VSL sklep I Kp 40/2005

Pritožbama okrožnega državnega tožilca in zagovornika obdolženega
P. P. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega P. P.

spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva

z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ in mu

izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen štirih

mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in štirih mesecev. V

skladu s takšno odločitvijo mu je naložilo plačilo stroškov

kazenskega postopka v znesku 300,00 SIT ter povprečnino v znesku

55.000,00 SIT. Obdolženega D. B. je na podlagi 3. točke 358. člena

Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo

dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja

ali uradnih pravic po 270. členu KZ ter o stroških odločilo v skladu

z določbo I. odst. 96. člena ZKP.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila okrožni državni tožilec ter

zagovornik obdolženega P. P. Okrožni državni tožilec se je v

obsodilnem delu sodbe pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji, v

oprostilnem delu sodbe pa zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne

ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da se obdolženemu

P. v okviru izrečene pogojne obsodbe določi višjo zaporno kazen in

daljšo preizkusno dobo ter se mu izreče še varnostni ukrep prepovedi

opravljanja poklica, obdolženega B. pa spozna za krivega kaznivega

dejanja po 270. členu KZ ter se mu izreče pogojno obsodbo, primerno

dolgo zaporno kazen in preizkusno dobo ter varnostni ukrep prepovedi

opravljanja poklica po 67. členu KZ. Zagovornik obdolženega P. se je

pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno

sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe,

podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo odločanje.

Višji državni tožilec svetnik J. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je

podal na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP in ga je pritožbeno

sodišče vročilo obema obdolžencema in njunima zagovornikoma,

predlagal, da se pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodi, pritožba

zagovornika obdolženega P. pa se zavrne kot neutemeljena.

Obe pritožbi sta utemeljeni.

Okrožni državni tožilec in zagovornik obdolženega P. utemeljeno

poudarjata, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno in

zmotno ugotovilo.

Pritožbene navedbe, da je iz P. besed glede streljanja v Volčjem

potoku, razbrati, da je bil njegov motiv za izvršitev očitanega

kaznivega dejanja maščevanje zaradi prijave dogodka na policiji,

utemeljeno vnašajo dvome v zaključke sodišča prve stopnje, da sta oba

obdolženca začela ustavljati oškodovanca popolnoma zakonito. Okrožni

državni tožilec meni, da je bilo celotno dogajanje policistov

motivirano z dogodkom, ki se je zgodil v Volčjem potoku in ga je

oškodovanec prijavil policiji. Sodišče druge stopnje se strinja, da

je takšen motiv bistvenega pomena za presojo očitanih dejanj

obdolžencema, ker so izjave obdolženega P. glede streljanja v Volčjem

Potoku tudi zajete v obtožnem aktu, prav tako pa je motiv pomemben za

izbiro in odmero kazenske sankcije. Ker sodišče prve stopnje ni

razčistilo te okoliščine in je dokazni predlog državnega tožilca, da

se opravijo poizvedbe glede morebitnega streljanja v Volčjem Potoku,

na glavni obravnavi dne 17.6.2004 zavrnilo, takšne svoje odločitve pa

tudi ni obrazložilo v skladu z določbo VII. odst. 364. člena ZKP, je

dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Utemeljene so tudi pritožbene navedbe okrožnega državnega tožilca, da

