VSL sklep II Cp 1589/2004

Pritožbama se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se v
izpodbijanem delu (to je v točkah 1, 3, 4, 5 in 6 izreka) razveljavi
ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in sklepom ni dovolilo

spremembe tožbe (1. točka izreka), vzelo na znanje umik zahtevka za

plačilo odškodnine v višini 100.000,00 SIT iz naslova skaženosti in v

tem delu postopek ustavilo (2. točka izreka), ugotovilo, da ne

obstoji terjatev toženca do tožnika (3. točka izreka), tožencu

naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača odškodnino v višini

200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe

do plačila (4. točka izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače,

zavrnilo (5. točka izreka), in tožniku naložilo, da tožencu v roku 15

dni povrne njegove pravdne stroške v znesku 52.265,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (6.

točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper 1., 5. in 6. točko izreka odločbe sodišča

prve stopnje. V pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge

in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo, podrejeno pa

razveljavitev izpodbijanega dela odločbe sodišča prve stopnje.

Navaja, da je sodišče iz opisa škodnega dogodka izpustilo toženčevo

davljenje, do katerega je prišlo pri valjanju po tleh, kar izkazuje

tudi njegova poškodba vratu. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj

sodišče šteje, da je bilo toženčevo ravnanje utemeljeno, njegovo pa

naj bi predstavljalo izzivanje. Meni, da je bilo ravno obratno, saj

je dejansko toženec z vožnjami po tujem zemljišču in odstranjevanjem

nasute zemlje povzročil slabe odnose med pravdnima strankama. Toženec

ima dostop do svojih zemljišč urejen tudi po drugi poti. Ugotovitev

sodišča, da je proti tožencu tekel s koso v roki, nima podlage v

izvedenih odnosih. Dejansko je imel koso na rami, vendar ne zato, da

bi z njo grozil tožencu. Tistega dne je le kosil krompir. To izhaja

tudi iz izpovedi priče M. H. in A. B., ki bi jima sodišče moralo

slediti. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo obseg nastalega

strahu in mu prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in

strah. Poudarja, da je tudi izvedenec ugotovil, da je bil v obdobju

enega meseca in pol zmanjšano življenjsko in delovno sposoben do te

mere, da je potreboval tujo pomoč, kar je nedvomno predstavljalo

njegove duševne bolečine. Zato je neutemeljena zavrnitev zahtevka za

povračilo škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti. Glede škode iz naslova duševnih bolečin

zaradi izgube časti in dobrega imena sodba sploh ni obrazložena. Ob

takem škodnem dogodku, kot je bil obravnavani, je kot na dlani, da je

bil fizično in psihično maltretiran ter izpostavljen pogledom in

neprijetnemu sočutju velikemu številu ljudi. Nadalje iz izreka

odločbe ni razvidno, katere spremembe tožbe sodišče ni dovolilo - ali

tiste v zvezi s tujo pomočjo ali pretrpljeno nematerialno škodo. Tega

dela odločbe zato ni mogoče preizkusiti. Zvišanje tožbenega zahtevka

za nematerialno škodo ne predstavlja spremembe tožbe, ampak le

valorizacijo tožbenega zahtevka zaradi spremenjenih okoliščin, to je

preteka časa od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Dovolitev spremembe

tožbe bi bila tudi sicer smotrna za dokončno ureditev razmerja med

strankama. Pri odmeri zamudnih obresti je sodišče zmotno uporabilo

materialno pravo, saj je spregledalo načelno stališče Vrhovnega

sodišča RS. Tudi odločitev o pravdnih stroških ni pravilna. Sodišče

zmotno navaja, da ni priglasil stroškov za pripravljalne vloge, poleg

tega pa bi mu moralo v celoti in ne le do polovice prisoditi strošek

za izvedenca medicinske stroke.

