VSL sodba I Cpg 977/2004

I. Pritožbi se deloma ugodi, sodga se v izpodbijani III. točki izreka
spremeni tako, da se glasi:
"1. Prvotožeča in drugotožeča stranka morata plačati toženi stranki
po 176.470,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka, v roku 15 dni z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 dalje do plačila."
2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpdbijanem
delu (tč. II.1., 2., 3., in 4. ) potrdi.
II. Zhatevek tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se
zavrne.
III. Prvotožeča in drugotožeča stranka morata plačati toženi stranki
po 38.455,00 SIT pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, po poteka tega
roka pa od tega zneska za primer, če ne bi bil plačan, še zamudne
obresti po obrestni meri določeni z zakonom.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da zaradi umika tožbe za znesek

2.950.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.3.1998

dalje do plačila postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka).

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se glasi:

II: "1. Ugotovi se, da je tožena stranka kršila avtorske pravice

tožečih strank, ko je glasbo predelala TV spor "Aariel" ter ga

predelanega pustila v predvajanje različnim TV hišam v R Sloveniji.

2Tožena stranka je dolžna plačati toženi stranki iz naslova civilne

kazni 1.050.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.1998

dalje do plačila ter drugotoženi stranki (prav drugotožeči) stranki

Josu Zalokarju iz naslova zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi

kršenja avtorskih pravic 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 7.3.1998 dalje do plačila.

3Ta sodba se objavi v časopisu DELO na stroške tožene stranke.

4Tožena stranka je dolžna plačati tožečim strankam stroške postopka

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve

stopnje dalje do plačila".

Sklenilo je, da sta tožeči stranki dolžni povrniti toženi stranki

stroške postopka v višini 352.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 5.5.2004 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (III.

točka izreka).

Tožeča stranka se je formalno pritožila zoper sklep in sodbo sodišča

prve stopnje, vendar je navedla vsebinske razloge le zoper odločitev

sodišča prve stopnje o glavni stvari, torej o sodbi. Uveljavljala je

pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

ter zmotne uporabe mateialnega prava po 1. odstavku 338. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj

pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu

zahtevku tožeče stranke ter naloži toženi stranki plačilo pravdnih in

pritožbenih stroškov. Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi

in zadevo vrne prvostopnjemu sodišču v novo sojenje.

Tudi glede na tak pritožbeni predlog je sodišče druge stopnje

obravnavalo pritožbo le kot pritožbo zoper sodbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev

pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zahtevala je

povrnitev vsej stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je glede odločitve o glavni stvari neutemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi le ponavlja svoje trditve navedene že v

postopku pred sodiščem prve stopnje. Dokazne ocene, ki jo je vestno

in skrbno v smislu 8. člena ZPP opravilo sodišče prve stopnje sploh

ne napada. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v

izpodbijani sodbi, da je drugotožeča stranka z izročitvijo master

kasete direktorju družbe A. d.o.o. E.H. nedvomno prenesla na

naročnika, to je družbo A. pravico audio vizalne predelave po 104.

členu Zakon avtorskih in drugih sorodnih pravicah (ZASP). S

konkludentnim dejanjem, to je privolitivjo drugotožeče stranke v

predelavo zvočne podlage reklame je bilo dano soglasje za predelavo.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje

je bilo ugotovljeno, da je bilo soglasje drugotožeče stranke za

predelavo spota "Ariel", dano. Spornih oziroma nejasnih določb torej

med strankama ni bilo. Če bi sodišče v postopku ugotovilo, da je med

pravdnima strankama kaj spornega ali nejasnega, bi morebitne

nejasnosti ali sporne določbe moralo razlagati v korist avtorja na

podlagi 2. odstavka 80. člena ZASP.

Na pdlagi ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopno sodišče tudi

materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev, da je tožena stranka kršila avtorske pravice tožečih

strank ter v tej posledici tudi zavrnilo zahtevek iz naslova civilne

kazni obema tožečima strankama ter drugotožeči stranki iz naslova

zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi kršenja avtorskih pravic.

