VSL sklep II Cp 1483/2004

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.6.2004, opr. št. P

2483/2002-III-13, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je

tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 6,800.000,00 SIT s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da ji je tožena

stranka dolžna povrniti pravdne stroške. Hkrati je tožeči stranki

naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku

188.330,00 SIT.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka. Po mnenju tožeče stranke

je zavarovanka tožene stranke krivdno in objektivno odgovorna za

škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Delodajalec mora delavcu

zagotoviti varne delovne razmere. Vsi izvedeni dokazi potrjujejo

trditve tožeče stranke, da za varnost njenega dela ni bilo dovolj

poskrbljeno. V času obravnavane delovne nezgode je močno snežilo,

zato so otroci in njihovi starši nanesli sneg v garderobo, kjer se je

sneg hitro topil, tako da so bila že itak gladka tla še prekomerno

spolzka in mokra. V takih izrednih razmerah bi bilo potrebno čiščenje

in brisanje tal prilagoditi dejanskim okoliščinam, kar pomeni, da ni

dovolj, da se mokra in spolzka tla pobriše šele tedaj, ko otroci

zapustijo garderobo in gredo v razred. Obravnavani škodni dogodek

opozarja na potrebo večkratnega brisanja oziroma čiščenja tal tudi v

času, ko se otroci v garderobi še preobuvajo in pripravljajo na pouk.

Poleg tega ne gre spregledati dejstva, da je bil pred vhodom v šolsko

poslopje nameščen samo kovinski predpražnik, kar pa očitno ni

zadoščalo za temeljito čiščenje obutve in je zato snažilka

samoiniciativno namestila pred vrata še manjšo krpo, ker je sama

ocenila, da kovinski predpražnik ni primeren, ker se v zgradbo nosi

preveč snega. Sodišče prve stopnje nepravilno zaključuje, da je šola

s tem dovolj poskrbela za varnost svojih delavcev in učencev in to

navezuje le na trditev, da v več kot dvajsetih letih ni bilo padcev

zaradi gladkih in spolzkih tal v garderobi in v drugih predelih

šolskega poslopja. Gotovo bi bila pravilnejša trditev, da nihče v

dvajsetih letih zaradi padca oziroma zdrsa ni bil telesno poškodovan.

Žal je moralo priti do tega škodnega dogodka, da je šola potem

dejansko bolj poskrbela za večjo varnost svojih delavcev in učencev,

saj tudi iz izpovedi ravnateljice šole izhaja, da so sedaj pred

vhodna vrata namestili poseben predpražnik za temeljito čiščenje

obutve pred vstopom v šolo, gladke in zdrsne vinas ploščice pa so

prekrili z nedrsno gumijasto preprogo. Vse navedeno, zlasti pa

dejstvo, da je vodstvo šole šele po padcu in telesni poškodbi tožeče

stranke poskrbelo za varnejše delo in razmere, potrjuje, da je

zavarovanka tožene stranke krivdno odgovorna za obravnavani škodni

primer, ker bi se morala in mogla že pred tem dogodkom zavedati, da

so gladka, spolzka in mokra tla zelo nevarna za zdrse in padce, pri

katerih se lahko telo tudi huje poškoduje. Sodišče prve stopnje

nepravilno zaključuje, da za obravnavani škodni primer zavarovanka

tožene stranke ne odgovarja tudi po načelu objektivne odgovornosti.

Obravnavani škodni primer je namreč zaradi spleta različnih okoliščin

nastal kot posledica povečane nevarnosti, za katero pa zavarovanka

tožene stranke objektivno odgovarja. Sodišče v obrazložitvi svoje

sodbe pravilno ugotavlja, da utegne biti vlažen in spolzek linolej

nemalokrat dejansko nevaren za zdrse, padce in s tem povezane telesne

poškodbe. Sama nevarnost hudih telesnih poškodb pa se nedvomno

poveča, če so v takih prostorih še dodatne nevarne stvari, na katere

lahko človek zadane in se dodatno poškoduje, če zaradi zdrsa omahne

in pade. Do tega je v konkretnem primeru tudi prišlo, ker je tožeča

stranka zaradi zdrsa z glavo udarila v štrleči drog stare garderobne

police in se pri tem poškodovala. Pri tem ne gre spregledati še

dejstva, da je imela tožeča stranka v obeh rokah igrače in druge

šolske rekvizite, tako da praktično ni imela možnosti, da bi z rokama

lovila ravnotežje.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zavarovanki

