VSL sklep II Cp 474/2004

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo prvi

nasprotni udeležnki, da upravičencu pok. J.B. ml., roj. xx.yy.mmmm,

umrlemu xx.yy.mmmm vrne zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine v

višini 12.240,65 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju

Banke Slovenije na dan izdaje tega sklepa, v obveznicah Republike

Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo

odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni

zaplembe premoženja (ZIOOZP) in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo

odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, z obrestmi

od 5.7.1999 do izdaje obveznic, v višini vlog na vpogled pri treh

največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji, od

dneva izdaje obveznic do izročitve pa z obrestmi, kot jih določa

Uredba na podlagi ZIOOZP. Hkrati je zavrnilo predlagateljičin predlog

v delu, v katerem zahteva, da ji drugi nasprotni udeleženec da

brezplačno in časovno neomejeno uporabo poslovnega prostora v

pritličju hiše.

Proti takšni odločitvi sta predlagateljica in prva nasprotna

udeleženka vložili pravočasni pritožbi.

Predlagateljica uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da

pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da

bi moralo za oceno vrednosti zaplenjenega premoženja uporabiti realne

kriterije, ne pa uredbo, izdano za potrebe Zakona o

denacionalizaciji. V obravnavanem primeru premoženje namreč ni bilo

zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe, saj je bil pok. J.B. ml. v

vojni ubit, ne da bi mu bila izrečena kakršnakoli sodba. S sklepom I

Kr 34/98 je bila razveljavljena samo priglasitev javnega tožilca št.

U 97/45 z dne 19.12.1945, ne pa tudi kazenska sodba, saj ta sploh ni

bila izdana. Pokojni mož predlagateljice J.B. ml. je uporabljal

poslovni prostor v pritličju hiše. Bil je lastnik trgovine, ki je

poslovala v navedenem poslovnem prostoru. Če ne bi prišlo do zaplembe

zalog in gotovine, bi predlagateljica kot edina dedinja po pok.

J.B. ml. lahko nadaljevala z opravljanjem dejavnosti v trgovini. Z

zaplembo ji je bilo to onemogočeno, zato je utemeljen njen zahtevek

za vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred zaplembo.

Prva nasprotna udeleženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe

materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo

izpodbijanega sklepa tako, da naj se določi njena obveznost plačila

obresti za čas od dneva izdaje izpodbijanega sklepa (3.10.2003) do

dneva izdaje obveznic Republike Slovenije, ne pa od 5.7.1999 dalje.

Navaja, da je ob upoštevanju 5. odst. 3. člena ZIOOZP in 3. odst.

145ZIKS-G nepravilna odločitv sodišča prve stopnje, ki je

izračunalo višino odškodnine po vrednosti na dan izdaje izpodbijanega

sklepa 3.10.2003 in istočasno odločilo, da so obresti zanjo tekle že

skoraj 4 leta prej, to je od 5.7.1999, torej preden je bila vrednost

sploh ugotovljena in ko po omenjeni določbi ZOOOZP sploh še ni bilo

pogojev za izročitev obveznic. Opozarja na že sprejete odločitve

Višjega sodišča v Ljubljani, ki je nekajkrat zavzelo prav takšno

stališče, kot ga v pritožbi zastopa tudi sama.

Pritožba predlagateljice ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila Josipu Bahovcu ml.

izrečena kazen zaplembe premoženja na podlagi priglasitve javnega

tožilca za Okrožno mesto Ljubljana-Center, opr. št. U 97/45 z dne

19.12.1945, temelječa na 28. členu Zakona o konfiskaciji premoženja

in izvrševanju konfiskacije (Ur. l. DFJ, št. 40/45, v nadaljevanju

ZKIK). Tisti oziroma njegovi pravni nasledniki, katerega premoženje

je prešlo v državno last na podlagi navedenega predpisa, je

upravičenec do njegove vrnitve po določbah Zakona o denacionalizaciji

- ZDEN (18. točka 3. člena). Pritrditi je treba pritožbeni

ugotovitvi, da je prišlo v obravnavani zadevi do zaplembe premoženja

J.B. ml., ne da bi mu bila izrečena kakršnakoli kazenska sodba. Z

vprašanjem pravne narave priglasitve se je ukvarjalo Ustavno sodišče

v odločbi U-I-249/96 z dne 12.3.1998. V omenjeni odločbi je zavzelo

stališče, da je sama priglasitev vzpostavljala fikcijo kazenske

obsodbe. Če priglasitev torej ni temeljila na kazenski sodbi, jo je

po svoji vsebini nadomestila. Zakonska ureditev takrat je bila pač

taka, da je dopuščala kazensko obsodbo, ne da bi bilo treba zanjo

predhodno izvesti kazenski postopek, ki bi posamezniku zagotavljal

temeljna načela poštenega sojenja. Na tej podlagi je Ustavno sodišče

odločilo, da je treba osebam, ki so bile s priglasitvami brez

kazenskih sodb razglašene za vojne zločince in narodne sovražnike

oziroma njihovim pravnim naslednikom, ki so do tega zakonsko

upravičeni, dopustiti da zahtevajo v postopku obnove spremembo

pravnomočne odločitve oziroma priglasitve, ki ne temelji na

kazenski sodbi. S tem je Ustavno sodišče tudi tem osebam dalo pravico

do moralne rehabilitacije, ki jo lahko dosežejo v postopku obnove po

416členu ZKP. Predlagateljica je vložila takšno vlogo za obnovo

kazenskega postopka, ki ji je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z

dne 29.6.1999, opr. št. I Kr 34/98, ki je postal pravnomočen dne

5.7.1999 tudi ugodilo. Prav navedeni sklep je bil podlaga

predlagateljičinemu predlogu za vrnitev premoženja v smislu 145.

člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Glede na

navedeno gre torej za vrašanje zaplenjenega premoženja v kazenskih

postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, kazen

zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih

pravnih sredstev, za katere se glede oblik in osega vračanja,

omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno

uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji, tako

kot to določaa 145.a člen ZIKS. Sodišče prve stopnje je zato pravilno

uporabilo navedeno določilo in za oceno vrednosti zaplenjenega

premoženja uporabilo določbe ZDEN.

Predlagateljica pa se tudi neutemeljeno pritožuje proti zavrnitvi

njenega predloga, da ji drugi nasprotni udeleženec da v brezplačno in

časovno neomejeno uporabo poslovni prostor v pritličju hiše Levstikov

trg 7. Predlagateljica je sama v svojem predlogu za vrnitev

premoženja navajala, da je njen pokojni mož J.B. ml. imel pravico

uporabe poslovnega prostora v katerem je izvrševal poklic trgovca v

zgradbi, ki je bila last njegovega očeta J.B. st.. Iz podatkov spisa

izhaja, da je bila v upravnem denacionalizacijskem postopku zgradba,

v kateri je pok. J.B. ml. opravljal trgovsko obrt, vrnjena v last

oziroma v last in posest pravnim naslednikom lastnika zgradbe J.B.

st. Gre torej za nepremičnino, ki je v zasebi lasti, zato bo morala

predlagateljica, če šteje, da ima na spornem prostoru kakšno pravico,

to uveljavljati v ustreznem (pravdnem) postopku, ne pa v postopku

vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma po določbah III. poglavja

ZDEN. Pritožba preddlagateljice se tako izkaže v celoti za

neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu

potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o

pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o

nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP).

Pritožba prve nasprotne udeleženke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da pripadajo upravičencu obresti od

zneska odškodnine za zaplenjeno premoženje od dneva pravnomočnosti

odločbe o razveljavitvi priglasitve javnega tožilca, t.j. dne

5.7.1999, torej od dneva, ko je nastala njegova pravica do vrnitve

zaplenjenega premoženja. Vprašanje kdaj začnejo teči obresti iz 5.

odst. 3. člena ZIOOZP, ali od dneva pravnomočnosti odločbe o

razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, ali šele od dneva

pravnomočnosti odločbe o določitvi odškodnine v obliki obveznic

Republike Slovenije, je bilo sprva v sodni praksi res sporno in

neenotno reševano. Sodna praksa pa je poenotena od odločbe Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije z dne 20.5.2004, opr. št. II Ips

628/2003. V omenjeni odločbi je Vrhovno sodišče zavzelo enako

stališče kot sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in sicer, da

je odločilen datum pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni

zaplembe premoženja, ker je s tem dnem neupravičeno obsojenemu

priznana pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma nastane s

tem dnem obveznost zavezanca za njegovo vrnitev. Pritožbeno stališče

nasprotne udeleženke, češ da je sodišče prve stopnje izračunalo

višino odškodnine po vrednosti na dan izdaje izpodbijanega sklepa

3.10.2003, istočasno pa odločilo, da obresti zanjo tečejo že skoraj 4

leta prej, t.j. od 5.7.1999, zanemarja pravno naravo teh obresti.

Narava obravnavanih obresti je neke vrste odškodnina oziroma

nadomestilo za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja za

obdobje po pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja.

Vrhovno sodišče se je s takim stališčem pridružilo stališču Ustavnega

sodišča v odločbi U-I-156/99-12, po katerem je s tako ureditvijo vsaj

delno uravnotežen položaj upravičencev do vrnitve zaplenjenega

premoženja v obliki denarne odškodnine, s položajem upravičencev do

vrnitve zaplenjenega premoženja v naravi, saj slednji lahko za

obdobje od razveljavitve kazni zaplembe premoženja do vrnitve tega

premoženja na podlagi noveliranega 145.a člena ZIKS, uveljavljajo

odškodnino zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja tega premoženja.

Hkrati je trenutek pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe

premoženja glede uveljavljanja pravic v zvezi z vrnitvijo

zaplenjenega premoženja primerljiv s trenutkom uveljavitve ZDEN v

zvezi s pravicami iz 2. odst. 72. člena ZDEN. Glede na navedeno se

tudi pritožba nasprotne udeležnke izkaže za neutemeljeno, zato jo je

bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep tudi v obrestnem

delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).