VSL sodba II Cp 1560/2004

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v
izpodbijanem delu v točki 1 in 2 izreka spremeni tako, da se glasi:
"Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 270.793,00 SIT ter obresti
od zneska 1.200.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.3.2002, od zneska
270.793,00 SIT pa od 29.3.2002 do plačila in sicer od 1.1.2002 do
27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno
mero, od 28.6.2003 do plačila, pa po predpisani obrestni meri
zamudnih obresti, vse v petnajstih dneh pod izvršbo.
Kar zahteva tožeča stranka več se zavrne.
Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 181.282,00 SIT
pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe
dalje, v petnajstih dneh."
V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem
delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 20.040,00 SIT
pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v primeru
zamude od izdaje te sodbe dalje do plačila, v petnajstih dneh, da ne
bo izvršbe.

Okrožno sodišče v Ljubljani je pod točko 1 zavrnilo tožbeni zahtevek,

da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.604.361,15 SIT z

obrestmi, kot so razvidne iz izreka. Pod točko 2 je naložilo toženi

stranki, da plača tožeči stranki zakonske zamudne obresti od

posameznih zneskov, ki predstavljajo materialno škodo, pod točko 3

izreka pa odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne

stroške.

Zoper zavrnilni del sodbe glede nematerialne škode v znesku

1.500.000,00 SIT s pripadki se je pritožila tožeča stranka. Navaja,

da je sodišče odmerilo odškodnino za negmotno škodo v znesku

900.000,00 SIT, ki pa ne dosega dejansko nastale škode. Pravilno je

sicer povzelo zdravstveno dokumentacijo in izvedeniško mnenje dr.

E. S., vendar pa je ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju

tožniku prisodilo prenizko odškodnino, tako iz naslova pretrpljenih

telesnih bolečin in neugodnosti zdravljenja, kot tudi zaradi duševnih

bolečin, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Prisojena odškodnina iz teh naslovov ne ustreza določbi 200. in 203.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je pa tudi nižja kot jo

sicer sodišča prisojajo oškodovancem podobne starosti, spola in

poklicne usmeritve. Tudi odškodnina za primarni strah v višini

50.000,00 SIT ne predstavlja ustrezne satisfakcije. Zavrnitev

zahtevka iz naslova pretrpljenega strahu zaradi izida zdravljenja je

v nasprotju z dejanskim stanjem in izvedenimi dokazi, kot so tudi

razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju in z izvedenimi dokazi. Graja

odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z poračunom plačila nespornega

dela odškodnine ter poračunom v skladu s 313. členom ZOR, zato je

tudi valorizacija izplačanega dela nesporne odškodnine obračunana

napačno. Tudi iz tega razloga je zato zmoten zaključek, da je tožena

stranka z delnim nakazilom zanjo nesporne odškodnine iz naslova

nematerialne škode poravnala v celoti svojo obveznost, vključno z

dotedaj natečenimi zamudnimi obrestmi, pri čemer tožena stranka ni

nikoli zatrjevala, da je plačala tudi kakršnekoli zamudne obresti.

Sodišče v pravico strank ne more posegati, razen če nasprotujejo

prisilnim predpisom ali moralnim pravilom in ker ni obrazložilo,

zakaj je postopalo drugače, gre za bistveno kršitev določb postopka

po 8. točki 2. odst. in po 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP). Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da se tudi v prerekanem delu ugodi tožbenemu zahtevku,

podrejeno pa, da se v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne

prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer pa zaznamuje

tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik v zvezi s

pretrpljenimi telesnimi bolečinami in duševnimi bolečinami zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne prereka. Utemeljeno pa

uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede

priznane višine odškodnine iz teh dveh naslovov. Po presoji

pritožbenega sodišča bi bila ob pravilni uporabi 200. in 203. člena

ZOR in glede na ustaljeno sodno prakso prisojanja odškodnin v

podobnih primerih odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, ki

jih je utrpel tožnik z nategom vratnih mišic in udarcem v prsni koš,

ko izvedenec ugotavlja, da ni trpel hudih bolečin, da pa je imel

štiri tedne srednje hude, dva meseca stalne lahke in v določenih

okoliščinah tudi še vedno občasne lahke bolečine, ob ugotovljenih

nevšečnostih, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje, primerna

odškodnina v višini 475.000,00 SIT in ne le 425.000,00 SIT. Prenizko

pa je tudi odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti. Ob upoštevanju, da je bil tožnik ob nezgodi

star 39 let, s posledicami, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje in

prizadetostjo njegove aktivnosti, tako poklicne, kot rekreativne,

pritožbeno sodišče meni, da je potrebno glede na prisojene odškodnine

v podobnih primerih zvišati odškodnino tožniku iz tega naslova od

425.000,00 SIT na 675.000,00 SIT, saj takšna prisojena odškodnina

ustreza določbi 2. odst. 200. člena ZOR. Višja zahtevka tožnika iz

teh naslovov pa sta po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljena.

Neutemeljena je pritožba zoper odškodnino iz naslova prestanega

strahu. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino v znesku

50.000,00 SIT za kratkotrajen strah, ki pa mu je porušil duševno

ravnovesje. Takšna odškodnina ni v nasprotju z odškodninami v drugih

podobnih primerih. Pritožbeno sodišče pa tudi kot povsem prepričljivo

sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na dejstvo, da je

tožnikovo zdravljenje potekalo brez posebnih zapletov in da je tožnik

sam na izrecno vprašanje, ali se je bal, kakšen bo izid zdravljenja,

odgovoril, da je upal, da bo uspešno, ni podlage za prisojo

odškodnine za strah za izid zdravljenja. Pritožnikova trditev, da je

zavrnitev tega zahtevka v nasprotju z dejanskim stanjem in

izvedenimi dokazi ne drži. Sama dolžina zdravljenja namreč še ne

pomeni, da je istočasno podan tudi strah za izid zdravljenja, če

zdravljenje poteka običajno in ne prihaja do zapletov, kot je bilo v

danem primeru. Poleg tega pa tudi tožnik sam zaslišan o takem strahu

ne izpoveduje. Izvedenec sicer lahko poda mnenje, kdaj gre za

upravičen strah za izid zdravljenja, vendar pa je ta strah potrebno

presojati prvenstveno s subjektivnega zornega kota. Tega pa, kot je

bilo ugotovljeno, ni bilo v takšni intenzivnosti, ki bi narekoval

prisojo denarne odškodnine.

Po presoji pritožbenega sodišča je tako celotna odškodnina tožniku,

odmerjena v znesku 1.200.000,00 SIT, primerna in pravična. Ker pa je

tožena stranka dne 29.3.2002 plačala tožeči stranki nesporni del

odškodnine za negmotno škodo v višini 820.391,00 SIT, gredo tožeči

stranki v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, po

katerem oškodovancu od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo

pripadajo zamudne obresti od uveljavitve Obligacijskega zakonika,

zamudne obresti od celotnega zneska odmerjene odškodnine 1.200.000,00

SIT od 1.1.2002 do 28.3.2002, ko je bil nakazan nesporni del

820.391,00 SIT, od 29.3.2002 dalje pa glavnico predstavlja razlika

med zneskom 1.200.000,00 SIT in valoriziranim nespornim delom plačane

odškodnine, to znesek 270.793,00 SIT. Nesporni del odškodnine

820.391,00 SIT, plačan 29.3.2002, valoriziran na dan sodbe sodišča

prve stopnje dne 15.3.2004 namreč znaša 929.207,00 SIT, pri tem, da

zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za

temeljno obrestno mero tečejo od 1.1.2002 do 27.6.2003, ko je začel

veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Ur. list RS, št. 56/03,

ZPOM-1), ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi

obrestmi in valorizacijskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče

je zato glede na vse navedeno, ob ugotovitvi, da je sodišče prve

stopnje pri odmeri višine denarne odškodnine za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za prestane telesne

