VSL sodba in sklep II Cp 2800/2005

Pritožbi se delno ugodi in se sklep, s katerim je bila tožba zavržena
glede parcele št. 283 k.o. L. (prvič navedena točka 2 izreka) in
glede odločitve o stroških postopka (točki 3 in 4 izreka)
razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v
nov postopek.
V ostalem delu se pritožba proti sklepu in v celoti pritožba proti
sodbi (drugič navedena točka 2 izreka) zavrne in se v izpodbijanem, a
nerazveljavljenem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za
končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki 2 izreka

odločilo, da se tožba v delu, v katerem tožeča stranka zahteva

ugotovitev, da tožena stranka R.S. nima lastninske pravice na

parcelah, navedenih v točki 2 izreka, zavrže. Tožbeni zahtevek na

ugotovitev, da tožena stranka nima lastninske pravice na parcelah,

navedenih v drugič navedeni točki 2 izreka, je zavrnilo ter odločilo,

da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne

stroške v znesku 181.678,00 SIT z obrestmi (točka 3 izreka) ter

stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 211.750,00 SIT

(točka 4 izreka).

Proti navedeni odločitvi glede delnega zavrženja tožbe in glede

zavrnitve tožbenega zahtevka ter posledično glede pravdnih stroškov

se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po

1odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju

ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi ter

sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovni postopek. V pritožbi pojasnjuje, da je vložila tožbo v skladu

z napotitvenim sklepom nepravdnega sodišča, saj je tožena stranka kot

predlagateljica v nepravdnem postopku predlagala določitev vsebine

zakupne pogodbe s tožečo stranko za vse parcele, ki so navedene v

seznamu parcel, ki velja kot sestavni del pogodbe in predloga. Tožeča

stranka je ugovarjala navedenemu seznamu in s tem tudi obsegu

sklenitve zakupne pogodbe. Ker je tako med strankama nastal spor o

dejstvih, ki so podlaga za odločitev, je Okrajno sodišče v L. ravnalo

v skladu z Zakonom o nepravdnem postopku, ko je ta postopek prekinilo

in tožečo stranko napotilo na vložitev tožbe. Ker je spor o lastnini,

ima tožeča stranka nedvomno pravni interes na ugotovitveno tožbo,

zlasti še glede na to, da je bila na vložitev takšne tožbe napotena s

strani nepravdnega sodišča. Nedvomno pa sta parceli št. 130 in 283

k.o. L. našteti v seznamu parcel kot priloga predloga za sklenitev

zakupne pogodbe. Zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, je

popolnoma v skladu s členom 181 ZPP, saj ima tožeča stranka od te

ugotovitve pravno korist, ugotovitev obstoja ali neobstoja lastninske

pravice pa je tudi osnova za nadaljevanje nepravdnega postopka. Sklep

sodišča, da se tožba v tem delu zavrže, je zato nepravilen. Nadalje

tožeča stranka zatrjuje, da je nepravilna tudi odločitev prvostopnega

sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede preostalih parcel v k.o.

Š., k.o. V. in k.o. L.. V vseh primerih navedenih parcel ja namreč

tožeča stranka pridobila lastninsko pravico odplačno, kar bi moralo

sodišče prve stopnje ugotoviti samo ob uporabi pravnih pravil

civilnega prava, veljavnih v času pridobitve zemljišč v uporabo. Zato

je bilo ugotavljanje odplačnosti oziroma neodplačnosti pridobitve

zemljišč s pomočjo sodnega izvedenca nedopustno, saj ne gre za

strokovna vprašanja, pač pa za pravna vprašanja. Sodišče prve stopnje

bi moralo presoditi, ali je tožeča stranka pridobila pravico uporabe

na spornih zemljiščih na odplačen način ob uporabi določil zakona,

veljavnega v tistem času, saj ni dopustno, da nek predpis, ki sploh

ni zakon, za nazaj ocenjuje, kdaj je pogodba odplačna. Odplačnost se

namreč presoja samo po merilih obligacijskega prava in določil enake

vrednosti dajatev. Tožeča stranka je z listinami, ki jih je priložila

tožbi, izkazala odplačno pridobitev vseh zemljišč. Da je bila cena,

ki jo je tožeča stranka kot odškodnino plačala za prevzeta zemljišča,

povsem primerna glede na takratne razmere, dokazuje kupoprodajna

pogodba, sklenjena z A. M., v kateri je bila določena prav takšna

cena po kvadratnem metru kmetijskega zemljišča, kot je bila določena

cena za arondirana zemljišča. Promet kmetijskih zemljišč je bil v

tistem času dopusten, enako vrednost dajatev pa je treba presojati po

merilih iz takratnega časa. Arondacije kmetijskih zemljišč so se

izvajale na podlagi zakona, v katerem je bilo predvideno, da se lahko

stranki sporazumeta o odškodnini za odvzeto kmetijsko zemljišče.

