VSL sodba I Cpg 929/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep

o izvršbi v 1. in 3. točki izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena

stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in

zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga,

naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje

sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Res je sodišče prve stopnje opravilo prvi narok za glavno obravnavo

pred sodnico posameznico. Vendar iz podatkov spisa sledi, da je s

sklepom z dne 11.7.2003 zaključeno glavno obravnavo začelo znova,

novi narok za glavno obravnavo, na katerem so bili izvedeni vsi

dokazi, pa je opravil senat. Že zato ni podana uveljavljana absolutna

bistvena kršitev postopka iz 1. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožnik pavšalno omenja še eno "bistveno kršitev postopka": "Narok

dne 26.2.2004, pa je bil že drugi narok za glavno obravnavo, na

katerem novih dokaznih predlogov ni bilo več možno podajati." Te

trditve pritožbeno sodišče razume kot očitek kršitve 2. odst. 286.

čl. ZPP, to je kot relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odst.

339čl. ZPP. Ker pa je vlagatelj pritožbe ni konkretiziral in ni

opredelil, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in

pravilnost sodbe, pritožbeno sodišče na ta očitek ne more konkretno

odgovoriti.

Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je sodišče prve stopnje

utemeljilo ugovarjano aktivno legitimacijo z začasnim dovoljenjem

Urada RS za intelektualno lastnino z dne 3.10.1997, ki je bilo izdano

tožeči stranki (v prilogi A 4; v nadaljevanju Začasno dovoljenje) na

podlagi 3. odst. 189. čl. ZASP. Dejstvo obstoja Začasnega dovoljenja

pritožnik v pritožbi smiselno priznava. Pritožbeno sodišče je zato

vezano na to dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje (2. odst. 350.

čl. ZPP). Pač pa pritožnik oporeka učinku Začasnega dovoljenja. Meni,

da bi moralo biti Začasno dovoljenje objavljeno v Uradnem listu RS.

Takšna objava naj bi bila namreč konstitutivna. Pritožbeno sodišče

tega stališča ne sprejema, ker ZASP tovrstne objave začasnega

dovoljenja, izdanega na podlagi 3. odst. 189. čl. ZASP, niti ne

predpisuje.

Prav tako pritožbeno sodišče ne sprejema očitka, češ da tožeča

stranka ni podala nobenih trditev v zvezi z višino tožbenega

zahtevka. Iz pravočasne pripravljalne vloge tožeče stranke z dne

18.6.2003 je razvidno, s čim je tožeča stranka utemeljila višino

tožbenega zahtevka. Če pri tem v vlogi ni povzela izračuna,

razvidnega iz predloženega dokaza (v prilogi A 14), ji po prepričanju

pritožbenega sodišča ni moč očitati pomanjkljive trditvene podlage za

uveljavljani zahtevek. Tožena stranka je bila po vročitvi omenjene

pripravljalne vloge s prilogami (povratnica speta k l. št. 16)

seznanjena s predmetom obravnavanega gospodarskega spora, kar ji je

omogočalo obrambo tudi glede višine vtoževanega zneska. Zato

pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, ki je

tožbeni zahtevek obravnavalo kot sklepčen.

Sodišče prve stopnje višine tožbenega zahtevka ni utemeljilo s

priznanjem dejstev pred sodiščem (prim. 1. odst. 214. čl. ZPP), pač

pa je višino ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku. V tem je

sodišče prve stopnje pripisalo odločilen pomen, kot sledi iz razlogov

izpodbijane sodbe, pregledu podatkov, razvidnem iz listine, na kateri

je štampiljka tožene stranke (v prilogi A 14; v nadaljevanju pregled

podatkov).

Res je tožena stranka tej listini v postopku pred sodiščem prve

stopnje oporekala. Navajala je (med drugim), da je obračun napačen

zaradi napake v strokovnh službah in da si je podatke izmislila za

potrebe inšpekcijskega pregleda. Zatrjevano napako v pregledu

podatkov pa bi morala tožena stranka dokazati z nasprotnim dokazom

(212. čl. ZPP). Enako velja za trditve o neverodostojnosti podatkov.