bolečine in nevšečnosti in glede obrestnega dela zahtevka, obračuna

in poračuna nespornega dela plačane odškodnine za negmotno škodo,

zmotno uporabilo materialno pravo, pritožbi v tem delu ugodilo in

sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu v točki 1 izreka

spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, tako da je tožeči

stranki prisodilo še 270.793,00 SIT odškodnine za negmotno škodo in

obresti, kot so razvidne iz izreka te sodbe, v preostalem

izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbe pa je pritožbo kot

neutemeljeno zavrnilo in nespremenjeni del sodbe potrdilo na podlagi

353člena ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je zahteva

pritožnika, da se od plačanega nespornega dela odškodnine odštejejo

dolgovane obresti v skladu z določbo 313. člena ZOR, neutemeljena.

Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se namreč odmerja po cenah

na dan sodne odločbe, zato pravilo o vračunavanju po 313. členu ZOR

ne more priti v poštev, saj sodišče denarne odškodnine še ni

odmerilo. Enakopraven položaj upnika in dolžnika je zagotovljen z

valorizacijo plačila na račun odškodnine za čas od dneva plačila do

dneva sodne odločbe za dolžnika, za upnika pa zagotovljen z odmero

odškodnine na dan sodne odločbe. Takšno stališče je zavzela tudi

sodna praksa. Zato tudi pritožbeno sodišče ne more slediti

pritožbenim izvajanjem tožeče stranke o vračunanju po 313. členu ZOR,

ob upoštevanju dospelosti odškodninskih terjatev, dolžnikove zamude

in časa določanja odškodnine.

Kljub temu, da je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo, pa je še

vedno ugotoviti, da je uspeh tožeče stranke približno polovičen, zato

je glede na okoliščine primera, ko je pretežni del stroškov nastal na

strani tožeče stranke prav, da nosita pravdni stranki vsaka polovico

pravdnih stroškov. Stroški tožeče stranke na prvi stopnji so bili

odmerjeni v znesku 385.128,00 SIT (sestava tožbe 500 točk, prvi

pripravljalni spis 9.1.2004 500 točk, zastopanje na glavni obravnavi

dne 3.11.2003 500 točk, na glavni obravnavi 16.2.2004 250 točk in na

glavni obravnavi 15.3.2004 250 točk ter 50 točk za poročilo stranki,

skupaj 2.050 odvetniških točk po 110,00 SIT, v znesku 225.500,00 SIT,

2 % materialnih stroškov 4.510,00 SIT in 20% DDV 45.100,00 SIT ter

93.975,00 SIT za stroške izvedenca in 16.043,00 SIT taksa za sodbo.

Ni pa kot potrebna bila priznana vloga z dne 26.8.2003). Stroški

tožene stranke na prvi stopnji pa predstavljajo strošek za takso za

odgovor na tožbo 13.023,00 SIT in stroški za prihode na sodišče

9.540,00 SIT, skupaj 22.563,00 SIT. Celokupni pravdni stroški na prvi

stopnji tako znašajo 407.691,00 SIT in jih morata nositi stranki

vsaka do polovice, to je vsaka 203.845,00 SIT. Po kompenzaciji je

torej tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 181.282,00 SIT

pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje

drugostopenjske sodbe dalje v petnajstih dneh. Izpodbijano sodbo v

točki 3 izreka je pritožbeno sodišče spremenilo na podlagi 2. odst.

165člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 154. in 165. člena

ZPP. Stroški so bili odmerjeni v skladu s pritožbenim uspehom tožeče

stranke, ki znaša približno 20%. Obsegajo pa sestavo pritožbe 500

odvetniških točk po 110,00 SIT, 55.000,00 SIT, 20% DDV 11.000,00 SIT

in taksa za pritožbo 34.200,00 SIT, skupno torej 100.200,00 SIT, 20%

pa znaša 20.040,00 SIT, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti

tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude od

izdaje te sodbe dalje.