Sporazum predstavlja soglasje volj o predmetu, kakor tudi o višini

odškodnine. Zoper tisti del arondacijske odločbe, ki se je nanašal na

odškodnino, ni bila dovoljena pritožba in zato ni bil možen upravni

spor. Prejšnji lastnik pa je lahko vložil predlog na sodišče za

določitev odškodnine. Zakon je tako dopuščal sodno presojo glede

višine odškodnine, česar pa se nihče od prejšnjih lastnikov spornih

zemljišč ni poslužil. V primeru, če je obstajal sporazum o višini

odškodnine, pa je seveda to predstavljalo pogodbeno določitev

odškodnine in s tem cene za odvzeto zemljišče. Tožeča stranka zato

meni, da so vsa plačila predstavljala ekvivalentno dajatev za

pridobljene nepremičnine. Tožeča stranka je tako dobila nepremičnine

odplačno, zato je lastnica spornih nepremičnin ona in ne tožena

stranka. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega

postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena

ZPP vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki

nanjo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede pritožbe proti sklepu o zavrženju tožbe:

Iz sklepa Okrajnega sodišča v L., opr. št. N 14/99 13 z dne

30.11.2000 izhaja, da je nepravdno sodišče prekinilo nepravdni

postopek zaradi določitve vsebine zakupne pogodbe in nasprotnega

udeleženca, to je tožečo stranko napotilo, da v roku enega meseca po

pravnomočnosti tega sklepa vloži tožbo zoper predlagajočo stranko, to

je toženo stranko in stranskega intervenienta, da dokaže, katera

zemljišča iz predloga z dne 16.9.1999 s prilogami niso last

predlagajoče stranke, zaradi česar predlagajoča stranka na teh

zemljiščih nima pravice zaračunavati zakupnine. Torej je bila tožeča

stranka napotena na vložitev tožbe le glede tistih nepremičnin, glede

katerih tožena stranka v nepravdnem postopku predlaga sklenitev

zakupne pogodbe s tožečo stranko kot lastnik teh nepremičnin,

nepremičnine pa so v uporabi tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je

pri odločitvi o zavrženju tožbe glede vseh parcel, razen glede

parcele št. 283 k.o. L., pravilno ugotovilo, da tožena stranka ne

zahteva sklenitve zakupne pogodbe za v tožbi navedene parcele, saj

niso naštete v seznamu zemljišč za zakup z dne 5.12.1997, ki je

priloga pripravljalne vloge tožene stranke in stranskega

intervenienta, vložene v nepravdnem postopku dne 22.2.2000, ko je

tožena stranka glede na pripombe tožeče stranke deloma skrčila

seznam, priložen predlogu z dne 16.9.1999. V tem seznamu tudi ni

parcele št. 130 k.o. L., kot trdi tožeča stranka v pritožbi. Tožeča

stranka je glede na povedano vložila ugotovitveno tožbo tudi za

zemljišča, za katera tožena stranka ne zahteva sklenitve zakupne

pogodbe v nepravdnem postopku, zato bi morala glede teh zemljišč

izkazati, da ima pravno korist od tega, da se ugotovi, da tožena

stranka ni lastnica teh zemljišč. Pravne koristi pa tožeča stranka ni

niti zatrjevala, niti dokazovala, saj vložitev tožbe glede vseh

parcel utemeljuje le z napotitvenim sklepom, izdanim v nepravdnem

postopku. Ob takšnem stanju pa je odločitev prvostopnega sodišča v

točki 2 izreka pravilna, razen glede parcelne št. 283 k.o. L., saj

vložitev ugotovitvene tožbe nima podlage v napotitvenem sklepu

nepravdnega sodišča, tožeča stranka pa glede na določbo 181. člena

ZPP ni izkazala pravne koristi od ugotovitvene tožbe. Takšna tožba je

nedopustna, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Tako iz seznama zemljišč za zakup, priloženega predlogu za določitev

