VSL sklep II Cp 1667/2005

s k l e n i l o :
Pritožba se zavrne in sklep potrdi.
Tožeča stranka in prvotoženka sami nosita svoje stroške pritožbenega
postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe: da se tožencema naloži odstranitev osebnega

avtomobila Škoda Favorit z dela služnostne poti, opisane v izreku

sklepa; da se jima prepoveduje postavljanje kakršnihkoli ovir na

opisanih delih parcel tako, da bo tožnik nemoteno vozil po tem delu

služnostne poti na svojo parcelo; da se tožencema izreče plačilo

denarne kazni v višini 500.000,00 SIT vsakemu, če svoje obveznosti ne

bosta izpolnila; da se jima naložena denarna kazen, kolikor je ne

plačata, spremeni v kazen zapora; da se izterjava denarne kazni

tožencema izvrši z rubežem njunih premičnih stvari.

Zoper sklep se tožnik pravočasno pritožuje zaradi nepopolno in zmotno

ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava

in bistvenih kršitev določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep

spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, s

stroškovnimi posledicami. Meni, da je verjetnost zahtevka izkazana.

Zahteva umik parkiranega vozila z dela služnostne poti na parc. št.

3458 k.o. K., ki je last J. in L. R. Toženca sta vozilo postavila na

tuje zemljišče, samo zaradi preprečitve vožnje tožniku. S tem sta

storila protipravno dejanje, saj za to nimata soglasja R.-jevih. Če

bi kdo lahko prerekal služnost po zemljišču parc. št. 3458, bi lahko

bila le R.-jeva kot lastnika. Ta dva pa ne nasprotujeta vožnjam

tožnika. Da ima tožnik res služnost, se bo ugotovilo po zaslišanju J.

in L. R., ki sta bila predlagana za zaslišanje v tožbi. Služnostno

pravico so priposestvovali že pravni predniki tožnika, pa tudi

lastnika spornega zemljišča, vožnje tožniku nista nikoli branila. Da

je vozilo res na zemljišču R.-jevih, je izkazano z izvedenskim

mnenjem. Tožniku sploh ni potrebno dokazovati priposestvovanja same

služnosti, saj R.-jeva to služnost tožniku priznavata. Z izvedenskim

mnenjem je tožnik izkazal tudi nenadomestljivo škodo, tudi sicer

toženca ne bi utrpela nobene škode z odstranitvijo vozila.

Prvotoženka M.T. je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno

zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, zakaj

šteje, da tožnik ni izkazal predpostavke iz 2. alineje 2. odst. 272.

člena ZIZ in sicer, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek

težko nadomestljive škode. Pravilno je tudi njegovo stališče, da je

tožnik izkazal predpostavko iz 3. alineje 2. odst. tega člena, to je,

da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala

za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki

bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Kljub temu je sodišče

prve stopnje pravilno predlog za izdajo začasne oredbe zavrnilo, ker

tožnik ni izkazal že objektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v

zavarovanje nedenarne terjatve, ni izkazal za verjetno, da njegova

terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1.

odst. 272. člena ZIZ). Tožnik s tožbo uveljavlja varstvo služnosti -

od tožencev zahteva opustitev motenja izvrševanja njegove stvarne

služnosti (212. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Aktivno

legitimiran za vložitev takšne (konfesorne) tožbe, je služnostni

upravičenec, ki pa mora dokazati obstoj služnosti, kot to pravilno

ugotavlja sodišče prve stopnje. Stvarna služnost nastane z zakonom,

na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa (214. člen

SPZ). Na podlagi zakona stvarna služnost lahko nastane samo s

priposestvovanjem (217. člen SPZ). Za nastanek stvarne služnosti na

podlagi pravnega posla se poleg veljavnega pravnega posla zahteva še

zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (1. odst. 215.

člena SPZ). Kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, je tožnik le

postavil trditev, da ima služnost po sporni poti, šele na naroku za

izdajo začasne odredbe, pa je to trditev dopolnil še, spet s povsem

pavšalno izjavo, da je služnost pridobil s priposestvovanjem. Ob tem,

da toženca obstoju služnosti nasprotujeta, so te gole tožnikove

trditve premalo tudi za samo izkaz verjetnosti njegove terjatve.

Zaenkrat tožnik torej ni izkazal verjetnosti nastanka stvarne

služnosti na podlagi pravnega posla, kot ga smiselno uveljavlja v

pritožbi (ni izkazal verjetnosti obstoja veljavnega pravnega posla,

niti vpisa v zemljiško knjigo), niti ne verjetnosti obstoja

predpostavk za priposestvovanje (217. člen SPZ). Sodišče prve stopnje

je tako njegov predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno

zavrnilo.

Pritožba tožeče stranke je glede na povedano neutemeljena, zato jo je

pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka

365člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, po načelu uspeha v pravdi,

sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena

ZPP, 1. odst. 165. člena ZPP). Ker zakon odgovora na pritožbo zoper

sklep ne predvideva, tudi prvotoženka sama nosi svoje stroške

odgovora na pritožbo (366. člen ZPP).