VSL sodba I Cp 2220/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine, vpisane v

zemljiškoknjižnem vložku štev. xx k.o. P. p. do idealnih 946/10.000,

kar predstavlja enosobno stanovanje, velikosti 54,50 m2, ki se nahaja

v visokem pritličju večstanovanjske stavbe na xx v Ljubljani, stoječi

na parc.štev. 444/2, da mora toženec dopustiti, da tožnica s to

sodbo izvede vknjižbo lastninske pravice na navedeni nepremičnini in

na plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da plača

tožencu pravdne stroške v znesku 499.097,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje, vse v roku 15

dni, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo

prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, podrejeno pa, da sodišče

druge stopnje sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Poudarja, da je bistvena kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP podana,

ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v

nasprotju. Sodišče je ugotovilo, da je toženec pri notarki M. R.

z L. dne 19.11.2001 podpisal izjavo, da sta s tožnico skupaj kupila

stanovanje in čeprav sta v pogodbi napisana kot lastnika vsak do ene

polovice, je celotno kupnino za stanovanje krila tožnica, ki je

dejanski lastnik stanovanja. Tožnik se je s tem na pravno veljaven

način odpovedal lastninski pravici v korist tožeče stranke in pri tem

ni bila ugotovljena nobena pravno upoštevna napaka volje, niti se ta

ni ugotavljala. Toženec tudi ni zatrjeval kakšnih napak volje.

Toženec je veljavno izjavil svojo poslovno voljo in če je imel kakšne

zadržke in jih ni izjavil, ti glede na določbo 28.člena ZOR nimajo

pravnega učinka. Navedena izjava ima pravno naravo priznanja

lastninske pravice tožnici. Iz izjave volje nesporno določen predmet

obveznosti, to je da v celoti prepušča lastninsko pravico tožeči

stranki. Glede izjave o nepreklicni odpovedi lastninski pravici na

nepremičninah je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v Sklepu II Ips

496/99, II Ips 55/2000. Sodba nima razumljivih razlogov glede

nepreklicne odpovedi svoji lastninski pravici na polovici omenjenega

stanovanja in je zato ni mogoče preizkusiti, s čemer je podana

bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopno sodišče je

tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je povsem

enostransko in neutemeljeno verjelo pričam K. F. in M. S., pri čemer

je prezrlo in neutemeljeno zavrnilo dokaze, ki jih je glede

neverodostojnosti teh prič predložila tožeča stranka. Pričo K. F. je

očitno toženec prevaral ali pa je zaradi poslovnih in tudi intimnih

stikov priče s tožencem ta navajala neresnične navedbe v njegovo

korist. Sodišče je tudi nekritično sledilo tožnikovim navedbam, da ni

bil brez denarja, kar naj bi potrdil priča M. S.. Ta je dejansko

tožencu izročil denar, da ga je ta nakazal njemu nazaj kot poplačilo

dolga. Ta manever je bil izveden v izogib težavam v zvezi s

pojasnjevanjem izvora denarja. S. je zaradi ukvarjanja s podobnimi

posli že pred temi dogodki izgubil zaposlitev policista. Pogodba je

bila sklenjena zgolj z namenom bodočega skupnega življenja obeh

pravdnih strank ter pod pogojem, da bosta plačala vsak polovico

kupnine. Ker se noben od teh razlogov za sklenitev take kupoprodajne

pogodbe ni uresničil, saj med pravdnima strankama ni prišlo do

življenjske skupnosti, kupnino za stanovanje ter adaptacijo pa je

plačala tožeča stranka v celoti sama, so odpadli vsi razlogi za

solastništvo na nepremičnini. Zato je toženec podal izjavo pred

notarjem, kasneje pa si je očitno premislil. Sodišče ni ugotavljalo

prave volje tožene stranke ob izjavi, da se nepreklicno odpoveduje

lastninski pravici na nepremičnini v korist tožeče stranke in ji

priznava lastninsko pravico na sporni nepremičnini v celoti. Zato je

dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici pa je bilo napačno

uporabljeno materialno pravo. Pritožnica tudi predlaga, da se nova

glavna obravnava opravi pred drugim okrožnim sodnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica očita, da so razlogi prvostopnega sodišča nejasni,

medsebojno protislovni in pomanjkljivi. Pritožbeno sodišče pa

takšnih procesnih pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi ne ugotavlja.

Sodišče prve stopnje je navedlo vse potrebne pravno odločilne

razloge, ti so povsem jasni in neprotislovni, tako, da se izpodbijana

sodba tudi da preizkusiti. V pritožbi očitane bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni.