Dvom, ki bi se lahko porajal ob fotokopiji listine, s katero je

direktor A. d.o.o. E.H. potrdil prejem originalne kasete Beta z

zavezo vrniti nepoškodovano kaseto 11.7.1997 (listina v spisu B 73)

je bil odpravljen z izpovedjo drugotožeče stranke, da je na omenjeni

listini podpis in žig prvotožeče stranke, katere direktor je

drugotožeča stranka.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi

ni pri radnem prizkusu izpodbijane sodbe ugotavljalo, da niso podane

nobene absolutne bistvne kršitve določb pravdnega postopka (2.

odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno

uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje v točakah III: (1., 2., 3. in 4.) izreka, (353.

člen ZPP).

V zvezi s stališčem tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da znaša

vrendost spornega predmeta za obe tožeči stranki 1.050.000,00 SIT in

za drugotožečo stranko 1.000.000,00 SIT, pa sodišče druge stopnje

pripominja, da je sodišče z eno odločbo odločilo tako o umiku tožbe v

višini 2.950.000,00 SIT, kot zavrnilo tožbeni zahtevek za preostali

del denarnega zneska. Zato je pravilno še v uvodu navedlo, da je

vrednost spornega predmeta 5.000.000,00 SIT. Kot je bilo povedano že

v začetku te odločbe sodišče druge stopnje tudi ni obravnavalo

pritožbe tožeče stranke kot pritožbo zoper sklep, ker iz same vsebine

pritožbe izhaja, da se je pritožila le zoper sodbo.

Pritožba je v stroškovnem delu deloma utemeljena.

V okviru materialnopravnega preizkusa izreka o stroških postopka

(III. točka izreka prvostopne sodbe) je sodišče druge stopnje

spremenilo to odločitev tako, da sta prvotožeča in drugotožeča

stranka dolžni vsaka povrniti toženi stranki polovico prisojenih

stroškov. Sodišče druge stopnje se namreč v celoti strinja tudi z

razlogi v izpodbijani sodbi glede aktivne legitimacije tožečih

strank. To pa hkrati pomeni, da se zahtevka tožečih strank ne opirata

na isto dejansko in pravno podlago. Zato pa tožeči stranki nista

dolžni "skupaj" povrniti toženi stranki celotnega zneska prisojenih

stroškov, ampak, ker gre za deljivo denarno obveznost plačati toženi

stranki vsaka enak del obveznosti (prim. 2. odstavek 393. člena

Obligacijskega zakonika, 4. točka 358. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena, 3.

odstavku 154. člena in 155. členu ZPP.

Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov

zavvrnilo, ker s pritožbo razen v stroškovnem delu ni uspela. Uspeh

pri tem pa je le navidezen, ker je sodišče druge stopnje odločilo le

o drugačnem temelju, sama višina odmerjenih stroškov pa je ostala

nespremenjena.

Toženi stranki je priznalo stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Za sestavo dogovora na pritožbo ji pripada po 1. točki tarifne

številke 21 Odvetniške tarife (OT) za sestavo odgovora na pritožbo

500 točk ter 1 % materialni stroški in 20 % DDV. Po OT pripadajo

toženi stranki stroški v višini 66.660,00 SIT. Za sodno takso za

odgovor na pritožbo pa ji po 2. odstavku tarifne številke 1 Zakona o

sodnih takasah (ZST) pripada 10.250,00 SIT. Prvotožača in drugotožena

stranka sta iz enakih razlogov kot stroške prvostopenjskega pstopka,

dolžni toženi stranki plačati vsaka polovico prisojenih stroškov

odgovora na pritožbo. Ker je tožena stranka uveljavljala tudi plačilo

zamudnih obresti, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh. Zamudne

obresti na vsoto pritožbenih stroškov začnejo teči 15 dan, šteto od

prejema te sodbe, to je po izreku roka, odrejenega za prostovoljno

izvršitev te sodbe. Takrat bo namreč nastopila zamuda z izpolnitvijo

s to sodbo naložene denarne obveznosti (378. člen in 1. odstavek 299.

člena OZ).