Toženec se pritožuje zoper 3., 4. in 6. točko izreka sodbe sodišča

prve stopnje. Tudi on uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in

pritožbenemu sodišču predlaga primarno spremembo, podrejeno pa

razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da je sodišče prve

stopnje neutemeljeno izločilo oziroma ni upoštevalo izpovedi prič

I. in V. T.. Poudarja, da je imel v traktorju v rokah le volan in ne

kakšne železne deske. Železne deske ni ugotovila niti policija, ki je

opravila ogled in zapisnik škodnega dogodka. Tudi diagnoza tožnikove

pritožbe tega ne izkazuje. Pač pa je možno, da je tožnik dobil

udarnino prsnega koša, ko sta se valjala po tleh. Izpeljava sodišča,

da je z železno desko razorožil tožnika in mu tako vzel koso, presega

tožbene navedbe in navedbe samega tožnika. Sodišče bi moralo zavzeti

stališče do njegove izpovedbe, da je tožnik zamahnil s koso proti

njem, on pa je odskočil in ujel spodnji del ročaja kose ter mu koso

tako iztrgal iz rok. Sodišče bi moralo pri presoji zadeve bolj

upoštevati dogajanje pred kritičnim dogodkom, namreč dejstvo, da je

tožnik z nasuvanjem zemlje ravnal neprimerno in izzivalno in nato še

s koso tekel proti njemu. Napadalec oziroma povzročitelj kritične

situacije je bil zato izključno tožnik sam. Njemu, ki se je zgolj

branil, pa ni mogoče očitati nikakršnega krivdnega ravnanja. Vsekakor

ni imel nobenega naklepa koga poškodovati. Toženec ugovarja tudi

zavrnitvi njegovega pobotnega ugovora. Zgolj dejstvo, da ni predložil

medicinskega izvida glede utrpele nematerialne škode, ne pomeni, da

te škode ni utrpel. Iz njegove izpovedi in predvsem izpovedi V. T. je

razvidno, da je pobotni ugovor vsaj delno utemeljen. Ker ni ravnal

naklepno, pa tudi ne obstaja zadržek iz 341. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih. Na koncu poudarja, da tožnik ni bil v

nikakršnem strahu, saj je bil izzivalec škodnega dogodka, pa tudi

fizičnih bolečin ni mogel utrpeti, saj je šel po škodnem dogodku

domov peš. Sodišče prve stopnje je nenazadnje pri stroškovni

odločitvi napačno upoštevalo zgolj uspeh pravdnih strank po temelju

in ne tudi po višini.

Pritožbi sta bili v skladu z določbo 1. odst. 344. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 36/2004 - drugo uradno

prečiščeno besedilo) vročeni nasprotnima strankama, pa odgovora ni

podala nobena izmed njiju.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po 2. odst. 184. člena ZPP obstoje tri oblike objektivne spremembe

tožbe. Do spremembe tožbe pride s spremembo istovetnosti zahtevka,

povečanjem obstoječega zahtevka ali uveljavljanjem drugega zahtevka

poleg obstoječega. Po podatkih spisa je tožnik s pripravljalno vlogo

z dne 7.5.2003 povečal zahtevek iz naslova nematerialne škode in

poleg tega (prvotnega) zahtevka uveljavljal še zahtevek iz naslova

materialne škode (nudenja tuje pomoči). Nedvomno je torej svojo tožbo

spremenil. ZPP mu to pravico tudi daje, čeprav le v omejenem obsegu.

Če zakon spremembe tožbe sploh ne bi dovolil, bi s tem silil tožnika,

da začne novo pravdo. Vendar tudi toženca ne sme izpostavljati

lahkomiselnemu nadlegovanju tožnika. Zato ZPP, če se toženec

spremembi upira, prepušča sodišču, da dovoli spremembo, če misli, da

bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1.

odst. 185. člena). Sodišče torej po svojem preudarku nadomesti

privoljenje toženca. Dovolitev spremembe bo smotrna vselej, če se z

dovolitvijo spremembe prihrani ali prepreči nova pravda in če se s

tem že tekoča pravda ne obremeni preveč. Sodišče prve stopnje se v

izpodbijani odločbi s tem vprašanjem ne ukvarja, ker očitno šteje, da

sprememba tožbe ob upiranju toženca ni dovoljena. To pa ne drži.