zakupne pogodbe, kot iz popravljenega seznama, priloženega

pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 15.2.2000 pa izhaja, da

tožena stranka predlaga sklenitev zakupne pogodbe za pracelo št. 283

k.o. L., zato ima ugotovitvena tožba glede te parcele podlago v

napotitvenem sklepu nepravdnega sodišča in tožeči stranki glede nje

ni bilo potrebno posebej dokazovati pravnega interesa za vložitev

ugotovitvene tožbe. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo tudi v

tem delu, je takšna odločitev nepravilna, zato jo je sodišče druge

stopnje v skladu z določbo 355. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP

razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v

meritorno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve

stopnje po izvedbi predlaganih dokazov odločiti, ali tožena stranka

ni lastnica parc. št. 283 k.o. L., tako kot je to storilo glede

parcel, glede katerih je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede pritožbe proti sodbi, s katero je del tožbenega zahtevka

zavrnjen (drugič navedena točka 2 izreka):

Pravni status kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini so

uredili trije zakoni in sicer Zakon o zadrugah (Uradni list RS, št.

13/92 in 7/93, v nadaljevanju ZZad), Zakon o lastninskem

preoblikovanju podjetij (Uradni list RS št. 55/92 s spremembami in

dopolnitvami, v nadaljevanju ZLPP) in Zakon o skladu kmetijskih

zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS št. 10/93, v

nadaljevanju ZSKZG). Po 1. odstavku 74. člena ZZad je vse premoženje

obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje. Izjema od tega pravila

velja samo za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so jih zadruge

pridobile na neodplačen način. Ta so postala z uveljavitvijo ZZad, to

je 28.3.1992, last Republike Slovenije in so se s tem dnem prenesla v

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kot je

določal 2. odstavek 74. člena ZZad. ZSKZG je uredil pravni status

tistih kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki ni bil

urejen že z ZZad in ZLPP (1. odstavek 14. člena ZSKZG). Ta zakon ni

posegel v ponovno urejanje pravnega statusa tistih kmetijskih

zemljišč in gozdov, ki je bil urejen že z ZZad. Na podlagi določbe 2.

odstavka 74. člena ZZad in 1. odstavka 14. člena ZSKZG so torej z

dnem uveljavitve navedenih zakonov vsa kmetijska zemljišča in

gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v

upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postala last

Republike Slovenije ali občin in se po stanju ob uveljavitvi zakonov

prenesla na sklad oziroma občino. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka

16člena ZSKZG so morali upravljalci prenesti kmetijska zemljišča,

kmetije in gozdove na sklad oziroma občino in predložiti skladu

oziroma občini bilanco po stanju 31. decembra 1992, skupaj z urejeno

dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove,

najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. V 7. odstavku

istega člena pa je bilo določeno, da navodila o tem, kaj se šteje za

dokumentacijo po 1. odstavku tega člena izda minister, pristojen za

kmetijstvo in gozdarstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za

finance, v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona. Navodilo o tem,

kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij

in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije

oziroma na občine je bilo objavljeno v Uradnem listu Republike

Slovenije št. 32/93 (v nadaljevanju Navodilo). V 5. členu Navodila je

bilo določeno, da se za nepremičnine, pridobljene na neodplačen

način, štejejo vse nepremičnine, pridobljene s podržavljanjem v

smislu predpisov o denacionalizaciji, ki so bile s ali po

podržavljanju brezplačno dodeljene v uporabo, upravljanje oziroma

razpolaganje upravljalcem, nepremičnine, s katerimi je upravljalec

upravljal oziroma razpolagal oziroma jih uporabljal neodplačno brez

pravnega naslova, nepremičnine agrarnih in njim podobnih skupnosti

ter navedene nepremičnine, za katere je organ, ki jih je podržavil

oziroma upravljalec plačal odškodnino v višini do 30% takratne

vrednosti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da

je imela tožeča stranka zemljišča v uporabi oziroma v upravljanju na

podlagi odločb, izdanih v postopkih arondacije. Arondacije so se

izvajale na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega

zemljišča (Uradni list FLRJ št. 43/95 in 53/62 ter Uradni list SFRJ

št. 10/65 s spremembami in dopolnitvami). Ta predpis je naveden v 3.

členu Zakona o denacionalizaciji, kar pomeni, da so bile nepremičnine

pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji.

