VSL Sklep II Cp 113/2005

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se
zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu

zahtevku, in sicer tako, da je naložilo toženima strankama da plačata

tožniku nerazdelno odškodnino v višini 7.850.0000,00 SIT z obrestmi,

ki tečejo od 1.1.2002 do 21.10.2004 v višini predpisane obrestne mere

zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 22.10.2004 do plačila pa z

zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse

v roku 15 dni. Toženima strankama je nadalje naložilo, da plačata

tožniku njegove pravdne stroške v višini 492.053,40 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o stroških dalje, to je od

21.10.2004 do plačila, vse v roku 15 dni. V presežku je zavrnilo

tožbeni zahtevek.

Proti navedeni sodbi so se pritožile vse pravdne stranke. Toženca

zoper prisodilni del sodbe, tožnik pa v kolikor je bil zavrnjen

njegov odškodninski zahtevek.

Tožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Višje

sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu

spremeni tako, da tožeči stranki prisodi celotno vtoževano

odškodnino. Opozarja na mnenje izvedenca prof. dr. A.B., da je tožnik

trpel hude bolečine v trajanju 85 tednov, pri čemer je ves čas

prejemal močna zdravila proti bolečinam, ki imajo nedvomno neprijetne

stranske učinke. V tem času je bil prisiljen boleče razgibavati močno

zastale sklepe. Bolečin brez zdravil ni mogel prenašati. Občasne

bolečine trpi še sedaj in jih bo trpel še v bodoče, ob večjih

obremenitvah. Tožnik je mlad človek, ki je zato še toliko bolj

prizadet. V izvedeniškem mnenju so tudi jasno razvidne vse

neprijetnosti med zdravljenjem, zaradi česar je bil zahtevek iz

naslova telesnih bolečin in neprijetnosti tekom zdravljenja v celoti

utemeljen. Tudi zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi moralo biti v celoti ugodeno.

Iz dokaznega postopka izhaja, da tožnik mnogih del, ki jih je prej

opravljal, ne more več opravljati. Ne more dvigovati bremen,

napravljati drv, ne zmore del v sklonjenem položaju, ne zmore del na

višini. Pred tem je lahko napeljeval elektriko v novogradnjah, delal

na njivi, danes pa si ne upa več na lestve oziroma tega ne zmore več

zaradi poškodbe. Nepravilna je tudi odločitev, da tožnik ni upravičen

do odškodnine za prestani strah. Le zato ker se dolžnik dogodka ne

spomni, ni mogoče sklepati na dejstvo, da se tožnik samega trenutka

nezgode ni zavedal. Očitno je do izgube spomina lahko prišlo kasneje.

Oba toženca se pritožujeta iz pritožbenih razlogov nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi, sodbo

sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Izpodbijani sodbi očitata, da ni upoštevala dokaznih predlogov s

poizvedbami pri PP Novo mesto o ogledu kraja nezgode in ugotovitvah o

nezgodi . Zato ni bilo dosledno upoštevana določba 8. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno zgradilo le na izpovedbi priče

P. in izpovedbi tožnika. Povsem pa je izničena izpovedba priče

M.F., ki je izjavil, da je vedno spustil stabilizatorje na dvigalu.

Do nezgode pa je privedla prav tožnikova opustitev namestitve

stabilizatorjev. Tožnik se je začel sklicevati na hibnost stikala

dvigalke šele potem, ko sta bila zaslišana kot priči M. J. in A.F..

Noben drug ni vedel ničesar o hibnosti stikala. Sodišče je zanemarilo

dejstvo, da je potrebno predno se stopi na ploščad dvigalke

prepričati ali je ta stabilna ali so nameščeni stabilizatorji.

Izpravnost stikal bi lahko tožnik preizkusil iz tal. Še vedno je imel

tudi možnost skočiti iz ploščadi, saj se ploščad dviguje počasi.

Lažna je trditev tožnika, da je omenil sodelavcu F., da je tisti dan

stikalo že zablokiralo, saj tisti dan F. sploh ni bilo na gradbišču.

