VSL sklep II Cp 458/2004

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

tožeče stranke za oprostitev plačila stroškov predujma za začasnega

zastopnika.

Proti sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča

stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep spremeni, da predlogu ugodi, podrejeno pa, da

izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

nov postopek. Navaja, da določilo 2. odstavka 168. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP) res ne govori o oprostitvi plačila predujma

za stroške začasnega zastopnika, vendar pa je treba upoštevati, da

gre za oprostitev relativno majhnega zneska, katerega pa tožeča

stranka brez ogrožanja lastnega preživetja ne more plačati. Če

sodišče tožeče stranke ne bi oprostilo plačila predujma za stroške

začasnega zastopnika, se postavlja vprašanje, ali ni s tem kršena z

ustavo zagotovljena pravica tožeče stranke do sodnega varstva.

Pritožba je utemeljena.

Iz pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS izhaja tudi

zahteva, da mora država omogočiti dejansko in učinkovito izvrševanje

te pravice. To predpostavlja, da osebam slabega premoženjskega stanja

višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za

dostop do sodišča - to izhaja tudi iz pravice do enakosti pred

zakonom in prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave RS (primerjaj

z odločbo Ustavnega sodišča Up-40/97). V funkciji učinkovitega

izvrševanja pravice do sodnega varstva je tudi možnost oprostitve

stroškov postopka (168. člen ZPP). Ustavno skladna je le takšna

razlaga obsega oprostitve stroškov postopka, v skladu s katero

oprostitev stroškov zajema tudi oprostitev plačila predujma za

začasnega zastopnika in po kateri stroški v 2. odstavku 168. člena

ZPP niso našteti taksativno, ampak zgolj primeroma. V nasprotnem

primeru bi namreč zavrnitev predloga za oprostitev plačila stroškov

predujma za začasnega zastopnika, če predujem ne bi bil plačan,

privedla do zavrženja tožbe (5. odstavek 82. člena ZPP) ki bi bilo

neposredna posledica slabega premoženjskega stanja stranke. To pa bi

bilo v nasprotju s 23. členom Ustave RS.