VSL sodba I Cpg 117/2005

r a z s o d i l o :
Pritožba se zavrne in potrdi dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje
(1. in 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe toženi stranki

naložilo plačilo 2.965,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

veljavni za zamudne obresti v kraju izpolnitve (Dunaj, Avstrija), od

3.11.1992 dalje do plačila.

Proti temu delu sodbe sodišča prve stopnje je vložila tožena stranka

pravočasno pritožbo. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopka

ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga,

naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje

sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je bilo sporno

vozilo Golf TP (1) kasko zavarovano pri tožeči stranki in (2) da je

tožeča stranka iz naslova te zavarovalne pogodbe po poškodbi

(uničenju) tega vozila plačala leasigodajalcu (takratnih) 70.687,00

ATS.

V zvezi s pritožbeni trditvami, ki izpodbijajo prvo dejansko

ugotovitev, je vlagatelja pritožbe treba opozoriti na njegove trditve

iz pripravljalnega spisa z dne 16.10.1995 (l. št. 8): "Tožeča stranka

je k svoji vlogi...priložila dokumentacijo, iz katere izhaja, da je

bila zavarovalna polica vinkulirana v korist H. Ges.m.b.H. Celovec in

da je polica bila tudi poslana na naslov vinkulacijskega upravičenca.

V skladu s to pogodbo je v postopku obravnavanja odškodnine po kasko

zavarovanju bilo tudi ravnano." Poleg tega je direktor tožene stranke

na naroku za glavno obravnavo, ki je bil 9.4.2003, pripomnil, "da so

mu na zavarovalnici v Avstriji iz kasko zavarovanja G. priznali iz

totalke le 1/3 in mu dali navodila, da naj ostali del izterja pri

slovenski zavarovalnici iz obveznega zavarovanja povzročitelja."

Pravkar povzete trditve tožene stranke potrjujejo obstoj pogodbe o

kasko zavarovanju za sporno vozilo. Tem nasprotne pritožbene trditve

pa že zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne morejo omajati

zgoraj povzete prve dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Druga dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na prilogi A

14Upoštevaje zgoraj povzete trditve tožene stranke in vsebino

listine v prilogi A 14, ki ji pritožnik ne ugovarja, pritožbeno

sodišče sprejema tudi drugo dejansko ugotovitev.

Tožeča stranka je zatrjevala prikrajšanje na svoji strani in

obogatitev na strani tožene stranke. Za presojo tega razmerja je

treba uporabiti domače pravo (3. odst. 27. člena Zakona o ureditvi

kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur.l.

SFRJ 43/82 in 72/82).

Prikrajšanje tožeče stranke izvira iz preprečene možnosti, da

uveljavi regresni zahtevek po izplačilu odškodnine iz naslova kasko

zavarovanja proti odškodninsko odgovorni osebi oziroma njeni

zavarovalnici. Vzrok temu prikrajšanju pa je po ugotovitvah sodišča

prve stopnje izčrpanje pravic iz naslova obveznega zavarovanja

odgovornosti v motornem prometu. Izčrpanju pravic iz naslova

obveznega zavarovanja odgovornosti v motornem prometu pritožnik ne

ugovarja, saj priznava, da je Zavarovalnica d.d. sporni znesek iz

naslova obveznega zavrovanja odgovornosti v motornem prometu

izplačala. Pač pa se pritožnik ne strinja s presojo, da je sam

obogaten zaradi izplačila odškodnine iz naslova obveznega zavarovanja

v motornem prometu.

Ta presoja sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je bila

odškodnina iz naslova obveznega zavrovanja odgovornosti v motornem

prometu, ki jo je prejela družba G. d.o.o., "poračunana z obroki za

motorje Yamaha," ki jih je imela tožena stranka v leasingu od H. po

posredovanju družbe G. d.o.o.. Te dejanske ugotovitve sodišča prve

stopnje pritožbeno sodišče sprejema. Zgolj pavšalne pritožbene

trditve, češ da je leasingodajalec "prejel korist" iz obveznega

zavarovanja v motornem prometu, jih namreč ne morejo omajati. Enako

velja za trditve, češ da je tožena stranka sporno odškodnino izročila

leasingodajalcu, skladno s pogodbo o leasingu, ta pa naj bi napravil

poračun.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikovim razumevanjem

"koristi" v konkretnem primeru.

"Poračun," o katerem je izpovedovala priča J.Z., po naravi stvari ne

bi bil mogoč, če družba G. d.o.o. ne bi štela prejete odškodnine iz

naslova obveznega zavarovanja v motornem prometu za denarna sredstva

tožene stranke. Le v tem primeru je namreč smiselno govoriti o

"poračunu" tega denarnega zneska s terjatvijo do tožene stranke iz

naslova "obrokov za motorje Yamaha." Čeprav je bil denarni znesek

tako res na koncu "izročen" leasingodajalcu in ne toženi stranki, kot

trdi pritožnik, prvi ni prejel koristi, ki bi bila lahko podlaga za

obogatitveni zahtevek proti njemu (prim. 210. člen ZOR).

Leasingodajalec je na opisani način prejel (le) izpolnitev obveznosti

tožene stranke po pogodbi o leasingu motorjev Yamaha. Toženi stranki

pa zaradi ugotovljenega "poračuna" ni bilo treba plačati "obrokov za

motorje Yamaha." In v tem je po prepričanju pritožbenega sodišča

njena korist, ki ustreza pojmu koristi iz 210. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi izvajanji še dodaja, da

zgoraj opisane koristi tožene stranke ni moč postavljati v kontekst

pogodbe o leasingu za vozilo Golf TD in njene izgube zaradi predčasne

prekinitve tega pogodbenega razmerja. Že zato ne, ker izplačana

odškodnina iz naslova obveznega zavarovanja v motornem prometu ni

bila namenjena odpravi zatrjevane škode iz tega pogodbenega razmerja,

temveč odpravi škode na vozilu Golf TD, kot to sledi iz

odškodninskega zahtevka (v prilogi C 6).

Iz doslej razloženega sledi, da je pritožbeno sodišče lahko

preizkusilo izpodbijano sodbo kljub očitanim pomanjkljivostim. S tem

v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da se zatrjevane nedoslednosti

obrazložitve tičejo razlogov o ugotavljanju obstoja pogodbe o kasko

zavarovanju, obstoj katere pa je tožena stranka izrecno priznavala

(prim. zgoraj). Zakaj je sprejemljiv odločilni razlog sodišča prve

stopnje o izplačilu tožeče stranke leasingodajalcu iz naslova kaska

zavarovanju, je pritožbeno sodišče že obrazložilo. To pomeni, da je

izpodbijano sodbo tudi v tem delu lahko preizkusilo. Izrecno

uveljavljana absolutna bistvena kšitev tako ni podana. Ker niso

podane niti druge, uradoma upoštevne postopkovne kršitve (2. odst.

350čl. ZPP), na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve

stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče

odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154.

in 1. odst. 165. čl. ZPP.