VSL sodba I Cpg 666/2003

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče toženi stranki naložilo

plačilo 5.890.207,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska

4.500.000,00 SIT od 22.12.1997 do plačila in od zneska 1.390.207,00

SIT od 26.3.1998 do plačila ter plačilo pravdnih stroškov tožeče

stranke v znesku 571.584,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

6.2.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke

zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo

vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi ni konkretiziral bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, ki naj bi jih ob izdaji izpodbijane sodbe storilo

prvostopno sodišče, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v

tem smislu preizkušalo samo glede kršitev, na katere mora paziti po

uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pri čemer pa tovrstnih

kršitev ni ugotovilo.

Čeprav prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi materialnopravno ni

opredelilo narave tožbenega zahtevka, je iz povzemanja trditvene

podlage tožeče stranke razvidno, da le-ta uveljavlja regresni

zahtevek za izplačano odškodnino svojemu zavarovancu za škodo, ki sta

jo povzročila voznika vozil, katerih odgovornost je bila zavarovana

pri toženi stranki (1. odstavek 939. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Prvostopno sodišče je podlago

utemeljilo na določbi 154. člena ZOR, ki ureja pogoje za odškodninsko

odgovornost za krivdno povzročeno škodo. Res je, da se prvostopno

sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do uporabe določb 178.

člena ZOR, ki ureja odgovornost za škodo, nastalo pri nesreči

premikajočih se motornih vozil. Na to podlago se pritožnik izrecno

sklicuje v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je na

podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prvostopnega sodišča

izpodbijano sodbo materialnopravno mogoče preizkusiti tudi v tej

smeri.

Tožeča stranka je v trditvenih navedbah pri opisu škodnega dogodka

zatrjevala udeležbo štirih motornih vozil. Po trditvah tožeče stranke

naj bi nevarno situacijo najprej povzročilo vozilo zavarovano pri

toženi stranki (v nadaljevanju prvi zavarovanec tožene stranke), ki

se je v nasprotju s 1. odstavkom 38.člena Zakona o temeljnih varnosti

v cestnem prometu (Ur.l. SFRJ 50/88) vključevalo na vozni pas

avtoceste, zaradi česar je moralo neznano vozilo R 5 manevrirati

tako, da je zmanjšalo hitrost in ga obvoziti po prehitevalnem pasu.

Posledično je moral zavarovanec tožeče stranke, ki je vozil po

prehitevalnem pasu, zavirati, da bi preprečil nalet na vozilo R 5. Za

zavarovancem tožeče stranke pa po trditvah tožeče stranke vozilu,

prav tako zavarovanem pri toženi stranki (v nadaljevanju drugi

zavarovanec tožene stranke), zaradi neustrezne in prekratke varnostne

razdalje ni uspelo pravočasno zmanjšati hitrosti svojega vozila in je

trčilo v vozilo, zavarovano pri tožeči stranki.

Pri udeležbi v nesreči večih motornih vozil je znotraj njihovega

razmerja njihova odgovornost odvisna od morebitne krivde, da je do

škodnega primera sploh prišlo. Z vidika tožeče stranke je torej

relevantno ali je sama krivdno prispevala k nastalemu škodnemu

dogodku. V kolikor bi bila podana njena krivda, bi bilo potrebno

uporabiti 2. odstavek 178. člena ZOR, ki ureja odgovornost vsakega

imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. V kolikor pa krivda

zavarovanca tožeče stranke ne bi bila izkazana, ima le-ta položaj

drugega v smislu 4. odstavka 178. člena ZOR, za katerega škodo

odgovarjajo krivdno udeleženi povzročitelji škode (glej pravno mnenje

Občne seje VSS 16.12.1997). V kolikor krivda na strani zavarovanca

tožeče stranke ne bi bila podana, je torej njegova odgovornost za

nastalo škodo izključena že ob ugotovitvi krivdne odgovornosti vsaj

enega voznika soudeleženih vozil. V takem primeru pa zaradi načela

solidarne odgovornosti imetnik vozila, ki ni kriv za nesrečo, lahko

od krivdnih povzročiteljev uveljavlja povrnitev celotne škode. Na

podlagi dejanskih ugotovitev je prvostopno sodišče ugotovilo krivdno

odgovornost obeh voznikov vozil, zavarovanih pri toženi stranki.

Pritožnik v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopnega

sodišča, da se je delovno vozilo DARS-a neustrezno vključevalo iz

odstavnega na vozni pas avtomobilske ceste, kar je neposredno

pripeljalo do škodnega dogodka. Pritožnik se v pritožbi glede

dejanskih ugotovitev v zvezi z odgovornostjo svojih zavarovancev

osredotoča predvsem na zanikanje krivdne odgovornosti voznika vozila,

ki je dejansko naletelo na vozilo zavarovanca tožeče stranke. Ob že

omenjenem načelu solidarne odgovornosti krivdnih povzročiteljev škode

pa bi bilo ob ugotovljeni odgovornosti prvega zavarovanca tožene

stranke razpravljanje o krivdnem ravnanju tudi drugega zavarovanca

tožene stranke relevantno samo v primeru izkazanega krivdnega

ravnanja zavarovanca tožeče stranke, kar bi posledično pomenilo

potrebno po ugotavljanju udeležbe na nastali škodi glede na stopnjo

krivde posameznih krivdnih soudeležencev.

