VSL sklep II Cp 2188/2005

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se
ugovoroma ugodi, sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 25.8.2004 in
25.10.2004 razveljavita in predloga za izdajo začasne odredbe z dne
20.8.2004 in 21.10.2004 zavrneta.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovora

tožene stranke proti sklepoma o izdani začasni odredbi z dne

25.8.2004 in 25.10.2004.

Proti sklepu se je zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka,

ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani

sklep razveljavi. Navaja, da toženka ne priznava dolga, čeprav takšen

zaključek izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje. Očitno je

nesorazmerje med zavarovanjem, ki ga za svojo terjatev zahteva tožena

stranka, in višino terjatve. Res je sicer, da je bil predlog za

vknjižbo lastninske pravice, na katerega se sklicuje sodišče prve

stopnje, vložen 2.7.2004, vendar pa je bila sama menjalna pogodba

sklenjena že leta 1998, daleč pred sklenitvijo spornih posojilnih

pogodb. Predlogi za izvršbo ne dokazujejo namena tožene stranke za

odsvojitev nepremičnin. Tudi hipoteka upnice S. banke, d.d. je bila

najeta tri leta pred to tožbo, zato ne gre za namen tožene stranke

oškodovati tožečo stranko. Samo dejstvo, da tožeča stranka zahteva

veliko vsoto denarja, ne more biti zadosten razlog za izdajo začasne

odredbe.

Pritožba je utemeljena.

Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve morata biti

kumulativno izpolnjeni predpostavki iz 1. odst. 270. čl. Zakona o

izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter alternativno ena izmed predpostavk

iz 2. do 4. odstavka 270. člena ZIZ. Tožeča stranka zatrjuje, da je

zaradi dolžničinega odtujevanja oz. drugačnega razpolaganja s

premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2.

odst. 270. čl. ZIZ). V sodni praksi se je izoblikovalo ustaljeno

stališče, da zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo

dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ne zadošča za izdajo

začasne odredbe, ampak mora biti podano dolžnikovo subjektivno

delovanje. Odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti predlogov

za izdajo začasne odredbe oz. neutemeljenosti ugovorov, kar zadeva

predpostavko iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, temelji na naslednjih

pravnorelevantnih okliščinah:

- iz menjalne pogodbe z dne 2.12.1998 med toženko in F.L. izhaja, da

je H.R. dvorišče parc. št. 586/13, vl. št. 661 k.o. H. zamenjala za

del parc. št. 586/8, vl. št. 651 k.o. H.;

- predlog za vknjižbo lastninske pravice predlagatelja F.L. na

podlagi menjalne pogodbe iz leta 1998 je bil vložen 2.7.2004;

- na podlagi notarskega zapisa z dne 3.12.1998 je bila 20.2.2001 na

parc. št. 586/7, vl. št. 661 k.o. H. vknjižena zastavna pravica za

terjatev S. banke, d.d. v znesku 19.000.000,00 SIT z obrestmi in

stroški;

- na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju z dne

13.1.2003 in sklepa Okrajnega sodišča v Kranju z dne 27.11.2003 je

bila 15.9.2003 vknjižena hipoteka za terjatev A., d.o.o. v znesku

573.038,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

- na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kranju z dne 22.1.2002 je

bila 16.11.2001 v zemljiško knjigo vpisana zaznamba izvršbe opr. št.

In 2001/00128.

Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da so nekatere dolžničine

nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki so bodisi posledica

razpolaganja same dolžnice (hipoteka v korist S. banke, d.d.) bodisi

predstavljajo zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v skladu s

170čl. ZIZ, neodvisno od volje dolžnice. Po oceni pritožbenega

sodišča 20.2.2001 vknjižena hipoteka v korist S. banke, d.d.

predstavlja zatečeno stanje pred sklenitvijo spornih posojilnih

pogodb z dne 5.12.2003 in 25.2.2004. Le če bi upnik zatrjeval, da je

dolžnica izposlovala vknjižbo hipoteke šele po sklenitvi pogodb, bi

takšno ravnanje kazalo na njen namen onemogočiti ali otežiti

izterjavo vtoževanih terjatev. Zaznamba sklepa o izvršbi na

nepremičnino s strani sodišča, ki je eno od izvršilnih dejanj pri

izvršbi na nepremičnine (primerjaj s 167. čl. ZIZ), pa zaradi

odsotnosti subjektivnega delovanja dolžnika ne ustreza predpostavki

nevarnosti iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, kot jo ustaljeno pojmuje sodna

praksa. Tudi predlog za vknjižbo lastninske pravice predlagatelja

F.L. na podlagi menjalne pogodbe z dne 2.12.1998 (priloga B 2) ne

omogoča sklepa o verjetno izkazani subjektivni nevarnosti. Čeprav ima

menjava enak poslovni namen kot prodaja, pa je za obravnavano zadevo

odločilna razlika v predmetu izpolnitve pri obeh pogodbah. Z menjalno

pogodbo se vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku,

da mu bo izročil zamenjano stvar, tako da bo ta na njej pridobil

lastninsko pravico (1. odst. 528. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l.

RS, št. 83/01). Ker je dolžnica svojo nepremičnino menjala za

nepremičnino v lasti F.L., ni mogoče trditi, da je s svojim

razpolaganjem s premoženjem onemogočila ali precej otežila

uveljavitev upnikove terjatve. Končno tudi druge okoliščine, ki so v

sferi objektivnega (višina vtoževane terjatve in obremenjenost

dolžničinega premoženja) ne utemeljujejo pogoja za izdajo začasne

odredbe iz 2. odst. 270. čl. ZIZ.

Ker je sodišče prve stopnje pri interpretaciji nevarnosti iz 2. odst.

270čl. ZIZ zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče

pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je

ugovoroma ugodilo, oba sklepa o izdani začasni odredbi razveljavilo

in predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. tč. 365. čl.

Zakona o pravdnem postopku).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3.

odst. 165. čl. ZPP).