Ker ji to po neizpodbijani dokazni oceni sodišča prve stopnje ni

uspelo (sodišče prve stopnje je izpovedbo direktorja tožene stranke

ocenilo kot neprepričljivo), je sodišče prve stopnje po presoji

pritožbenega sodišča pravilno ocenilo pregled podatkov, ki ga je

sestavila tožena stranka, za zadosten dokaz v prid trditvam o višini

vtoževanega zneska. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega

stanja, v katerem ponavlja trditve o neresničnosti podatkov,

navedenih v pregledu podatkov, zato ni utemeljen.

Pritožnik ne konkretizira pritožbenih trditev, da je tožeča stranka

pregled podatkov pridobila nezakonito. Ker pa je v postopku pred

sodiščem prve stopnje s tem v zvezi navajala, češ da gre pri teh

podatkih za poslovno skrivnost tožene stranke, do katere tožeča

stranka nima dostopa, in da je pridobitev podatkov pri tržnem

inšpektorju nezakonita, je pritožbeno sodišče omenjene pavšalne

pritožbene trditve razumelo kot ponovitev teh trditev. Obenem je te

trditve razumelo kot očitek izvedbe dokaza, pridobljenega s kršitvijo

ustavno zajamčene pravice do zasebne lastnine (33. čl. Ustave) in

pravice do svobodne gospodarske pobude (1. odst. 74. čl. Ustave; v

zvezi s problemom izvedbe dokaza, pridobljenega s kršitvijo temeljne

pravice prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-472/02-12, Ur.l. RS

114/04). Smisel varstva poslovne skrivnosti je namreč v varstvu

konkurenčnih prednosti podjetja (Bojan Zabel v Zakon o gospodarskih

družbah s komentarjem, 2. izdaja, 1. knjiga, stran 193).

Pojem poslovne skrivnosti opredeljuje 39. čl. ZGD. Po 1. odst. 39.

čl. se štejejo za poslovno skrivnost podatki, za katere družba tako

določi s pisnim sklepom, v 2. odst. istega določila pa zakon

opredeljuje objektivni kriterij: to so podatki, za katere je očitno,

da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba.

Tožena stranka v tem gospodarskem sporu ni zatrjevala ničesar, kar bi

po 1. in 2. odst. 39. čl. ZGD omogočalo (in terjalo) presojo, da gre

pri podatkih, na podlagi katerih je izračunano vtoževano nadomestilo,

za poslovno skrivnost.

Pritožbeno sodišče dodaja še naslednje. Tožena stranka je po

neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah uvoznica praznih nosilcev zvoka

in slike ter avdiovizualnih naprav. Zato je po 1. odst. 38. čl. ZASP

zavezanka za plačilo nadomestila iz 1. odst. 37. čl. ZASP, ki ga

vtožuje tožeča stranka. Po 3. odst. 38. čl. ZASP pa obstoji za toženo

stranko dolžnost posredovanja podatkov, potrebnih za izračun

nadomestila, "kolektivnim organizacijam". V obravnavanem primeru je

"kolektivna organizacija" tožeča stranka. Tudi zato se tožena stranka

ne more v razmerju do tožeče stranke uspešno sklicevati na kršitev

poslovne skrivnosti (prim. 3. odst. 39. čl. ZGD). Iz istega razloga

tudi ne more biti uspešen njen očitek, češ da tržni inšpektor tožeči

stranki ne bi smel posredovati spornega pregleda podatkov, ki se tiče

prav kršitve zakonite dolžnosti tožene stranke o posredovanju

podatkov (prim. 3.odst. 39. čl. ZGD).

Oseba, ki sama s svojim (negativnim) ravnanjem (opustitvijo)

onemogoči ugotavljanje višine nadomestila na predpisani način, po

prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti uspešna v sklicevanju

na prav ta predpisani način ugotavljanja višine nadomestila kot edini

pravilen. Sicer pa 3. odst. 38. čl. ZASP tudi ne gre razumeti tako,

da predpisuje edini možni postopek ugotavljanja višine nadomestila.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Na ugotovljeno

dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno

pravo. Ker pri tem ni zagrešilo uradoma upoštevnih postopkovnih

kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot

je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).