Res je, da se prvostopno sodišče z vprašanjem krivde zavarovanca

tožeče stranke ni ukvarjalo, vendar to ne pomeni, da se zgolj zaradi

tega izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Tožena stranka v pritožbi

očita zavarovancu tožeče stranke protipravno ravnanje v njegovi

vožnji s previsoko hitrostjo, s katero je prehitel drugo zavarovano

osebno vozilo tožene stranke, zatem pa pričel zavirati, ker je pred

njega zapeljalo vozilo R 5. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti

je poleg protipravnega ravnanja na strani oškodovanca dokazno breme

za dokazovanje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo

škodo. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je drugi zavarovanec

tožene stranke, ki je z vozilom naletelo na zavarovanca tožeče

stranke, pred pričetkom zaviranja vozil s hitrostjo med 106 in 109

km/h. Iz tega dejstva pritožnik sklepa, da je vozilo zavarovanca

tožeče stranke, ki je pred tem prehitelo drugega zavarovanca tožene

stranke, vozilo še z bistveno višjo hitrostjo, v čemer naj bi bilo

podano krivdno ravnanje zavarovanca tožeče stranke. Iz samih

pritožbenih trditev pa izhaja, da je zavarovanec tožeče stranke

prehitel vozilo zavarovanca tožene stranke, še preden je le-ta pred

seboj zagledal DARS-ovo delovno vozilo, ki se je nepravilno

vključevalo v promet. To pomeni, da je v trenutku, ko je zavarovanec

tožene stranke zaznal kritično situacijo, vozilo zavarovanca tožeče

stranke že bilo na prehitevalnem pasu pred njim. Ratio omejitve

hitrosti voznikov motornih vozil izhaja iz določbe 45. člen ZTVCP, ki

voznikom nalaga, da hitrost vožnje prilagodijo lastnostim in stanju

ceste in drugim razmeram tako, da se lahko vozilo pravočasno ustavi

pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati.

Potencialna nevarnost, izvirajoča iz hitrosti vozila, je torej v tem,

da se vozilo zaradi fizikalnih zakonitosti ne bo uspelo pravočasno

ustaviti pred morebitno oviro. Takšno oviro je predstavljalo neznano

vozilo, ki se je z zmanjšano hitrostjo izogibalo nepravilno

vključujočega v promet delovnega vozila, zavarovanega pri toženi

stranki. Ker je zavarovanec tožeče stranke pred oviro na cestišču

uspel ustrezno zmanjšati hitrost svojega vozila, njegova morebitna

prehodna prekoračena dovoljena hitrost vožnje sama po sebi ni v

vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom (teorija ratio legis

vzročnosti). Tudi v razmerju do drugega zavarovanca tožene stranke se

izkaže, da s strani tožene stranke očitana kršitev zavarovanca

tožeče stranke ne more biti v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Kot

rečeno iz pritožbenih trditev izhaja, da je v trenutku, ko je drugi

zavarovanec tožene stranke na svojem voznem pasu zagledal ovirajoče

vozilo, bilo vozilo zavarovanca tožeče stranke že pred njim na

prednostnem prehitevalnem pasu. Tako se izkaže, da bi bila podana

zgolj vzročna zveza med zatrjevano previsoko hitrostjo zavarovanca

tožeče stranke in situacijo, v katerem sta se znašli vozili v

trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke zagledal oviro na cesti.

Takšna situacija pa sama po sebi ne pomeni nujne vzročnosti z

nastalim škodnim dogodkom (teorija o adekvatni vzročnosti). Zgolj iz

dejstva, da naj bi zavarovanec tožeče stranke s prekoračitvijo

dovoljene hitrosti ustvaril dejansko situacijo vozil v trenutku, ko

sta voznika morala odreagirati na nastalo oviro na cesti, ni mogoče

sklepati na vzročno zvezo med tako zatrjevanim ravnanjem zavarovanca

tožeče stranke in škodno posledico. Od tega trenutka je namreč

zavarovanec tožeče stranke zaradi ovire na cesti uspel ustrezno

zmanjšati svojo hitrost, tega pa ni uspelo drugemu zavarovancu tožene

stranke. To pa pomeni, da s strani tožene stranke zatrjevana kršitev

zavarovanca tožeče stranke ne more biti v vzročni zvezi z nastalo

škodo, nastalo iz tega, da drugi zavarovanec tožene stranke v času,

ko je zavarovanec tožeče stranke zmanjševal hitrost svojega vozila,

enakega zmanjšanja ni uspel doseči s svojim vozilom in tako povzročil

škodo na pred sabo vozečem vozilu. Zaradi neizkazane vzročne zveze

med ravnanjem zavarovanca tožeče stranke in nastalo škodno posledico

tako ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožeče stranke za

nastalo škodo, v posledici česar je tožeča stranka upravičena do

uveljavljanja nastale škode od krivdnih povzročiteljev škode, ki

nasproti oškodovncu odgovarjajo solidarno. Glede na izkazano krivdno

ravnanje drugega zavarovanca tožene stranke se tako izkaže odločitev

prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno

sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi nastale stroške

pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom

154člena ZPP).