VSL sklep I Cp 285/2005

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se
zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka

tožeči stranki odgovorna po temelju ter da bo o stroških postopka

sodišče odločilo s končno odločbo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene

razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve

stopnje spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podredno pa

predlaga, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v

dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Poudarja, da je nepravilna

ugotovitev prvostopnega sodišča, da je zavarovanec omogočil jahanje

konja, čeprav je vedel, da je senzibilen, izredno pozoren na vsak

zunanji vpliv in da dvig konja na zadnje noge ni bila povsem

nepričakovana situacija in da je onemogočil jahanje ob upoštevanju

ustreznosti vodiča. Iz zaslišanja priče J. B. je namreč razvidno, da

gre za izrazito mirnega konja, ki se ga uporablja za jahanje. Konju

se zaupa in naj gre lahko vsak otrok. Iz zaslišanja tožnice in priče

A. B. izhaja, da se kaj takšnega prej ni nikoli zgodilo. Dejstvo, da

konj ni bil muhast niti drugače nepredvidljiv, izhaja iz razlogov, ki

govorijo proti objektivni odgovornosti zavarovanca. Sodbe se zato v

tem delu ne da preizkusiti, saj si razlogi nasprotujejo, s čimer je

podana bistvena kršitev določb postopka. Dvig na zadnje noge ne

izraža konjeve senzibilnosti ali pozornosti tenmveč obrambno reakcijo

oziroma plašljivost. Pomanjkljiv in napačen je zaključek, da bi

zavarovanec moral predvideti nadzorstvo nad takšno situacijo. Kot sta

namreč povedali priči B. J. in B. A., je bil način jahanja v

konkretnem primeru normalen, kar pomeni, da se prične jahanje na

kratkem povodcu in nato podaljšuje. Sodišče ne pojasni, kakšna bi

bila prava oblika nadzorstva. Vodička A. B. pa je bila usposobljena

za vodenje konja. Sodišče tudi to dejstvo prezre, s čemer je ponovno

podana kršitev določb postopka v skladu s 14. točko 339. člena ZPP.

Sodišče se opre na izjavo priče B. J., da bi on sam lahko preprečil

nenaden vzpon konja, če bi bil na kratkem povodcu. Na drugi strani pa

se sodišče opre na navedbe vodičke, da ni mogla storiti ničesar.

Sodišče pogojno sklepa, da B. A. ni imela potrebnega znanja niti

moči, da bi konja zadržala. Sklepanje je napačno, ker je navedena pri

zaslišanju povedala, da bi konja lahko zadržala, če bi ga držala tik

ob glavi. Priča J. B. pa je tudi uporabil besedno zvezo "mislim, da

bi ga lahko zadržal", torej je to samo domneval in govoril je o

kratkem povodcu. Podrejeno tožena stranka uveljavlja pritožbeni

razlog relativne kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka

339člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Pravočasno

je bil namreč predlagan izvedenec konjarske stroke, ki razpolaga z

ustreznim znanjem glede vodenja in nadzorovanja konj. V konkretnem

primeru gre za strokovna znanja, s katerim sodišče ne razpolaga.

Sodišče je sprejelo zaključek o neustreznosti nadzorstva, ne da bi se

o tem prepričalo z zaslišanjem izvedenca. Opustitev izvedbe tega

dokaza je povzročilo tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožba je utemeljena.

V pritožbi očitana bsitvena kršitev določb pravdnega postopak iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP sicer ni podana. V izpodbijani sodbi

navedeni razlogi niso v medsebojnem protislovju kot neutemeljeno

očita pritožnica. Izpodbijana sodba vsebuje konsistentne razloge, pri

čemer so posebej navedeni tisti, ki se nanašajo na ugotovitve o

neobstoju objektivne odgovornosti in posebej tisti, s katerim sodišče

prve stopnje izpodbijano sodbo utemeljuje na podlagi ugotovitev o

krivdni odgovornosti lastnika konja. Ugotovitve o tem, da konj ni

muhast ali kako drugače nepredvidljiv v zvezi z razlogi o neobstoju

objektivne odgovornosti niso v nasprotju z ugotovitvami v zvezi s

krivdno odgovornostjo, da vzpon konja na zadnje noge ni bila

nepričakovana situacija.

Pač pa pritožnica utemeljeno očita neizvedbo dokaza s postavitvijo

izvedenca konjarske stroke. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da

se sodišče prve stopnje do tega dokaznega predloga niti ni

opredelilo, saj o njem ni odločalo z ustreznim dokaznim sklepom in

tako opustitev izvedbe tega dokaza niti ni obrazložena (po določbi 2.

odstavka 287. člena ZPP pa mora sodišče predlagane dokaze, za katere

misli, da niso pomembni za odločbo zavrniti in v sklepu navesti,

zakaj jih je zavrnil). Zato se izpodbijana sodba v tej smeri niti ne

da preizkusiti, zaradi česar je izkazana tudi po uradni dolžnosti

upoštevna kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339člena ZPP.

Utemeljeno je nadalje pritožbeno opozorilo, da vprašanje, kakšen bi

bil v konkretnem primeru primeren način vodenja konja in v zvezi s

tem podvprašanje - ali bi lahko kdo preprečil vzpon konja na zadnje

noge, strokovno vprašanje, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje

razčistiti s pomočjo takšnega izvedenca, še zlasti upoštevajoč

dejstvo, da priča J. B. ni z gotovostjo zatrdil, da bi v konkretnem

primeru konju lahko preprečil vzpon na zadnje noge (primerjaj

povzetke njegove izpovedbe v razlogih prvostopne sodbe). Gre za

pravno odločilno okoliščino, ki lahko v primeru pozitivnega odgovora

o nepreprečljivosti konkretnega konjevega dejanja izključi tudi

krivdno odgovornost lastnika konja, če bi se seveda nadalje tudi

ugotovilo, da je tožnica soglašala s takšnim načinom vodenja konja

(na dolgem povodcu), kot je bilo izvršeno v spornem primeru. Ker se

je sodišče zadovoljilo predvsem le z negotovo trditvijo zaslišanega

lastnika, da bi verjetno lahko on preprečil škodni dogodek in

zanemarilo izvedbo dokaza z izvedencem zaradi pojasnitve navedenega

strokovnega vprašanja, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno

ugotovljeno.

Sodišče druge stopnje je moralo ob povedanem ugoditi pritožbi iz

izkazanih pritožbenih razlogov, izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v celoti razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje (1.

odstavek 354. člena ZPP in člen 355 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti ob

upoštevanju zgoraj navedenih procesnih napotkov in ugotoviti zgoraj

nanizana pravno odločilna dejstva.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP.