VSL sklep I Cpg 172/2003

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v
znesku 50.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne
01.06.2005, v petnajstih dneh.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, na podlagi katerega naj bi prenehalo veljati določilo 30.

člena pogodbe z dne 29.06.1999 (1. točka izreka). Sklenilo je še, da

je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v

znesku 106.860,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje

sodbe dalje do plačilo, v osmih dneh (2. točka izreka). Tožeči

stranki je naložilo, naj sama nosi svoje pravdne stroške (3. točka

izreka).

V pravočasni pritožbi je tožeča stranka navajala, da pogodba, ki sta

jo sklenili pravdni stranki, nima vseh elementov arbitražne pogodbe.

Arbitražna komisija namreč nima poslovnika, pa tudi sedež arbitraže

ni določen. Sicer pa gre za pogodbeno urejeno razmerje, zaradi česar

ni mogoče ugotoviti, da je prenehala pravica tožeče stranke za

uveljavljanje tožbenega zahtevka. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe

in priglasila stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil predlog za imenovanje

predsednika arbitražne komisije (glej priloženi spis z opravilno

številko Ng 21/2002) vložen dne 24.05.2002, torej pred vložitvijo

obravnavane tožbe.

Glede na navedeno tožeča stranka tudi po mnenju sodišča druge stopnje

ni več upravičena do vložitve tožbe zaradi prenehanja veljavnosti

pogodbe o arbitraži (primerjaj s 5. odstavkom 466. člena Zakona o

pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Uporaba namenske razlage

zakonskih določb namreč privede do ugotovitve, da se zahteva iz 5.

odstavka 466. člena ZPP (glej zgoraj) lahko vloži le, dokler

katerakoli izmed pravdnih strank ne izkoristi pravice iz prvega ali

drugega odstavka tega člena; drugačno razlogovanje bi bilo po

prepričanju sodišča druge stopnje v nasprotju z namenom določbe 466.

člena ZPP, ki primarno ureja sodno imenovanje arbitrov.

Pritožbene navedbe v zvezi s pomanjkljivostmi določb pogodbe o

arbitraži pa pomeni navajanje novih dejstev (t.i. novota), ki v

pritožbenem postopku ni dopustno. Pritožnik namreč ne zatrjuje nobene

od okoliščin iz 1. odstavka 337. člena ZPP, zato sodišče druge

stopnje teh trditev ni upoštevalo.

Sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), na

katere pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo

ter izpodbijano sodbo kot zakonito in pravilno potrdilo (353. člen

ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odst. 165.

člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.

Stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo temeljijo na določbah

1odstavka 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 344. člena ZPP. Tožeča

stranka ji je tako dolžna povrniti pritožbene stroške in v primeru

zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 01.06.2005, odmerjene

na podlagi specificiranega stroškovnika (listovna številka 32 spisa)

v skladu z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) in Odvetniško

tarifo (v nadaljevanju OT). Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo

50.000,00 SIT in predstavljajo naslednje potrebne izdatke:

- za odgovor na pritožbo v znesku 41.250,00 SIT (375 odvetniških

točk),

- za materialne stroške v znesku 500,00 SIT, in

- za 20% davek na dodano vrednost (od odvetniških storitev) v znesku

8.250,00 SIT.