VSK sodba Kp 529/2004

Pritožba zagovornika obtoženega V.D. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Po 1. odst. 98. člana ZKP je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 150.000,00 SIT.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obtoženega V.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odst. 325. člena KZ. V skladu z istim zakonskimi določilom mu je izreklo kazen desetih mesecev zapora. Po 1. odst. 95. člena ZKP je sodišče obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo je vložil pravočasno pritožbo obtoženčev tedanji zagovornik. Uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, še bolj podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremeni tako, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo oz. pogojno obsodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno pomotno je pritožnikovo naziranje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke 1. odst. 371. člena ZKP. Res je, kar navaja pritožnik, da je bila prva sodba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. K 130/01 z dne 19.1.2001 s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp 276/2002 z dne 4.6.2003 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je do razveljavitve prišlo ob ugoditvi pritožbe obtoženčevega zagovornika. Pritožnik pa v zvezi s to razveljavitvijo tudi sam ugotavlja, da je zoper zgoraj navedeno sodno odločbo vložil pritožbo tudi okrožni državni tožilec in sicer zaradi odločbe o kazenski sankciji. Res je, da pritožbeno sodišče o tej pritožbi ni odločalo, ker je pač ugodilo pritožbi zagovornika obtoženca in izpodbijano sodbo razveljavilo, to pa hkrati pomeni, da pritožba obtoženčevega zagovornika ni bila edina, ki je bila vložena zoper prvo obsodilno sodbo. Ne glede na to, da pritožbeno sodišče o pritožbi okrožnega državnega tožilca tedaj ni odločalo, pa s tem, ko je obtožencu v ponovljenem postopku izreklo višjo zaporno kazen kakor v prejšnjem zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni zagrešilo, temveč je v ponovljenem postopku le ocenjevalo pritožbene navedbe, ki jih je okrožni državni tožilec zapisal v pritožbi zoper prvo sodbo, ki je bila razveljavljena.

Kolikor pa pritožnik graja v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje pa mu tudi ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi prepričljive razloge. Dobršen del svoje pritožbe posveti zagovornik tistemu dejstvenemu sklepu, ko prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je imel obtoženec v času prometne nezgode v krvi od 0,99 do 1,13 grama alkohola na kilogram krvi. To ugotovitev je sodišče uprlo na izvedensko mnenje dr. G.K. in na to, kar je ta povedala na glavni obravnavi. Zagovornik v svoji pritožbi navaja, da obstaja vrsta okoliščin, ki utemeljujejo domnevo, da na Institutu za sodno medicino analiziran vzorec krvi št. 005393 sploh ne pripada obtožencu. V zvezi s tem je potrebno povedati, da pritožbeno sodišče nikakršnih nepravilnosti oz. dvomov v to, čigav je bil vzorec analizirane krvi, sploh ni zasledilo. Iz naročila za zdravniško preiskavo in odvzem krvi je razvidno, da je bila le-ta odvzeta 3.10.1999, torej na dan, ko se je primerila obravnavana prometna nezgoda. Tudi poškodbe obtoženca, navedene na tam naročilu se ujemajo s tistimi, ki so razvidne iz obvestila zdravnika SB I. z dne 5.10.1999 in ki se nahajajo na list. št. 172 spisa. Tudi izvedenka dr. G.K. je povedala, da alkoholimetrična analiza, ki se nahaja v spisu gotovo pripada krvi z vzorčno št. 5393, oz. da je z gotovostjo bil analiziran vzorec krvi s prav tako številko, kakor se nahaja na naročilu za zdravniško preiskavo in odvzem krvi na list. št. 17 spisa. Nikakršnega dvoma ni tedaj, da je obtoženec V.D. vozil pod vplivom alkohola, tako, kakor to prepričljivo ugotavlja prvostopenjsko sodišče in da gre tedaj njegov zagovor, da temu ni tako, jemati le kot način njegove obrambe. Svoj zagovor obtoženec utemeljuje tudi s tem, da je bil preizkušen z elektronskim alkoskopom, ki naj bi pokazal, da je bil obtoženec v trenutku prometne nezgode trezen, to pa naj bi dokazoval tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, katerega pribavo je obtoženčev zagovornik pred pritožbeno sejo tudi predlagal. V zvezi s tem pa je potrebno povedati, da obtoženčev zagovornik predlaga pribavo zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ob prometni nesreči, ki naj bi se zgodila dne 25.10.1999, medtem, ko naj bi do obravnavanega kaznivega dejanja prišlo dne 3.10.1999. Sodišče je ta dokazni predlog tedaj zavrnilo, kolikor pa se obtoženčev zagovornik sklicuje na navedbo na tretji strani zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, od koder naj bi bilo razvidno, da je bil preizkus obtoženca z elektronskim alkoskopom negativen, pa je potrebno povedati, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da zaradi poškodb obtoženca preizkus alkoholiziranosti na kraju prometne nesreče sploh ni bi odrejen, temveč je bil odrejen le strokovni pregled, ki je bil opravljen pozneje v Bolnišnici I.. Upoštevaje vse zgoraj navedeno se tedaj vse okoliščine, s katerimi pritožnik utemeljuje dvom v to, kateri vzorec krvi je bil na Institutu za sodno medicino analiziran, izkažejo kot povsem irelevantne.

