VSL sodba I Cpg 378/2004

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči

stranki 1.505.108,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila (1. odst.

izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi

stranki njene pravdne stroške v znesku 67.050,00 SIT z obrestmi (2.

odst. izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške

postopka (3. odst. izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje

oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v

celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka kupila avto

Fiat Marea v S. trgovina Domžale ter, da med strankama ni sporno, da

je do okvare na vozilu prišlo 6.4.2001. Pravilno je ocenilo, da je v

tem času potekel enoletni garancijski rok (daljšega roka tožeča

stranka ni zatrjevala) ter da je potekel tudi rok iz naslova

jamčevanja za skrite napake (2. odst. 482. člena ZOR). Pritožbeno

sodišče se strinja tudi z zaključki prvostopnega sodišča, da tožeča

stranka ni zatrjevala, da bi šlo za primer iz 485. člena ZOR. Tožeča

stranka je sicer trdila, da je do sekundarnih napak na motorju prišlo

zaradi nedopustnih napak na steblu ojnice, ki so bile vzrok zlomu

ojnice, da gre za tovarniško napako na steblu ojnice, za napako, ki

po standardih v avtomobilski industriji ni dopustna. Ni pa trdila, da

je bila navedena napaka prodajalcu znana, ali da mu ni mogla ostati

neznana, kar je element dejanskega stanu, ki ga ZOR obravnava v 485.

členu ZOR, ki mora biti podan za uspešno uveljavljanje pravic po

navedenem določilu. Navedeno pa v zadevi niti ni odločilno, ker

tožbeni zahtevek ni naperjen proti prodajalcu spornega vozila.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka v

kupoprodajnem odnosu s S. trgovina Domžale, ter da je tožena stranka

le uvoznik in pooblaščeni prodajalec. Zato se tožeča stranka ne more

sklicevati na določbo 485. člena ZOR napram subjektu, ki ni bil

prodajalec.

Tožeča stranka je sama izrecno zatrjevala, da je temelj tožbenega

zahtevka 179. člen ZOR, ki uzakonja odgovornost proizvajalca stvari z

napako. S tem določilom se je prvostopno sodišče tudi ukvarjalo in

zaključilo, da je tožena stranka le uvoznik in pooblaščeni

prodajalec, ter da se tožeča stranka ne more sklicevati na širšo

definicijo proizvajalca po Zakonu o varstvu potrošnikov (Ur. list RS,

št. 20/98-110/2002, v nadaljevanju ZVPot), ker je po tem zakonu

potrošnik le fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in

storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti.

Tožeča stranka pa je gospodarska družba. Zato bi po oceni

prvostopnega sodišča zahtevek po 179. členu ZOR lahko naperila le

zoper proizvajalca Fiat S.p.A. iz Torina, ne pa zoper toženo stranko.

Takšni zaključki prvostopnega sodišča pa so v dani dejanski

situaciji, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravilni.

Res je sicer, kot to trdi pritožnik, da so v času odločanja o tej

zadevi že začele veljati določbe Zakona o spremembah in dopolnivah

Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-a, Ur. list RS, št. 110/2002, z

dne 18.12.2002, začetek veljavnosti 17.1.2003), ki je 11. členu ZVPot

dodal 11.a člen, v katerem je pravice iz poglavja o odgovornosti za

izdelek podelil tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za

potrošnike. ZVPot-a je začel veljati 17.1.2003 in velja za pravna

razmerja, nastala od takrat dalje. Naša Ustava v 155. členu določa,

da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za

nazaj (prepoved retroaktivnosti). Urejajo in s tem sankcionirajo

lahko pravna razmerja samo za naprej (ex nunc), ne pa tudi razmerij,

ki so nastala pred sprejetjem predpisa, torej za nazaj (ex tunc).

Novejši zakon ne more zoževati ali celo razveljaviti pravic, ki so že

individualizirane na temelju prej veljavnega zakona, ali pa

razširjati obveznosti, ki so bile ravno tako že normativno

konkretizirane (dr. Marjan Pavčnik, Pravna praksa št. 386,

16.10.1997). Načelo prepovedi retroaktivne veljave zakonov in drugih

predpisov ima le eno izjemo, ki vendarle dopušča povratno veljavnost

predpisa, v kolikor retroaktivnost določi sam zakon, z dodatno

omejitvijo, da imajo povratno veljavo lahko samo posamezne določbe

zakona, ne pa celotni zakon, ter pod pogojem, da to zahteva javna

korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravno razmerje med pravdnima

strankama nastalo pred uveljavitvijo 11.a člena ZVPot-a. Ker ZVPot-a

ne določa retroaktivne veljave, za obravnavano pravno razmerje 11.a

člena ni uporabljiv. Prvostopno sodišče je torej ravnalo pravilno, ko

določbe 11.a člena ZVPot-a ni uporabilo. Zato je tudi pravilno

materialnopravno zaključilo, da bi tožeča stranka po 179. členu ZOR

lahko tožila le proizvajalca vozila, to je Fiat S.p.A. iz Italije in

je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na

katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.

odst. 350. člena ZPP), očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka pa tožeča stranka ni konkretizirala.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijano

sodbo potrdilo (353. člen ZPP).