VSL sodba II Cp 1066/2004

1.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje
potrdi.
2.
Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 10.03.2004, opr. št. I Pg

110/2002-24, razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v

Trbovljah, opr. št. Ig 2001/00837 z dne 04.02.2002, tudi v 1. in 3.

točki izreka, z obrazložitvijo, da je bila izvršba (na podlagi

verodostojne listine, menice s protestom) dovoljena v korist

gospodarske družbe K. d.o.o., ki pa je bila v tem času likvidirana in

izbrisana iz sodnega registra. Sodišče je nadalje ugodilo tožbenemu

zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo plačilo 45.946.627,44 SIT

z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 04.02.2002 do plačila ter

1.053.200,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper izdano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri

navaja, da vztraja pri ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije za

tožnico, saj se je postopek začel z izvršilnim predlogom družbe K.

d.o.o., ta pa je prenehala po skrajšanem postopku. Obveznosti plačila

morebitnih preostalih obveznosti upnikom je prevzela A. K., ki pa v

tej pravdi nastopa kot tožnica, kar ni pravilno, saj prvotna stranka

v postopku ne obstoji več. Prenehanje družbe po skrajšanem postopku

izrecno določa 394. člen Zakona o gospodarskih družbah, ki pa v

ničemer ne določa ali pooblašča dosedanjih družbenikov, da postanejo

prevzemniki in upniki morebitnih obstoječih terjatev take družbe.

Pravno nasledstvo in s tem prehod obveznosti na aktivni oziroma

pasivni strani lahko ureja samo zakon, sodišče pa ne more spreminjati

zakona v tistih zadevah, kjer je ravno prenos obveznosti eden od

osnovnih principov zanesljivosti pravnega prometa in legitimacije

strank. ZGD namreč pozna tudi redno prenehanje družbe, kjer se opravi

likvidacija, znotraj te pa se določi likvidacijski upravitelj, ki

izterja tudi vse terjatve od dolžnikov družbe. Razlika med rednim

prenehanjem in prenehanjem po skrajšanem postopku je jasna, zato

postopkov ne gre enačiti, niti družbenikom, ki so sprejeli sklep o

prenehanju družbe po skrajšanem postopku, ni mogoče dati istih pravic

kot likvidacijskemu upravitelju. Nadalje navaja, da ponavlja svoj

ugovor nepopolnosti listine, ki je bila osnova celotnemu postopku. V

konkretnem primeru je verodostojna listina menica s protestom, trasant

pa je tožena stranka, ki je pravna oseba. Veljaven podpis, ki zavezuje

pravno osebo je podpis zakonitega zastopnika in žig pravne osebe, saj

je le v takem primeru listina pravilna in obveznost ustanovljena. V

obravnavanem primeru pa žiga ni. Za lastno menico sestavine določa

107člen Zakona o menici, medtem ko 108. člen določa, da v primeru,

če kaka sestavina manjka, ne gre za lastno menico, razen v tem členu

določenih izjem. Ker listina, ki jo je predložila tožnica, ne velja

kot lastna menica, obveznost ni nastala. V zvezi s tem navaja še, da

je menica finančni dokument, za katerega veljajo predpisi o

računovodskem poslovanju glede veljavnosti takega dokumenta in

pravilni izpolnitvi vsebine le-tega, finančne dokumente pa sta

praviloma podpisovala dva podpisnika za pravno osebo, kar tožena

stranka izkazuje z obrazcem, ki je bil predložen Agenciji RS za

plačilni promet. Tudi iz notarske overovitve prepisa izhaja, da žiga

ni, razen tega pa je lastna menica napisana na blanketu za trasirano

menico, kar zopet ni eno in isto. Nadalje navaja, da je iz predložene

menične izjave razvidno, da je menic več, medtem ko iz sporne menice

izhaja, da naj bi bila ena sama. Prav tako ni nobenega dvoma, da je

najprej obstajala samo bianco menica, ki je bila izdana v povezavi z

dogovorom o poslovnem sodelovanju med družbo Z. d.d. in toženo

stranko o poslovnem sodelovanju na področju nudenja nekaterih

proizvodov. Na tej osnovi je tožena stranka tudi izročila Z. d.d. en

izvod bianco menice. Taka menica pa se ne sme izpolniti v nasprotju z

obstoječim osnovnim dogovorom, ugovor pa se lahko uveljavlja tudi

zoper kasnejšega pridobitelja indosatarja ob pogojih 2. odstavka 16.