je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se je pričanje

oškodovanca C. v različnih fazah postopka spreminjalo in je zato

nezanesljivo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil oškodovanec

tekom postopka zaslišan na dveh glavnih obravnavah in sicer dne

17.6.2004, ko je izpovedal o dogodku in še dne 23.9.2004, ko je

izpovedal enako kot na prejšnji glavni obravnavi, zato je sodišče

prve stopnje zmotno zaključilo, da je oškodovanec svojo izpovedbo

spreminjal. Utemeljeno pa tudi okrožni državni tožilec opozarja, da

je oškodovanec glede B. grožnje s pištolo povedal že v pritožbi na

GPU Ljubljana z dne 11.8.2003, v uradnem zaznamku o razgovoru z dne

15.9.2003 ter zaslišan na glavni obravnavi. Ob tem sodišče druge

stopnje tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je oškodovancu

verjelo le v tistem delu izpovedbe, ki jo je potrdila priča Š.,

spregledalo, da je priča Š. prišla na kraj dogodka šele potem, ko je

že slišala krike oškodovanca in zato celotnega dogajanja med

oškodovancem in obdolžencema ni mogla videti. Sodišče bo moralo zato

v ponovljenem postopku skrbno pretehtati ali verjame oškodovančevi

izpovedbi v celoti ali le deloma in navesti jasne in konkretne

razloge za svoje zaključke. Enako pa bo moralo storiti tudi glede

izpovedbe priče Š. ter se opredeliti do nasprotij v njegovi

izpovedbi, na katere opozarja zagovornik obdolženega P. v pritožbi in

ob tem tudi upoštevati, da je priča na kraj dogodka prišla šele

kasneje, da dogodka ni opazovala iz neposredne bližine temveč na

razdalji približno 15 metrov in nenazadnje, da se je dogodek zgodil v

zgodnjih jutranjih urah (ob 5:20 uri), ko zlasti v gozdu še ni bilo

popolnoma svetlo.

Zagovornik obdolženega P. tudi utemeljeno zatrjuje, da je dejansko

stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker je izvedenec v svojem

mnenju spreminjal pojme kot so udarnina, odrgnina, oteklina, kar je

ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je zmotno zaključilo, da

to ni bistvenega pomena. Pritožnik sicer neutemeljeno navaja, da je

izvedenec opravil še razgovor z oškodovancem in svoje mnenje oprl na

njegovo izjavo, saj kaj takega iz izvedeniškega mnenja ne izhaja,

prav tako so neutemeljene navedbe, da je bila odredba sodišča prve

stopnje, s katero je postavilo izvedenca, sugestibilna in se je glede

tega pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, utemeljeno pa

pritožnik opozarja, da izvedensko mnenje ni jasno. Prav tako so

utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče v izpodbijani sodbi ni

obrazložilo, zakaj ni ugodilo predlogu obrambe po postavitvi novega

izvedenca in je tako kršilo VII. odst. 364. člena ZKP. V ponovljenem

postopku bo zato sodišče prve stopnje še enkrat moralo zaslišati

izvedenca dr. J. P. in razjasniti razlike med udarnino, oteklino ter

odrgnino. Če teh nasprotij ne bo mogoče razjasniti niti z zaslišanjem

izvedenca, pa bo moralo postaviti novega izvedenca.

Okrožni državni tožilec utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje

zmotno zaključilo, da je obdolženi B. pravilno zaustavil oškodovanca

na motorju. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zato, ker

oškodovanec ni upošteval policijskega ukaza, B. s tem, ko je

oškodovanca od zadaj podrl z motorja, ravnal v skladu s 33. členom

Zakona o policiji ter 108. in 109. členom Pravilnika o policijskih

pooblastilih. V 33. členu Zakona o policiji je določeno kaj vse smejo

policisti narediti pri opravljanju nalog, med drugim lahko ukazujejo

in uporabijo prisilna sredstva. Prisilna sredstva isti zakon

taksativno našteva v 50. členu, kjer so določena tudi sredstva za

vklepanje in vezanje, fizična sila ter sredstva za prisilno

ustavljanje prevoznih sredstev, ki sta jih uporabila obdolženca. Ob

uporabi vseh policijskih pooblastil morajo policisti spoštovati 30.

člen Zakona o policiji, ki določa, da so policisti pri opravljanju

nalog dolžni ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in

varovati človekove pravice in temeljne svoboščine ter da smejo

človekove pravice in temeljne svoboščine omejiti le v primerih

določenih z ustavo in zakoni. Ker je nedotakljivost človekove telesne

in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic

zagotovljena vsakemu posamezniku kot ustavna pravica (35. člen Ustave

RS) in ker vsako izvajanje policijskih pooblastil pomeni poseg

državne oblasti v zasebno sfero posameznika, je potrebno vsa zakonska

pooblastila , ki jih ima policija (še posebej pa možnost uporabe

prisilnih sredstev), restriktivno razlagati. V 51. členu Zakona o

policiji je tudi določeno, da smejo policisti uporabiti le tisto

prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z najmanjšimi

škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo (načelo

sorazmernosti), pri uporabi prisilnih sredstev pa morajo spoštovati

človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo. Prisilno sredstvo morajo

prenehati uporabljati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je

bilo uporabljeno. Policist mora torej vedno najprej poskusiti

opraviti policijsko nalogo z blažjim sredstvom, vendar pa ker uporaba

katerega koli prisilnega sredstva, četudi je to najmilejše, pomeni

hujši poseg v integriteto posameznika, mora vedno obstajati poleg

vseh predpisanih razlogov za uporabo prisilnega sredstva še razlog

nujnosti (policist brez uporabe prisilnega sredstva ne bi mogel

opraviti policijske naloge). Zakon o policiji sicer res določa v 51.