Trditve tožeče stranke, da je bila prejšnjim lastnikom za arondirana

zemljišča plačana odškodnina, ki je bila v nekaterih primerih

določena tudi sporazumno, nihče od prejšnjih lastnikov pa ni preko

sodišča zahteval odmere odškodnine, čeprav je to zakon omogočal, so

sicer lahko točne, vendar na odločitev v tem postopku nimajo vpliva.

V Navodilu, izdanem na podlagi zakona, je bilo namreč določeno, da se

kljub plačilu odškodnine za arondirana zemljišča šteje, da so bila

pridobljena neodplačno, če odškodnina ni presegala 30% takratne

vrednosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja

sodnega izvedenca kmetijske stroke A. E. ugotovilo, da za nobeno

zemljišče ni bila plačana odškodnina, večja od 30% takratne

vrednosti, kar pomeni, da je vsa ta zemljišča tožeča stranka kljub

temu, da je plačala odškodnino, prejela v upravljanje in razpolaganje

na neodplačen način, zato so po določbi 2. odstavka 74. člena ZZad

prešla v last Republike Slovenije. Republika Slovenija je postala

lastnica nepremičnin na podlagi zakona, česar ne more spremeniti niti

dejstvo, da je tožeča stranka dosegla vpis lastninske pravice na

spornih zemljiščič na svoje ime na podlagi določil Zakona o

lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, saj ta zakon ni urejal

lastninjenja kmetijskih zemljišč in gozdov.

Glede na povedano pa so neupoštevne pritožbene trditve o tem, da bi

moralo sodišče prve stopnje ocenjevati, ali je tožeča stranka

pridobila sporna zemljišča v uporabo na odplačen način po splošnih

pravilih obligacijskega prava v času, ko so bila zemljišča odvzeta in

plačana odškodnina. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na odločbo

Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U II 158/97, ki pravi, da

arondacijski sporazum ne more predstavljati samostojnega pravnega

posla, v katerem bi bila izražena avtonomna volja bivših lastnikov

kot prodajalcev glede arondiranih zemljišč, v skladu s pravili

obligacijskega prava. Ta sporazum je bil le eden od aktov politike

arondacije kmetijskih zemljišč v skladu z zakonom, kar velja tudi za

sklenjeno kupno pogodbo. Odveč je tudi razlogovanje tožeče stranke,

da Navodilo kot podzakonski akt ne more določati za nazaj, kdaj je

nek posel odplačen. Navodilo je bilo sprejeto na podlagi zakona, zato

ga mora sodišče pri odločanju upoštevati ravno tako kot zakonska

določila. Zato na ostala pritožbena navajanja, s katerimi želi tožeča

stranka prikazati, da so bile cene kvadratnega metra kmetijskih

zemljišč v letu 1962 tudi v primeru sklenjenih pravnih poslov takšne,

kot je bila določena odškodnina za arondirana zemljišča, pritožbeno

sodišče ne bo odgovarjalo, saj ta okoliščina na pravilnost odločitve

ne more vplivati.

Končno pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve

stopnje izvedlo dokaz z izvedencem kmetijske stroke v nasprotju s

členom 243 ZPP, ker bi moralo na podlagi pravnih predpisov samo

oceniti, ali je tožeča stranka sporna zemljišča dobila odplačno ali

ne. Sodni izvedenec namreč ni ocenjeval, ali so bila zemljišča

pridobljena odplačno, pač pa je ob upoštevanju Odredbe o koeficientu

povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS

št. 42/92 in 33/96) le izračunal, kolikšen procent takratne vrednosti

je predstavljala izplačana odškodnina za posamezno od parcel. Na

podlagi izračuna izvedenca pa je sodišče prve stopnje pravilno v

skladu s citiranimi določili zakonov in Navodila odločilo, da so bila

vsa zemljišča pridobljena na neodplačen način, zato so postala last

Republike Slovenije.

Iz navedenih razlogov je pritožba proti sodbi v celoti, pritožba

proti sklepu o zavrženju tožbe pa deloma neutemeljena, saj pritožbeni

razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje

pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialno pravo pravilno

uporabilo. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

tožeča stranka ni konkretizirala, zato jih pritožbeno sodišče ne more

komentirati. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v

okviru pooblastil iz 2. odstavka 350. člena ZPP pa pritožbeno sodišče

ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu

z določbo 353. člena ZPP je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem,

a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep in sodbo sodišča prve

stopnje.

Zaradi delne razveljavitve sklepa je sodišče druge stopnje posledično

razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo moralo

sodišče prve stopnje o vseh stroških postopka znova odločiti s končno

odločbo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na

določilu 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.