tožene stranke očitala le objektivno odgovornost za škodo, ki jo je

utrpela pri padcu dne 11.1.1996. To ugotavlja tudi sodišče prve

stopnje, čeprav se je kljub temu ukvarjalo tudi z ugotavljanjem, ali

je za predmetno škodo morebiti podana tudi subjektivna odgovornost

zavarovanke tožene stranke. Tožeča stranka ima prav, ko tudi v

pritožbi zatrjuje, da je v konkretnem primeru za škodo, ki jo je

utrpela, objektivno odgovorna zavarovanka tožene stranke. Nevarna

stvar v smislu 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je

tista, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja

nevarnost za njene uporabnike. Neka stvar lahko sama po sebi še ne

pomeni nevarne stvari, vendar pa to lahko postane v določenih

okoliščinah. Ali je neka stvar nevarna, je tako treba presojati tudi

glede na okoliščine, v katerih je nastala škoda. Upoštevati je treba,

kako in na kakšen način je podana vzročna zveza med stvarjo in

njenimi lastnostmi, ki naj bi bila nevarna, in posledico, ki je

nastala. Niti izhajajoč iz sodne prakse niti upoštevajoč življenjske

izkušnje ni mogoče trditi, da so suhe vinas ploščice taka talna

obloga, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri hoji

po njej potrebna posebna pozornost, pa bi kljub tej obstajala

povečana nevarnost padcev. Sodišče prve stopnje pa skladno z

izpovedbami tožeče stranke, prič K. M. in M. L., ugotavlja, da je

bilo dne 11.1.1996, ko se je pripetil obravnavani škodni dogodek,

vreme slabo, saj je snežilo, zaradi česar so bila tla v garderobi, v

kateri je prišlo do padca tožeče stranke, mokra in spolzka. To kljub

temu, da je bil pred vhodom v šolo na tleh kovinski predpražnik in da

je čistilka K. M. samoiniciativno na tla položila tudi krpo, ki bi še

zmanjšala vnos vlage v notranjost šole. Sodna praksa je že večkrat

zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla nevarna stvar, ker iz

njih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev. Prav to se je zgodilo

tudi v obravnavanem škodnem dogodku. Tožeči stranki je namreč v

garderobi zdrsnilo zaradi mokre in spolzke talne obloge, narejene iz

vinas ploščic. Zavarovanka tožene stranke torej kot imetnica nevarne

stvari po 1. odst. 174. čl. ZOR odškodninsko odgovarja za škodo, ki

izvira iz uporabe teh stvari. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi

pravilno ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno napačno

ocenilo, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost

zavarovanke tožene stranke za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka

dne 11.1.1996. Izpovedi K. M. in M. L., da na konkretnem mestu v

preteklosti ni prihajalo do poškodb, ne moreta privesti do drugačnega

zaključka. Da so obravnavanega dne obstajale neke posebne okoliščine,

dokazuje tudi dejstvo, da je snažilka K. M. samoiniciativno na tla

položila še krpo, ki bi zmanjšala vnos vlage v šolo, in da so v šoli

po obravnavanem škodnem dogodku na tla namestili poseben predpražnik

-"travo", čez ploščice pa položili gumjasto preprogo (izpoved priče

M. L. - list. št. 28). Sodišču prve stopnje pa gre pritrditi, da

drog, v katerega je tožeča stranka zadela z glavo potem, ko je

spodrsnila na mokrih in spolzkih tleh, ni v okvirih standarda nevarne

stvari. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi skladno z izpovedmi tožeče

stranke in obeh prič ugotavlja, da ta drog ni kar štrlel v prostor,

temveč je predstavljal nosilec police, na katero naj bi otroci

odlagali kape.

Ker je torej sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo,

da v konkretnem primeru za poškodbo tožeče stranke zavarovanka tožene

stranke ne odgovarja objektivno, tožena stranka pa je v postopku na

prvi stopnji tožeči stranki očitala nepazljivost, torej soprispevek k

nastanku škode in ker sodišče prve stopnje do sedaj še ni ugotavljalo

škode, ki jo je utrpela tožeča stranka in tudi ne morebitnega

soprispevka tožnice, bo pa to treba ugotoviti za pravilno odločitev v

konkretnem primeru, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke

ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Skladno s sprejeto odločitvijo je odločitev o pritožbenih stroških

tožeče stranke pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).