VSM sklep II Cpg 253/2004

Pritožba se zavrne, izpodbijani del prvostopne odločitve se potrdi.

Izvršilno sodišče je s sklepom (I odločitve)

dolžničinemu ugovoru delno ugodilo in svoj sklep o

izvršbi razveljavilo glede plačila njegove terjatve

653.739,80 SIT z zak. zam. obrestmi od 22.10.1996 dalje

in v točki III izreka sklepa, po kateri dolžnica izgubi

pravico stanovati v stanovanjski hiši (ki je predmet

izvršbe), v preostalem delu pa je ugovor zavrnilo. Pod

točko II izreka stranki sami krijeta priglašene stroške

ugovornega postopka, pod III pa ima dolžnica pravico

stanovati v stanovanjski hiši, pripisani pri vl. št.

1158 k.o. T. kot najemnica še tri leta od prodaje dalje.

Tisti del sklepa, s katerim je ugovor zavrnjen, dolžnica

izpodbija s pritožbo iz vseh pritoženih razlogov.

Navaja, da ni imela volje ustanoviti zastavne pravice,

niti pred leti, ko jo je prijatelj M. M. prosil za

uslugo, da je nekaj podpisala za njegovega šefa B.

D., zato je sodišče prosila, da jo napoti na

razveljavitev sodne poravnave, vendar se sodišče o tem

ni izjasnilo. Opozori na neskladje med terjatvijo v

izvršilnem naslovu in tisto, ki je navedena v sklepu o

izvršbi. Graja še zavrnitev predloga za izvršbo proti

pravemu dolžniku G. d.o.o.. Odločitve pod IV izreka

sklepa o izvršbi pa da upnik sploh ni predlagal in je

odločeno o njej mimo predloga.

Pritožba ni utemeljena.

Zastavna pravica upnika na dolžničini nepremičnini je

bila dovoljena in vknjižena na podlagi sklenjenega

sporazuma, ki ima moč sodne poravnave po členu 251c

Zakona o izvršilnem postopku - ZIP pred Okrajnim

sodiščem v M. dne 19.10.1995 pod opr. št. Rig XY, pri

katerem je bila dolžnica udeležena kot zastavnica,

podpisala sporazum in tudi pogodbo o kratkoročnem

posojilu med upnikom kot posojilodajalcem in družbo G.

d.o.o. kot posojilojemalcem, v obeh primerih dolžnica

nastopa kot porok, zastaviteljica.

Tožbo za razveljavitev sodne poravnave ureja Zakon o

pravdnem postopku - ZPP/99 v členih 392 in 393, posebna

napotitev za vložitev take tožbe ni predpisana, je v

dispoziciji strank. Tožnica jo je že v ugovoru, vloženem

20.10.1999 (tretji odstavek obrazložitve), tudi

napovedala. Kritika prvostopnega sodišča, ker dolžnice ni napotilo

na vložitev take tožbe je torej neumestna.

Neskladje med višino denarne terjatve v predlogu in

sodni poravnavi je odpadlo, ker je za 653.739,80 SIT

terjatve s pripadki sklep o izvršbi razveljavljen,

ostane torej glavnica, kakršna je v sporazumu in pogodbi

ter zamudne obresti. Drugega neskladja pa tako ni bilo.

Materialno pravo ni kršeno s tem, ker je pravi dolžnik -

družba G. d.o.o. izpadel iz izvršbe (predlog proti njemu

je zavrnjen), saj je po pravnem pravilu člena 1004/2

Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR upnik lahko

zahteval izpolnitev obveznosti od poroka, čeprav je prej

ni zahteval od glavnega dolžnika, če je bilo očitno, da

iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči njene

izpolnitve, ali če je glavni dolžnik v stečaju. Po

podatkih sodnega registra je bil nad družbo G. d.o.o.

dne 28.12.2001 začet in zaključek stečajni postopek,

tako da je bila ta družba izbrisana iz sodnega registra.

Tudi ni kršeno veljavno pravo z odločitvijo pod III

izreka, ki je v korist dolžnice, z njo je sodišče samo

ugodilo dolžničinemu predlogu z dne 22.10.1999 (l. št.

17).

Preko pritožbenih navedb preizkus napadenega dela

odločitve ni odkril procesnih kršitev, ki se

respektirajo uradoma, zato je napadeni del odločitve

potrjen.