člena ZM. Tožnica se s predmetno pravdo skuša izogniti pobotnim

ugovorom, ki jih ima tožena stranka do družbe K2, tako ravnanje pa je

v očitnem nasprotju z navedeno določbo ZM, zato bi bilo potrebno

dopustiti ugovore zoper novega pridobitelja menice. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako,

da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da sodbo in sklep

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožba neutemeljena v

delu, ko tožnici odreka aktivno legitimacijo v tem postopku, saj so

družbeniki družbe, ki je prenehala obstajati, njeni pravni nasledniki

tudi na aktivni strani, zato imajo po stališču sodne prakse pravico,

da vstopijo v postopek, v katerem je bila njihova družba stranka v

postopku (primerjaj sklep VSL, sklep I Cp 732/2001). Ob tem velja

poudariti, da glede terjatev do dolžnikov izbrisane družbe, ki jih

uveljavljajo družbeniki te izbrisane družbe, med rednim in skrajšanim

prenehanjem gospodarske družbe, ki ju ureja Zakon o gospodarskih

družbah (Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi spremembami in

dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD), ni razlike. Institut prenehanja

družbe po skrajšanem postopku je uveden zgolj zato, de se v primerih

in pogojih iz 394. člena ZGD, preprečijo dodatni stroški, ki

nastajajo z likvidacijskim postopkom (primerjaj Kocbek, M., Komentar

ZGD, Gospodarski vestnik, str. 300), sama vrsta izbrisa (redni oziroma

skrajšani) pa na pravico družbenika izbrisane družbe, da izterja

preostale terjatve družbe, ne vpliva.

V obravnavani zadevi so ključnega pomena ugotovitve, kakšne vrste je

izdana menica, kdo jo je podpisal, koga je s podpisom zavezal ter

kakšne ugovore ima tožena stranka v razmerju do tožnice. Na podlagi

dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga

Višje sodišče v celoti sprejema, ni dvoma, da je bila menica, ki je

bila izdana v zvezi z zavarovanjem terjatve po pogodbi o kratkoročnem

posojilu, ki sta jo sklenila Z. d.d. Maribor kot posojilodajalec in

tožena stranka kot posojilojemalec, bianco (ob izdaji ni imela

bistvenih sestavin in je bila izročena imetniku skupaj s

pooblastilom, da jo bo kasneje izpolnil skladno s sporazumom) in

obenem lastna (izdajatelj se je zavezal, da bo ob dospelosti menice v

njej navedeno vsoto sam plačal remitentu). Obema navedenima vrstama

menice je skupno to, da nimata vseh sestavin, ki jih za (navadno)

trasirano menico predpisuje 1. člen Zakona o menici (Ur. list FLRJ,

104/1946, v nadaljevanju ZM), in sicer pri lastni menici manjka ime

tistega, ki naj menico ob zapadlosti plača (t.i. trasat, ki je pri

lastni menici ista oseba kot trasant, tj. tisti, ki

je menico izdal), pri bianco pa ena ali več bistvenih sestavin

(navadno menična vsota), pri kateri izdajatelj (trasant) pooblašča

prevzemnika menice, da jo sam izpolni (primerjaj, Žiberna, J.,

Menica, str. 240 in 248).

V zvezi s podpisom te bianco lastne menice so nadalje pomembne

ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da med strankama ni spora, da je

menico podpisal direktor tožene stranke kot pooblaščena oseba

gospodarske družbe in kot avalist, kar vse izhaja tudi iz menične

izjave. Tožena stranka vseskozi, tudi v pritožbi, uveljavlja

neveljavnost menice, ker, kot trdi, ob podpisu zakonitega zastopnika

tožene stranke, manjka njen žig. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu

toženi stranki sicer sledilo, vendar pa je v nadaljevanju ugotovilo,

da je bila menica indosirana, zato tožena stranka zoper poštenega

pridobitelja menice ne more več uveljavljati takega ugovora, saj gre

za ugovor iz temeljnega posla. Tako stališče je materialno-pravno

zmotno. Z vidika podpisovanja trasanta (tožene stranke) je treba

namreč ločiti dvojen pomen podpisa. Podpis je pomemben 1., zaradi

pravne veljavnosti menice kot vrednostnega papirja, in 2., zaradi

odgovornosti za akcept in plačilo menice. Glede veljavnosti menice

zadošča, da je na menici podpis trasanta, ne glede na to, ali gre za

fizično ali za pravno osebo, in da je podpis dan pod besedilom, pri

čemer pa ni važno, ali takšna oseba dejansko obstaja in ali je podpis

resničen. V zvezi s tem je materialno-pravno zmotna ugotovitev

sodišča prve stopnje, da tožena stranka uveljavlja ugovor iz

temeljnega posla, kar naj ne bi bilo dopustno, saj očitanje

pomanjkljivosti podpisa v tem prvem pomenu predstavlja ugovor iz

vsebine menice, ki ga lahko izdajatelj uveljavlja zoper vsakega

imetnika (primerjaj Ivanjko, Š., Komentar Zakona o menici, str. 148

in 149). Vendar pa je zmotno tudi stališče prvostopenjskega sodišča,

da podpis pravne osebe sestavljata podpis zakonitega zastopnika in

žig pravne osebe. Menica je obligacijski posel, pravna oseba pa v

pravnem prometu nastopa prek zakonitega zastopnika, ki pravno osebo v

obligacijskih razmerjih zavezuje s svojim podpisom in navedbo, da je

njen zakoniti zastopnik, žig pa se je v praksi uveljavil zgolj kot

nadomestilo za ročni zapis firme in naslova gospodarske družbe, ne

vpliva pa na veljavnost pravnega posla. Menico je v obravnavanem

primeru nesporno podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, ob tem

pa so (ročno) navedeni še podatki o firmi in naslovu tožene stranke

(torej podatki, ki so sicer razvidni iz žiga), torej ni dvoma, da gre

za podpis pravne osebe in je menica kot vrednosti papir veljavna, k

plačilu pa je zavezana tožena stranka. Sklicevanje tožene stranke na

računovodske standarde ni relevantno, saj ti niso del obligacijskega

prava; za veljavno zavezo v obligacijskem razmerju zadošča zgolj

veljaven podpis zakonitega zastopnika pravne osebe, druge morebitne

nepravilnosti pri zastopanju tožene stranke (npr. skupna prokura) pa

niti niso zatrjevane.

Na podlagi doslej povedanega sledi, da se je tožena stranka veljavno

zavezala plačati menico družbi Z. d.d., ki ji je obenem z menično

izjavo podelila tudi pooblastilo, da izpolni v njej manjkajočo

menično vsoto do višine 30.000.000,00 SIT. Ker pa je bila ta bianco

lastna menica, kot je kot nesporno dejstvo ugotovilo sodišče prve

stopnje, indosirana gospodarski družbi, katere preostala

družbenica je tožnica, je tožena stranka, ker gre pri prekoračitvi

meničnega pooblastila za ugovor iz temeljnega razmerja, le-tega

zaradi učinka abstraktnosti izgubila pravico uveljavljati zoper

tožnico (1. odstavek 16. člena ZM), nepoštenosti oziroma velike

malomarnosti pri indosiranju pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče

prve stopnje, tožena stranka, ki glede tega nosi dokazno breme

(primerjaj Komentar ZM, ibidem, str. 159), ni dokazala.

Po obrazloženem se pritožba tožene stranke izkaže kot neutemeljena,

drugih pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti, pa ni bilo, zato je bilo treba pritožbo v skladu s 353.

členom ZPP zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Odločitev o pritožbenih stroških, ki jih je priglasil toženec,

temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.