Pritožbeno sodišče odločbe sodišča prve stopnje zato v tem delu ne

more preizkusiti. Sodišče prve stopnje bo moralo o tem odločati

ponovno (3. točka 365. člena v zvezi s 14. točko 2. odst. 339. člena

ZPP).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava bo moralo ponovno odločati

tudi o toženčevem pobotnem ugovoru. Prvič zato, ker ne drži

ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec za trditve o pretrpljeni

nematerialni škodi ni predložil oziroma predlagal nobenih dokazov.

Nasprotno, v 4. točki odgovora na tožbo je kot dokaz svojim trditvam

predlagal zaslišanje tožnika in ostale dokaze, navedene v tej vlogi.

Toženec v pritožbi pravilno opozarja, da izvedensko medicinsko mnenje

in izvid nista edini možni dokaz o pretrpljeni nematerialni škodi.

Poleg tega se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve

stopnje, da je toženčev pobotni ugovor nedopusten, ker mu nasproti

stoji terjatev odškodnine za škodo, storjene namenoma. Določilo 3.

točke 341. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št.

29/78 s spremembami, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi 1060.

člena Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001) res določa

nedopustnost pobotanja, ki bi ga uveljavljal dolžnik dolga, ki je

nastal z namerno povzročitvijo škode. Vendar je smisel te določbe v

tem, da gre za varstvo upnika, ki ni tudi sam dolžan zaradi namerne

povzočitve škode. Glede na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje

škodnega dogodka, škoda, ki jo je pretrpel tožnik, ni take vrste, da

ne bi bilo prav, da bi ga pri povračilu ovirala morebitna njegova

lastna dolžniška zaveza. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve

stopnje brez razloga varuje osebno integriteto le ene izmed pravdnih

strank, saj sta bili po njegovih dejanskih ugotovitvah v pretepu obe

približno enako "izzivalni".

V tem smislu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbam obeh pravdnih

strank, razveljavilo tudi točke 3, 4, 5 in 6 izreka sodbe sodišča

prve stopnje ter zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje

v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, poleg že

poudarjenega, upošteva še naslednje: sodna praksa vse do občne seje

Vrhovnega sodišča RS 26.6.2002 res ni priznavala zamudnih obresti od

dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas do trenutka odmere

denarne odškodnine iz razloga, ker uveljavljena ureditev zamudnih

obresti ni razlikovala med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi

obresti. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani

obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list

RS, št. 109/2001) pa je izrecno ločil obresti glede na njihovo

funkcijo. Zato se po sodni praksi od 1.1.2002 dalje priznavajo

zamudne obresti od nastanka tožnikove zamude, če je ta nastala pred

uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, pa od 1.1.2002 dalje, vendar

samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po

temeljni obrestni meri, in to kljub dejstvu, da se denarne odškodnine

za nematerialno škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe

(primerjaj načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z

dne 26.6.2002, objavljeno v publikaciji Pravna mnenja, št. I/2002,

stran 11). Na drugi strani zamudne obresti v višini predpisane

obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, zaradi

uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri dne 28.6.2003 (Ur. list

RS, št. 56/2003) tečejo le do 27.6.2003. Omenjeni zakon je namreč

opustil ločevanje med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi obrestmi.

Relativno visoka stopnja obrestne mere zamudnih obresti je posledica

slabe plačilne discipline in ima kaznovalno funkcijo, zaradi česar ne

vsebuje niti prekrite temeljne obrestne mere. Od 1.1.2002 do

27.6.2003 zato oškodovancem od prisojene odškodnine za nepremoženjsko

škodo pripadajo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa

zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (oziroma

zakonske zamudne obresti).

Zaradi razveljavitve izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe se

pritožbenemu sodišču zaenkrat ni bilo treba opredeljevati do ostalih

pritožbenih navedb.