VSL sklep II Cp 1996/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo,

da v zapuščino spadata 1/3 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 287 k.o.

R., in 878/7176 nepremičnine, vpisane pri vl. št. 542 iste k.o., kar

je bilo zapustnici vrnjeno v denacionalizacijskem postopku (I. točka

izreka). Sklenilo je, da to premoženje dedujejo na podlagi zakona

zapustničin brat L. G. ter nečakinji N. V. in R. G., vsak do 1/5,

nečaka D. Z. in S. Z., nečakinja E. Č. in nečak E. V. pa vsak do 1/10

(II. točka izreka). Nazadnje je odredilo, da se bo vknjižba

lastninske pravice za dediče opravila po uradni dolžnosti (III. točka

izreka).

Dedič L. G. se je proti navedenemu sklepu pravočasno pritožil. V

pritožbi se sklicuje na oporoko z dne 6.9.1994. Res je, da v njej

niso izrecno navedene nepremičnine, ki bodo zapustnici vrnjene v

denacionalizacijskem postopku, vendar je zapustnica v oporoki jasno

določila, da vse svoje premoženje zapušča pritožniku kot edinemu

dediču. Sodišče bi moralo pri tolmačenju oporoke upoštevati namen in

voljo zapustnice. Ob sestavi oporoke je mislila, da bo za

nacionalizirana zemljišča dobila samo odškodnino. Šele v

denacionalizacijskem postopku se je izkazalo, da bo del zemljišč

vrnjen v naravi. Pritožnik zato predlaga takšno spremembo

izpodbijanega sklepa, da bo lahko dedoval po oporoki.

Ostali dediči na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep pravilno oprlo na določila

Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Uradni

list RS, št. 13/94 do 67/01), ki jih ta predpisuje za dedovanje na

podlagi zakona. V razlogih sklepa je pojasnilo, da zapustničine

oporoke z dne 6.9.1994 v tem primeru ni mogoče upoštevati, ker gre za

dedovanje nepremičnega premoženja, ki je bilo zapustnici vrnjeno v

denacionalizacijskem postopku, zapustnica pa z njim v oporoki ni

razpolagala.

V skladu s 1. odst. 84. člena ZD je določila oporoke res treba

razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, vendar je v obravnavanem

primeru vsebina oporoke jasna in ne dopušča nobenega dvoma o pravi

volji zapustnice. Ker ob sestavi oporoke ni bila lastnica premoženja,

ki ji je bilo pozneje vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, je

odveč pritožnikovo sklicevanje na zapis v oporoki, da njemu zapušča

vse svoje premoženje. Ob tem ni bistveno, če je zapustnica, kot to

skuša prikazati pritožba, oporoko sestavila v zmotnem prepričanju, da

bo v denacionalizacijskem postopku upravičena le do odškodnine in ne

do vrnitve v naravi. Po 81. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur. l.

RS, št. 27/91-I do 18/05) imajo namreč oporočna razpolaganja,

napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede

premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek

samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Ker je zapustnica v

oporoki izrecno razpolagala le s pričakovano odškodnino, je sodišče

prve stopnje naknadno vrnjeno nepremično premoženje pravilno

razdelilo med zakonite dediče. V nasprotju s pritožnikovim mnenjem

namreč nepremičnina in odškodnina zanjo nista ista stvar.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pri

odločanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni

zagrešilo nobene take kršitve, na katero pritožbeno sodišče pazi po

uradni dolžnosti, morebitnih drugih kršitev pa pritožnik ne

uveljavlja.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje dedičevo pritožbo kot

neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) v zvezi s

163členom ZD potrdilo sklep sodišča prve stopnje.