VSL sodba I Cpg 591/2004

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem
delu 1. točke izreka (glede plačila 2.530.743,25 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od dne 1.3.2002 do plačila) in v 3. točki izreka
potrdi.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 11.371,00
SIT stroškov pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

na plačilo 4.548.428,73 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.3.2002 do plačila (1. točka izreka). Sklenilo je, da se v delu, ki

se nanaša na plačilo 2.017.685,48 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 1.3.2002 do plačila postopek zaradi umika tožbe ustavi (2. točka

izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov

tožene stranke v višini 23.742,00 SIT (3. točka izreka).

Tožeča stranka je v pritožbenem roku vložila pritožbo, s katero

izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega

zahtevka na plačilo 2.530.743,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 1.3.2002 dalje ter odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov

postopka. V pritožbi zatrjuje vse pritožbene razloge in pritožbenemu

sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu

sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkušalo zgolj v okviru

obsega pritožbe, to je glede utemeljenosti zavrnitve tožbenega

zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska 2.530.743,25 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2002 dalje do plačila. Glede na

to, da je sodišče prve stopnje v okviru iste odločbe ustavilo

postopek glede zahtevka v višini 2.017.685,48 SIT s pripadajočimi

zamudnimi obrestmi od 1.3.2002 do plačila, je sodišče prve stopnje z

odločitvijo v 1. točki izreka, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v

višini prvotno uveljavljenega tožbenega zahtevka (4.548.428,73 SIT),

sicer odločilo preko tožbenega zahtevka, kar pa ne vpliva na

odločitev pritožbenega sodišča, saj na takšno kršitev pazi zgolj na

zahtevo stranke (3. odst. 350. člena ZPP), česar pa nobena od

pravdnih strank ni uveljavljala.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi

in sicer na sklenjenih zavarovalnih pogodbah po polici št. 000340 in

št. 000341, s katerima naj bi bili zavarovani sklenjeni kreditni

pogodbi med tožečo stranko in kreditojemalcem T. d.o.o., B. 77,

Maribor.

Odločilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve

stopnje utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni izpolnila

pogodbenih obveznosti, kot izhajajo iz sklenjenih pogodb o

zavarovanju, v posledici česar je tožena stranka upravičeno zavrnila

izplačilo zavarovalnine, sklicujoč se na 1. točko 2. odst. 6. člena

splošnih pogojev za zavarovanje kreditov pravnim osebam (A21), ki so

sestavni del zavarovalne pogodbe po obeh policah, iz katerih je

tožeča stranka uveljavljala zavarovalnino (B6 in B7). V zvezi z obema

zavarovalnima pogodbama med pravdnima strankama je sodišče prve

stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izpolnila izrecno dogovorjene

pogodbene obveznosti, to je, da bo zagotovila poroštveno izjavo P.L.

in P.M., to je obeh ustanoviteljev kreditojemalca, katerega

obveznosti so bile zavarovane z zavarovalno pogodbo med pravdnima

strankama. S takšnimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje se

pritožbeno sodišče v celoti strinja.

S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo

izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo

storil (997. člen ZOR v zvezi 1060. členom OZ). Sodišče prve stopnje

je ugotovilo, da v zvezi s kreditno pogodbo 21/98 (B1) tožeča stranka

ni uspela izkazati, da je pridobila veljavne poroštvene izjave

navedenih ustanoviteljev kreditojemalca. Pritrditi je sicer stališču

pritožnika, da je poroštveno izjavo mogoče podati tudi za bodočo

obveznost. Tožeča stranka se je v tem primeru sklicevala na dve

poroštveni izjavi in sicer z dne 16.6.1998 (A4) in z dne 6.7.1998

(A3), ki sta obe datirani pred sklenjeno pogodbo o dolgoročnem

kreditu z dne 10.7.1998. Poroštvena izjava za bodočo obveznost ima

lahko učinek zgolj, če je določno opredeljena, kar pomeni, da iz

poroštvene izjave nedvoumno izhaja, za kakšno bodočo obveznost

dolžnika je porok prevzel zavezo, da bo obveznost izpolnil.