Napačno je razumljena izjava priče D.. Ta je pojasnil, da je tudi za

montažo luči ob steni potrebno aktivirati dva zunanja stabilizatorja,

namesto notranjih pa služi zid. Sodišče tudi ni posvetilo pozornosti

listinskim dokazom kot so Navodila za uporabo in varno delo na

dvigalki, potrdilo priče D. o brezhibnosti dvigala, da je imel tožnik

opravljen izpit iz varstva pri delu. Po mnenju pritožnikov je

pretirana tudi prisojena višina odškodnine. Tožnik je celo napredoval

v vodjo. Je sposoben za druga dela, kjer ni potrebno dvigovanje nad

15 kg. Svoje delo opravlja 8 ur na dan. Lahko hodi in kolesari, ni

odvisen od tuje pomoči in prejema dodatek za invalidnost po

kriterijih ZPIZ. Izvedenec je pretiral pri oceni trajnih posledic. Za

škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti bi bila primerna odškodnina v višini 4.000.000,00 SIT.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s

pravno odločilnima okoliščinama glede vzročne zveze in odgovornosti

za nastali škodni dogodek povzelo v razloge sodbe izjavo priče N. D.

v nasprotju z vsebino, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju te priče

(stran 4 zapisnika o glavni obravnavi z dne 21.10.2004). Sodišče prve

stopnje se namreč sklicuje na izpovedbo te priče, po kateri dvigalo

ne bi smelo biti uporabljeno za delo tik ob steni, ker se dvižnega

odra ne bi moglo fiksirati z uporabo stabilizatorjev. Če bi bili

stabilizatorji uporabljeni, konkretnega dela - montaže luči ob steni

ne bi bilo mogoče opraviti (stran 6 sodbe). Navedena priča pa je

izpovedoval delno povsem drugače - namreč, da "... če se opravi delo

ob steni, se z ene strani stabilizatorji ne spustijo - na tisti

strani, ki se nasloni na zid, mora pa se kljub temu sprostiti

stabilizatorje na nasprotni strani dvigala, ker se tudi na ta način

dvigalo stabilizira". Obstaja torej nasprotje med zapisnikom o

izpovedbi te priče in povzetkom te izjave v razlogih sodbe glede

pravno odločilnih dejstev, zaradi česar se izpodbijana sodba ne da

preizkusiti. Zato je podana po uradni dolžnosti upoštevna bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točka 2. odstavka 339. člena

ZPP, zaradi česar je moralo sodišče druge stopnje pritožbam vseh

pravdnih strank ugoditi, izpodbijano sodbo pa razveljaviti ter zadevo

vrniti v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v dokazno oceno

izpovedbo navedene priče povzeti tako, kot se ta glasi. Dokazno oceno

bo tudi sicer moralo izdelati tako, kot to določa 8. člen ZPP, torej

ob vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov

skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri tem bo potrebno

v zvezi z ugotavljanjem elementov odškodninske odgovornosti -

predvsem v zvezi s spornim vprašanjem odgovornosti tožene stranke pa

tudi eventuelne deljene odgovornosti, torej morebitnega obstoja

krivdnega prispevka oškodovanca k nastali škodi, postaviti s strani

tožene stranke predlaganega izvedenca iz varstva pri delu. Ta bo

moral predvsem odgovoriti na vprašanje, v kakšnem primeru bi bila

zagotovljena stabilnost dvigala, da se ne bi prevrnilo in v zvezi s

tem ali bi zadostovala že postavitev dveh stabilizatorjev, kot izhaja

iz izpovedbe priče N.D., nadalje - kakšen vpliv je imela v dosedanjem

postopku ugotovljena zvitost stabilizatorjev na možnost njihove

uporabe in ali je ob ugotovljenih okoliščinah sploh obstajala možnost

okvare stikala na dvigalu. V novem postopku pa ne bodo nepomembna

tudi do sedaj prav tako zanemarjena vprašanja strokovne narave, ki

jih izpostavlja pritožba - ali bi se lahko dvigalo vendarle

stabiliziralo, kot je nakazal priča N.D., ali bi lahko tožnik

preizkusil delovanje dvigala ne da bi stopil na dvižno ploščad in ali

bi se lahko tožnik tudi pravočasno umaknil z dvižne ploščadi, ko se

je dvigalo začelo premikati, kljub zatrjevani in v izpodbijani sodbi

ugotovljeni okvari stikala za vklop in izklop dvigala.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, nastalih v zvezi s

pritožbami, temelji na določbi člena 165/3 ZPP.