Pritožnik se tudi ne more nadejati uspehov v svojih prizadevanjih izpodbiti tiste dejstvene ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so povezane z izvedenskim mnenjem dr. M.B., stalnega sodnega izvedenca za promet. Le-temu je bilo zaupano, da ugotovi mesto in način trčenja, hitrost vožnje vozila, časovno-potno analizo in vzrok trčenja. Izvedenec je svoje delo zelo kvalitetno opravil, si kraj nesreče tudi ogledal in ga fotografiral, prav tako pa opravil računalniško simulacijo samega trčenja in časovno-potno analizo tako, kakor mu je bilo naloženo. Izvedenec v svojem izvedenskem mnenju ugotavlja, da je neutemeljen tisti del obtoženčevega zagovora, ko nastanek prometne nezgode predpisuje zaslepljujočim lučem nasproti vozečega vozila, ki naj bi celo vozilo po obtoženčevem pasu. Ta obtoženčev zagovor izvedenec ovrže z dvemi ugotovitvami. Prva je ta, da je povsem nerazumljivo, da obtoženec, v kolikor bi njegov zagovor držal, ni reagiral z intenzivnim zaviranjem, kar bi bila pač normalna reakcija vsakršnega voznika. Druga okoliščina, s katero izvedenec ovrže zagovor obtoženca pa je ta, da bi imel nasproti vozeči voznik še vedno dovolj časa, da bi se vrnil na svoj vozni pas tudi še v trenutku, ko se je obtoženec začel umikati z vozišča. Sklepno tako izvedenec ugotavlja, da vzrok nesreče ni tak, kot ga opisuje obtoženec in da je verjetnejši vzrok nezgode iskati v izgubi kontrole smeri vožnjo. To izgubo nadzora nad vozilom pa sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno pripisuje obtoženčevi alkoholiziranosti, saj je splošno znana in po medicinskih kriterijih tudi v sodni praksi sprejeta ocena, da pomeni taka koncentracija alkohola, ki je bila pri obtožencu prisotna v času prometne nezgode tudi absolutno nesposobnost vsakega voznika za varno vožnjo.

Obtoženčev zagovornik izpodbijano sodno odločbo graja tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, ki jih v svoji pritožbi omenja pritožnik pri izreku kazenske sankcije v zadostni meri upoštevalo in tudi pravilno ovrednotilo tako, da se izkaže kazen desetih mesecev zapora kot pravšnja kazenska sankcija teži in načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja.

Preizkus izpodbijane sodbe odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal. Zato je bilo potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je dolžan obtoženec na podlagi 1. odst. 98. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 150.000,00 SIT. Po določbi 3. odst. 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obtoženega V.D.. Ob odmeri povprečnine je sodišče se posebej upoštevalo to, da je moralo sodišče zaradi pasivnosti obtoženca javno pritožbeno sejo kar dvakrat preložiti.