VSL sodba II Cp 2011/2003

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu
(odločitev o obrestih) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožena stranka plača tožeči

stranki poleg že plačane odškodnine še 698.434,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi. Od zneska 890.000,00 SIT je naložilo plačilo

obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno

obrestno mero in sicer od vložitve tožbe do plačila tega zneska

(29.1.2003). Od zneska 683.824,00 SIT pa je naložilo plačilo zamudnih

obresti od vložitve tožbe do glavne obravnave po predpisani obrestni

meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od glavne obravnave dalje

pa po zakonitih zamudnih obrestih. Višji tožbeni zahtevek je

zavrnilo. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe

materialnega prava zoper sodbo in sicer glede priznanih obresti.

Prereka zamudne obresti od zneska 890.000,00 SIT, to je za tisti

znesek, kateri je bil izplačan pred pravdo, prereka tudi obresti za

znesek 683.834,00 SIT za čas od vložitve tožbe do plačila 19.9.2003.

Škodni dogodek je nastal 5.12.2001, ko je veljal Zakon o

obligacijskih razmerjih. Zato bi bilo mogoče priznati le zamudne

obresti od dneva izdaje sodbe do plačila. Gre za nepremoženjsko

škodo, ki je ni mogoče reparirati v naravi, zato ima pravico stranka

do konca glavne obravnave zvišati ali znižati postavljeni zahtevek,

upoštevajoč inflacijska gibanja. Tako pa ima tožeča stranka dvojno

valorizacijo v obliki zamudnih obresti, kar ni dopustno.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala

zakonite zamudne obresti od 6.3.2002 do plačila. Pri tem je v tožbi

navajala, da je postavila odškodninski zahtevek toženi stranki

19.2.2002, tožba pa je bila vložena 17.12.2002. Med pravdo je tožena

stranka plačala tožeči stranki nesporni znesek in sicer 890.000,00

SIT dne 29.1.2003. Plačano akontacijo je sodišče prve stopnje

valoriziralo na 916.166,00 SIT in ta znesek odštelo od prisojene

nepremoženjske škode.

To pomeni, da je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek v višini,

ki ga je ob vložitvi tožbe ocenila za takšno pravično denarno

odškodnino, ki bi zanjo pomenila satisfakcijo v pomenu določbe 200.

člena ZOR (uporaba glede na člen 1060 OZ). Pri tem pritožba zmotno

meni, da mora tožeča stranka postaviti takšen tožbeni zahtevek, ki bo

utemeljen v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Najprej je treba

ugotoviti, da določba drugega odstavka 189. člena ZOR velja le za

obseg povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička (oddelek o

povrnitvi gmotne škode), pa tudi ta določba ni kogentna. Če se tožeča

stranka odloči, da svojo pravico do satisfakcije izrazi v denarju

(200. člen ZOR), je s tem postavila denarni zahtevek. V primeru

zamude plačila denarne terjatve gredo tožeči stranki zakonite zamudne

obresti. Kdaj pride tožena stranka v zamudo, pove 186. člen ZOR.

Glede na dejstvo, da so pri nas zakonite zamudne obresti opravljale

tudi valorizacijsko funkcijo in ne le funkcijo kazni za zamudo, je

sodna praksa reševala ta problem z načelnimi pravnimi mnenji

Vrhovnega sodišča (zgodovinska analiza in mnenja, glej sestavek

Balažic V., objava Pravosodni bilten, 2003, Ljubljana, stran 31 do

55). Višina zamudnih obresti pa je bila določena z Zakonom o

predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 109/2001 do

135/2003). Dokler je bila podlaga za ločevanje med predpisano

obrestno mero in temeljno obrestno mero oziroma dokler je ekonomsko

politični razlog inflacije zahteval to delitev, je sodna praksa

priznavala tek zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero. To je bilo upravičeno le do

27.6.2003, ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri

zamudnih obresti. Od tedaj dalje pa so zakonite zamudne obresti

fiksne in znašajo po 2. členu zakona 15,5%. Sodišče prve stopnje pa

je za čas od vložitve tožbe do 19.1.2003 (plačilo akontacije)

priznalo tožeči stranki "nižje" obresti oziroma predpisano obrestno

mero zmanjšano za temeljno obrestno mero, enako za znesek, ki še ni

bil plačan, od glavne obravnave dalje pa je priznalo zakonite zamudne

obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ker se tožeča stranka ni

pritožila, tožena stranka pa glede na podano materialnopravno

izhodišče nima prav, bi bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi

sodbo sodišča prve stopnje. Le v pojasnilo pritožbeno sodišče še

dodaja, da je sodišče prve stopnje valoriziralo plačano odškodnino in

s tem korektno odpravilo vpliv poteka časa oziroma inflacije na

višino prisojene odškodnine. Tožena stranka bi lahko že pred pravdo

plačala nesporni del škode in se s tem izognila zamudi.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni

zagrešilo nobene kršitve postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi

po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno

in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).