d členu sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev, ki jih

sme policist uporabiti za preprečitev nadaljne vožnje s prevoznim

sredstvom osebi, ki je bila pred tem najmanj dvakrat pravilno

ustavljena in ni upoštevala zakonitega policistovega ukaza (4.

alineja), vendar pa je v Pravilniku o policijskih pooblastilih, ki

urejajo to sredstvo v 131. do 133. členu, določeno, da uporabo teh

sredstev odredi vodja izmene operativno komunikacijskega centra

policijske uprave ali generalne policijske uprave ali oseba, ki jo

pooblasti generalni direktor policije. Pravilnik torej točno določa,

katere osebe so pristojne za odreditev uporabe sredstev za prisilno

ustavljanje prevoznih sredstev, zato o njihovi uporabi ne sme

odločati policist samostojno na lastno pobudo, kot sta to storila

obdolženca. Zakon o policiji sicer omogoča uporabo prisilnih sredstev

za ustavljanje prevoznih sredstev tudi v primeru prekrškov (in ne

samo v primeru kaznivih dejanj kot to zmotno trdi državni tožilec),

vendar pa je potrebno ob tem upoštevati tudi sorazmernost prekrška

ter dejstvo kakšne so možnosti ogrožanja javnega prometa zaradi

prekrška. V predmetni zadevi je potrebno upoštevati, da je

oškodovanec sicer storil prekršek, ker je vozil brez čelade, vendar

pa je tudi iz javne ceste zavil na gozdno cesto in tako javnega

prometa ni več ogrožal. Poleg tega pa je iz zagovorov obdolžencev

možno razbrati, da sta oškodovanca poznala in tudi vedela, kje

stanuje, zato bi lahko oškodovanca počakala pred hišo in ni bilo

nikakršne potrebe po takšnem ustavljanju, kot ga je opravil obdolženi

B. Navedeno ustavljanje B. ni bilo v skladu z načelom nujnosti in

sorazmernosti, prav tako pa obdolženca nista bila pristojna za

odreditev uporabe sredstev prisilnega ustavljanja prevoznih sredstev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornika obdolženega P., da je

sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je

ugotovilo, da je obdolženi P. pri opravljanju alkotesta kršil

človeško dostojanstvo oškodovanca. Sodišče prve stopnje je pravilno

ugotovilo, da je obdolženi P., ob dejstvu, da je vklenjenemu

oškodovancu k ustom prinesel napravo za merjenje alkohola v krvi,

kršil človeško dostojanstvo oškodovanca in zato tudi navedlo jasne in

konkretne razloge, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot

prepričljive. Vendar pa je sodišče druge stopnje zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede ravnanja obeh

obdolžencev moralo izpodbijano sodbo razveljaviti v celoti. Zato tudi

tožilčevih pritožbenih navedb glede odločbe o kazenski sankciji ni

presojalo.

Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem

postopku ponoviti že izvedene dokaze, izvesti nove dokaze glede

razjasnitve motiva obeh obdolžencev, ponovno zaslišati izvedenca in

po potrebi postaviti novega, se opredeliti do vseh dokaznih

predlogov, ki jih bodo predlagale stranke ter nato na podlagi analize

vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj kritično oceniti

zagovore obeh obdolženih, izpovedbo oškodovanca in priče Š. ter

navesti jasne in konkretne razloge, zakaj jim verjame oziroma zakaj

jim ne verjame. Na ugotovljeno dejansko stanje pa bo moralo pravilno

uporabiti materialno pravo glede vprašanja kršitve policijskih

pooblastil ob upoštevanju načela zakonitosti, sorazmernosti in

nujnosti.