilo o

prispelem pismu pravilno puščeno na naslovu, ki je naveden v registru

(prim. 4. odst. 141. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pa je (kot

je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje) razvidno iz

povratnice, pripete k l. št. 9 v spisu. Sodišče prve stopnje je zato

pravilno zaključilo, da je bila vročitev sklepa o izvršbi za prvega

dolžnika pravilna, v posledici česar potrdilo o pravnomočnosti tega

sklepa ni bilo izdano neutemeljeno.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o predlogu za obnovo

postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik neutemeljeno

navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obnovitvenega

razloga iz 2. točke 394. člena ZPP in je s tem zagrešilo bistveno

kršitev določb postopka, ker izpodbijanega sklepa v tem delu ni

mogoče preizkusiti. O tem obnovitvenem razlogu se je namreč sodišče

prve stopnje izjasnilo že v okviru obravnavanja predloga prvega

dolžnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, ko je ugotovilo,

da je bil sklep o izvršbi prvemu dolžniku pravilno vročen. Upoštevaje

že navedene zaključke namreč ni mogoče trditi, da prvemu dolžniku z

nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred

sodiščem (prim. 2. točko 394. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnik utemeljeno

zatrjuje, da so razlogi, s katerimi svojo odločitev o zavrženju

predloga za obnovo postopka (3. točka izreka) utemeljuje sodišče prve

stopnje, napačni, saj ni mogoče pritrditi stališču prvostopenjskega

sodišča, da za pravne osebe dokazovanje neprekinjene odsotnosti a

priori ne pride v poštev. 3.tč. 1.odst. 394.čl. ZPP kot obnovitveni

razlog ureja primer, ko je bila opravljena osebna vročitev prve vloge

v postopku po 141.čl. istega zakona, takšen način vročanja pa je bil

uporabljen zaradi strankine odsotnosti v nepretrganem trajanju več

kot tri mesece. Zakon uporablja pojem "stranke", ki je v smislu

1.odst.76.čl. ZPP lahko fizična ali pravna oseba. Glede na to, da se

citirano besedilo 3.točke 1.odst. 394.čl. ZPP sklicuje na 141.čl.

ZPP, s katerim je urejeno vročanje s fikcijo vročitve tako za fizične

kot za pravne osebe, ni pravilno sklepanje, da navedene določbe ni

mogoče uporabiti za pravno osebo.

Dejanska podlaga navedenega obnovitvenega razloga je torej

nepretrgana odsotnost stranke v trajanju več kot tri mesece. Gre

torej za okoliščino, ki je podana v daljšem trajanju, kot znaša

objektivni rok za uveljavljanje vrnitve v prejšnje stanje (3.odst.

117.čl. ZPP). Pojem odsotnosti stranke je potrebno razumeti kot

dejstvo, da se stranka objektivno ne nahaja na mestu, na katerem se v

skladu z določbami ZPP opravlja vročitev. Ta okoliščina pa je kot

obnovitveni razlog relevantna samo v primeru, ko gre za vročanje prve

vloge v postopku. Dokler stranka ni seznanjena s tem, da teče zoper

njo ustrezen postopek, ji je torej priznan privilegij, da s predlogom

za obnovo kot izrednim pravnim sredstvom lahko prepreči učinkovanje

pravnomočne odločbe, do katere je prišlo v posledici fikcije vročitve

v smislu 141.čl. ZPP. Za utemeljitev predloga zadostuje že izkaz

objektivnega dejstva strankine odsotnosti in niti ni relevantno ali

je stranka morebiti sama zakrivila to okoliščino. Navedena določba

tako omiljuje trdoto učinkov vročanja po 141. čl. ZPP v primeru, ko

stranka ni mogla pričakovati, da bo prejela sodno pošiljko s takšnimi

učinki. Tudi ob upoštevanju navedenega ni pravilno sklepanje, da je

uveljavljanje navedenega obnovitvenega razloga pridržano zgolj za

fizično osebo kot stranko, oziroma da je za pravno osebo apriori

izključeno. Za takšno stališče, ki bi torej pravni osebi izključevala

navedeno možnost omilitve učinkovanja trdote vročanja s fikcijo

vročitve, ni najti opore v citiranih določbah ZPP. Seveda pa je pri

tem potrebno odgovoriti na vprašanje kdaj je pri gospodarski družbi

kot pravni osebi mogoče govoriti o odsotnosti v predvidenem časovnem

trajanju. Gospodarska družba je samostojen pravni subjekt, ki je

ločen od družbenikov, ustanovljen z namenom opravljanja pridobitne

dejavnosti (1.odst.1.čl. Zakona o gospodarskih družbah - ZGD).

Gospodarska družba sicer pridobi poslovno sposobnost z vpisom v sodni

register, v katerega se vpiše tudi sedež družbe, na katerega je

vezano vročanje v smislu 4.odst. 141. čl. ZPP. Kot sedež pa je mogoče

določiti kraj, kjer družba opravlja dejavnost ali kraj, kjer se

pretežno vodijo njeni posli (30.čl. ZGD). V primeru, da družba te

funkcije na svojem sedežu ne izvršuje, niso izključene možnosti, da

bi bilo šteti, da gre za njeno odsotnost v smislu obravnavane 3.tč

1.odst. 394.čl. ZPP. Zlasti bi to prišlo v poštev v primeru majhnih

enoosebnih družb ali družb z enim samim zaposlenim delavcem. Za

družbo, kateri je v takih okoliščinah vročena prva vloga v postopku,

je torej potrebno šteti, da gre za odsotnost stranke v smislu

citirane določbe, s čimer ji je omogočeno izpodbijanje učinkov

odločbe sodišča, izdane v posledici vročitve po 4.odst.141.čl. in

5.odst. 142.čl. ZPP. Samo na ta način je družbi kot stranki

zagotovljen enak pravni položaj kot v primeru, kadar kot stranka

nastopa fizična oseba in ji je s tem zagotovljeno načelo enakega

varstva pravic (22.čl. Ustave). Vendar odsotnosti družbe v navedenem

smislu ni mogoče enačiti z odsotnostjo zakonitega zastopnika, saj

pravilnost vročanja sodnih pisanj ni pogojevana z vročanjem

zakonitemu zastopniku (1.odst. 133.čl. ZPP). Ta okoliščina bi bila

relevantna zgolj v primeru, da gre pri tem za edino osebo v družbi,

preko katere družba zagotavlja opravljanje svoje dejavnosti.

Iz navedenih razlogov se izkaže kot materialnopravno zmotna odločitev

sodišča, s katero je zavrglo predlog za obnovo postopka pritožnika.

Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča pa prvostopno sodišče

ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja, v posledici česar je

podan razveljavitveni razlog iz 3.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl.

ZIZ, zato je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka.

Materialnopravno zmotno pa je tudi utemeljevanje izpodbijanega sklepa

s sklicevanjem na določbi 10. in 63.čl. ZIZ. V konkretnem primeru

namreč gre ravno za situacijo, ki jo ureja 63.čl. ZIZ, v kateri je

zahteva za obnovo izrecno dopustna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prvega dolžnika v

delu, ki se nanaša na 3. točko izreka izpodbijanega sklepa, ugodilo

in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek

(prim. 355. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem

postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi navedb prvega

dolžnika ugotoviti, ali je glede na gornja izhodišča uspel dokazati

obstoj predpostavk uveljavljanega obnovitvenega razloga. Ker je v

ostalem delu pritožba neutemeljena, je pritožbeno sodišče izpobijani

sklep v 2. točki izreka potrdilo, saj v tem delu pri uradnem

preizkusu (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tudi ni

našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365.

člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).