Poroštvena izjava z dne 16.6.1998 je podana zgolj s strani enega od

porokov, na katerega se sklicuje zavarovalna polica med pravdnima

strankama, zato že iz tega razloga z navedeno poroštveno izjavo niso

bili izpolnjeni pogoji zavarovanja. Poroštvena izjava z dne 6.7.1998

je sicer podpisana s strani obeh porokov, vendar iz podane poroštvene

izjave ne izhaja določna opredelitev obveznosti dolžnika

(kreditojemalca), v zavarovanje izpolnitve katere je poroštvena

izjava podana. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izjava

ne vsebuje niti opredelitve številke kreditne pogodbe in višine

kredita, v zvezi s katerim je poroštvena izjava podana. Edini

podatki, ki se v poroštveni izjavi glede opredelitve predmeta

poroštva nanašajo na kreditne pogoje, pa se deloma razlikujejo od

dogovorjenih pogojev v pogodbi o dolgoročnem kreditu in to tako glede

opredeljene obrestne mere (v pogodbi TOM + 8 % letno, v poroštveni

izjavi TOM + 10,5 % letno), kakor tudi glede roka črpanja (v pogodbi

časovno ni opredeljen, v poroštveni izjavi 31.7.1998). Navedenega

neskladja ni mogoče odpraviti zgolj s pritožbenim sklicevanjem, da v

letu 1998 tožeča stranka ni izdajala drugih kreditov navedenemu

kreditojemalcu. Glede na predpisano obličnost poroštvene izjave (998.

člen ZOR) ima ta učinek le, v kolikor je iz zapisa izjave nedvoumno

in določno razvidna obveznost dolžnika, v zavarovanje katere je

poroštvena izjava podana. To še posebej velja, kadar gre za bodočo

obveznost. Predpostavka veljavnosti poroštvene izjave je v tem

primeru, da je ob podani poroštveni izjavi jasno, kakšna obveznost bo

v bodoče nastala na strani dolžnika. V kolikor je obveznost, ki

nastane na strani dolžnika po podani poroštveni izjavi drugačna, kot

izhaja iz poroštvene izjave, takšna poroštvena izjava ne more imeti

učinka.

Tudi v zvezi s poroštveno izjavo, ki naj bi se nanašala na kreditno

pogodbo št. 16/98 (A22) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo,

da poroštvena izjava z dne 6.7.1998 (A6) ne vsebuje opredelilnih

elementov obveznosti dolžnika, na katero naj bi se poroštvena izjava

nanašala. Tudi v zvezi s to izjavo se navedeni pogoji kredita v

poroštveni izjavi razlikujejo od dogovorjenih pogojev v pogodbi glede

roka vračila kredita (v pogodbi 1.7.2001, v poroštveni izjavi

1.8.2001). Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je tožeča stranka

s tem v zvezi sodišču predložila dve poroštveni izjavi v fotokopiji

(A5 in A6), za kateri že očitnostni preizkus zadostuje za ugotovitev,

da gre za fotokopijo iste listine, pri čemer je na eni od fotokopij

(A5) navedena oznaka številke kreditne pogodbe 16/98 MB, za razliko

od druge fotokopije (A6), kjer je navedena rubrika prazna. Tudi iz

navedenega izhaja pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje, da

tožeča stranka ni uspela izkazati poroštvene izjave obeh porokov v

smislu izrecno dogovorjenih pogojev zavarovanja po zavarovalni polici

z dne 3.7.1998. Navedena pomenjkljivost tako zadostuje za pravilnost

ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zaradi neizpolnitve pogodbenih

obveznosti tožeče stranke izključeno zavarovalno kritje tožene

stranke v smislu 1. točke 2. odst. 6. člena splošnih pogojev za

zavarovanje kreditov pravnim osebam (B1) in v posledici česar je

tožbeni zahtevek neutemeljen.

Ker je zavarovalno kritje tožene stranke po obeh zavarovalnih

pogodbah izključeno že iz zgoraj navedenega razloga se pritožbeno

sodišče ni opredeljevalo glede utemeljenosti pritožbe v tistem delu,

v katerem izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo

na neizpolnitev pogodbenih obveznosti v zvezi z zavarovanjem pogodbe

št. 16/98 zaradi nesklenitve kasko zavarovanja. Navedena ocena namreč

ne bi v ničemer vplivala na odločitev pritožbenega sodišča, saj za

izključitev zavarovalnega jamstva zadostuje že zgoraj utemeljena

neizpolnitev pogodbe zaradi neizkazanega poroštva.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe

ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst.

350člena ZPP, je glede na ugotovljeno dejansko stanje in zgoraj

obrazložene materialnopravne razloge pritožbo zavrnilo in izpodbijano

sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki

povrniti nastale stroške pritožbenega postopka v višini plačane takse

za odgovor na pritožbo (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154.

člena ZPP).