Izjava z dne 19.11.2001, na katero se tudi v pritožbi sklicuje tožena

stranka, ne predstavlja naslova, na podlagi katerega bi toženec svoj

solastninski delež prenesel na tožnico. Že iz samega zapisa izjave,

kaj takšnega ne izhaja. Toženec sicer izjavlja, da je kupnino plačala

v celoti tožnica in da je zato dejanska lastnica stanovanja. Takšno

priznanje, vsebovano v izjavi, pa še ne pomeni izraza pravno poslovne

volje, da toženec tožnici zaradi navedenih okoliščin tudi odstopa

oziroma nanjo prenaša svoj v zemljiški knjigi vpisan solastninski

delež na spornem stanovanju. Le takšna jasna izjava o prenosu

solastnega deleža na nepremičnini v njeno korist oziroma na njeno

ime, s katero bi tožnica soglašala, pa bi tožnici omogočala

pridobitev oz. vpis v zemljiški knjigi lastninske pravice do celote

na spornem stanovanju. Pritožnica torej neutemeljeno trdi, da se je z

izjavo toženec odpovedal oziroma je na tožnico prenesel solastninsko

pravico. Sicer pa pritožbeno sodišče v zvezi s to izjavo tudi

pritrjuje dokazni oceni prvostopnega sodišča, temelječi na

prepričljivi izpovedbi priče K. F., katere verodostojnost tudi v

pritožbenem postopku ne morejo omajati pavšalne pritožbene trditve

oziroma domneve o pristranosti te priče zaradi poslovne in intimne

povezanosti s tožencem. Pritožnica tudi navaja, da sodišče prve

stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, ki naj bi omajali

verodostojnost izjave te priče, pri čemer pa ne navede, kateri naj bi

bili ti dokazi in zakaj naj bi v primeru njihove izvedbe in ocene

lahko bile omajane izpovedbe te priče. Navedena priča je jasno in

nedvoumno potrdila toženčeve navedbe, da je bila izjava dana na željo

tožnice, ki se je bala, da bi njegov delež podedovali njegovi otroci,

če bi se mu v tujini, kamor je odhajal, kaj zgodilo. Navedena izjava

ima torej pravno naravo navidezne (simulirane) izjave, ki ne more

povzročiti nobenih pravnih učinkov zaradi svoje navideznosti

(razkoraka med z znaki zapisano izjavo in pravo oz. dejansko voljo

podpisnika oziroma nosilca izjave, primerjaj člen 66/1 ZOR). Ob

dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča, da je bila izjava celo

zapisana na željo tožnice in je torej z namenom oziroma nagibom

zapisa, ki ne izraža dejanske volje njenega podpisnika, soglašala

tudi tožnica, tudi ne gre za enostranski - miselni pridržek toženca,

ki res ne bi imel nobenih učinkov, kot to poudarja pritožnica.

Odločba Vrhovnega sodišča RS, na katero se pritožnica v zvezi s to

izjavo tudi sklicuje, pa ureja drugačno situacijo kot je sporna in po

oceni pritožbenega sodišča kot primerljiv sodni judikat ni

uporabljiva v konkretnem primeru.

Pritožnica se sklicuje tudi na to, da se ni uresničil namen oziroma

nagib (skupno življenje pravdnih strank), zaradi katerega je bila

sklenjena takšna pogodba, ki je tudi tožencu omogočila vknjižbo

solastninskega deleža na spornem stanovanju. S temi trditvami se

tožnica smiselno zavzema za to, da ni več veljaven oziroma je

prenehal dogovor pravdnih strank o solastništvu na spornem

stanovanju. Vendar pa bi v tem primeru tožnica lahko od toženca

zahtevala zaradi odpadle oziroma neuresničene podlage (kavze) tega

dogovora le nadomestitev svojega prikrajšanja, to pa je plačilo

tistega dela denarnega zneska, ki ga je "namesto oziroma tudi za

toženca" kot kupnino dala preko vrednosti deleža, katerega je s

kupoprodajno pogodbo pridobila (člen 210/4 ZOR). Kupoprodajna

pogodba, sklenjena s prodajalcem, ki predstavlja pravni naslov za

pridobitev lastninske pravice, ostaja nemreč veljavna in s tem

ostaja posledično tudi veljavna vknjižba solastninskih deležev na obe

pravdni stranki v zemljiški knjigi, ne glede na to, kakšen delež

kupnine je prispevala vsaka od pravdnih strank oziroma ne glede na to

ali je toženec sploh kaj prispeval k plačilu kupnine. Pravno

stališče prvostopnega sodišča, ki je tožnici pojasnilo, da bi lahko

uveljavljala le obligacijski zahtevek iz naslova neupravičene

pridobitve zoper toženca, je torej pravilno.

Ob nanizanih pravnih razlogih, ki so v tem sporu pravno odločilni, je

povsem pravno nepomembno, ali je tožnica v celoti plačala kupnino ali

pa je morda v manjšem delu prispeval tudi toženec. Zato se pritožbeno

sodišče ni ukvarjalo s tistimi pritožbenimi očitki, ki izpodbijani

sodbi očitajo tudi nepravilno dokazno presojo o prispevkih, ki naj bi

jih dala ena in druga pravdna stranka (predvsem pritožbena kritika

izpovedbe oziroma ocene izpovedbe priče M. S.).

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi uradoma

izveden preizkus prvostopne odločbe ni pokazal kakšnih procesnih

nepravilnosti, ki bi terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano

odločbo (2.odstavek 350. člena ZPP), je ob povedanem pritožbeno

sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).